Postimpresionizem je umetniško gibanje in zgodovinski izraz, ki označuje razvoj francoske umetnosti po Manetu (1832–1883). Izraz je leta 1910 uvedel britanski umetnik in likovni kritik Roger Fry, ki je istega leta organiziral znamenito razstavo Manet in postimpresionisti. Gibanje zajema več različnih slogov in osebnih pristopov, ki so se razvili iz impresionizma v zadnjem desetletju 19. stoletja in v začetku 20. stoletja.
Značilnosti
Postimpresionisti so ohranili nekatere značilnosti impresionizma — na primer slikanje vsakdanjih motivov, uporabo močnih barv in svobodnejše uporabe svetlobe — vendar so se odločili preseči njegove omejitve. Glavne značilnosti so:
- večja strukturnost in razmislek o oblikovanju slike (npr. poenostavljanje oblik v geometrijske strukture);
- eksperimentiranje z barvo — včasih nenaravna, simbolična ali emocionalno obarvana raba barv;
- različne slikarske tehnike: gosto nanos (impasto), drobne deleži barv (pointilizem/divizionizem), vzorčenje potez ali stereometrija;
- izkrivljanje ali stilizacija oblike za boljšanje ekspresivnega učinka ali pomena;
- večja pozornost na notranji občutek, simboliko ali dekorativnost kot na dobesedno upodabljanje narave.
Kritik Rewald je opozoril, da »izraz 'postimpresionizem' ni zelo natančen, čeprav je zelo priročen«, saj zajema zelo raznolike umetnike z različno usmeritvijo.
Glavni predstavniki
Med najpomembnejšimi postimpresionisti so:
- Paul Cezanne — iskanje stabilnosti in strukture v naravi; poenostavljal je motive v osnovne geometrijske oblike in s tem postavil temelje za razvoj kubizma in drugih modernih slogov;
- Paul Gauguin — iskal je primitivno in arhajično izražanje, eksperimentiral z močnimi, nenaravnimi barvnimi ploskvi ter poenostavljenimi oblikami; pomembno delo je nastalo med bivanjem na Tahitiju;
- Vincent van Gogh — izjemno ekspresivna uporaba barv in potez, intenzivni kontrasti ter močna osebna čustvena podoba v slikah;
- Georges Seurat — utemeljitelj pointilizma/divizionizma: uporaba drobnih barvnih pik (punktov) in optičnega mešanja barv; njegova dela so temeljila na znanstvenem pristopu do barve in svetlobe;
- Henri Toulouse-Lautrec — znan po plakatih in prizorih pariškega življenja, slikal je nočno življenje, kabareje in portrete z izostrenim opazovanjem karakterjev;
- Henri Rousseau («Le Douanier») — znan kot samouk z naivnim, dekorativnim slogom in fantazijskimi prizori, njegova dela so vplivala na poznejše primitivistične smeri;
- Picasso in Braque — oba sta izkoristila Cezannovo poudarjanje strukture; čeprav ju včasih štejemo med postimpresioniste, ju vendar običajno označujemo kot začetnika kubizma.
Organizacija in raznolikost
Postimpresionistični umetniki niso tvorili enotne skupine, kot so to včasih bili impresioni; niso imeli skupnih manifestov ali stalnih razstavnih združenj. Mnogi so se poznali ali so se srečevali v umetniških krogih v Parizu, vendar je vsak sledil svoji poti in osebni viziji. Zato izraz zajema širok spekter slogov — od znanstveno podprtih metod Seurata do čustveno nabitih slik Van Gogha ali dekorativnega izraza Gauguina.
Vpliv
Postimpresionizem je odprl vrata za nadaljnje eksperimentiranje in je neposredno vplival na več glavnih smeri moderne umetnosti 20. stoletja, vključno z ekspresionizmom, fovizmom, kubizmom in abstrakcijo. Umetniki so prevzeli idejo, da barva, oblika in sestava niso zgolj sredstvo za realistično upodabljanje, temveč izrazi notranjih stanj, struktur ali novih estetskih principov. Zaradi tega so postimpresionisti pogosto označeni kot ključni prehod med impresionizmom in zgodnjo moderno umetnostjo.



_1887-8.jpg)








.jpg)

