Kubizem je bil eno najpomembnejših umetniških gibanj 20. stoletja. Začelo se je v Franciji okoli leta 1907 in se razmahnilo med letoma 1910 in 1920. Njegova začetnika sta bila Georges Braque in Pablo Picasso.

Slika Les Demoiselles d'Avignon Pabla Picassa iz leta 1907 je zgodnje kubistično delo. Zaradi slike Georgesa Braquea Hiše v L'Estaque (in sorodnih del) iz leta 1908 je kritik Louis Vauxcelles govoril o "bizarreries cubiques" (kubističnih nenavadnostih).

Izvor in vplivi

Kubizem se je pojavil kot odziv na tradicijo perspektive in iluzije globine v zahodni umetnosti. Umetniki so raziskovali, kako predstaviti predmet z več kot enega vidnega kota hkrati, kako razgraditi obliko na geometrijske ploskve in kako združiti prostor in obliko v enotno ravnino slike. Velik vpliv so imeli tudi afriški in oceanski umetniški motivi (t. i. "primitivizem"), katerih stilizirane maske in poenostavljene oblike so spodbudile eksperimentiranje s figuro in površino.

Glavne značilnosti kubizma

  • Razbitje predmetov na geometrijske ploskve in prizme.
  • Prikazovanje več vidikov istega predmeta hkrati (multiplicity perspektiv).
  • Poenostavitev barvne palete v analitičnem obdobju (sivo-rjave, zemeljske tone) in kasnejše uvajanje bolj kontrastnih barv v sintetičnem kubizmu.
  • Ravninska kompozicija, kjer je površina slike sama po sebi pomembna in ne le okno v prostor.
  • Nova tehnika kolaža (papir collé) ter vključevanje vsakdanjih materialov (kus papirja, vrvice, tiskovine).

Faze kubizma

Različni zgodovinski pregledovalci ločijo več faz kubizma; ena pogosto citiranih shem je tudi tista Douglasa Cooperja, ki razlikuje tri glavne periode:

  • Zgodnji kubizem (približno 1906–1908) – obdobje preoblikovanja figurativne slikarije, ko sta Picasso in Braque začela razpadati obliko in eksperimentirati z osnovnimi geometrijskimi elementi.
  • Visoki ali analitični kubizem (približno 1909–1912) – močnejši poudarek na analizi oblike; slike so razčlenjene na številne drobne, prepletene ploskve, barvna lestvica pa je pogosto omejena. Ta faza vključuje dela umetnikov, kot so Jean Metzinger in Albert Gleizes, ter pojavljanje teoretičnih besedil, ki so poskušala razložiti nove principe slikarstva.
  • Sintetični kubizem in poznejši kubizem (približno 1912–1921) – po letu 1912 se pojavijo bolj poenostavljene, sestavljene oblike in kolaž kot nova tehnika (papel collé). V poznejšem obdobju, zlasti med leti 1914 in 1921, se kubizem postopoma preobrazi in v nekaterih primerih približa bolj klasičnim strukturam, vendar ostane prelomno gibanje avantgarde.

Prav tako je treba opozoriti, da sodobni preučevalci pogosto ločijo med analitičnim (analytical) in sintetičnim (synthetic) kubizmom kot dvema ključnima strujama v razvoju gibanja.

Ključni avtorji in sodelavci

Poleg Picassa in Braquea so bili pomembni tudi drugi umetniki, ki so kubizem razvijali in širili:

  • Jean Metzinger – eden od teoretikov gibanja; soavtor knjige Du "Cubisme" (1912) z Albertom Gleizesom.
  • Albert Gleizes – organizator in pisec, pomemben za širjenje idej kubizma v francoskem umetniškem krogu.
  • Fernand Léger – razvil je svoje, bolj cevasto in strojno zaznavano različico kubizma, kjer so prevladovale močne oblike in kontrasti.
  • Juan Gris – od okoli 1911 naprej velja za enega izmed glavnih predstavnikov "visokega" kubizma; njegov slog je bil bolj strukturiran in renonski v primerjavi s Picassom.
  • Robert Delaunay in Henri Le Fauconnier – prispevali sta k razširitvi kubističnih idej, čeprav sta se pozneje v svojem delu usmerila v druge smeri.
  • Skulptorji, kot so Joseph Csaky, Jacques Lipchitz in Alexander Archipenko, so prenesli kubistične principe v tridimenzionalne oblike.

Razstave, teorija in javni odziv

Prva organizirana skupinska razstava kubistov je bila spomladi leta 1911 na Salonu neodvisnih umetnikov v Parizu. Na njej so bila razstavljena dela Jeana Metzingerja, Alberta Gleizesa, Fernanda Légerja, Roberta Delaunaya in Henrija Le Fauconnierja, vendar nista bila razstavljena Picassova in Braqueova dela.

Kubizem je sprožil ostre odzive: nekateri so ga slavili kot revolucionarno, drugi so ga zaničevali kot nerazumljivo ali "ohromljeno" umetnost. Pomembni zagovorniki so bili kritiki in pisci, na primer Guillaume Apollinaire, medtem ko je kritik Louis Vauxcelles s svojima opazkama (npr. "bizarreries cubiques") prispeval k imenu gibanja.

Pomembna je bila tudi izdaja teoretičnih besedil, kot je že omenjena knjiga Du "Cubisme" (1912), ter razstave kot je Section d'Or (1912), ki so pomagale razširiti in sistematizirati ideje kubizma.

Tehnike in materiali

V analitičnem obdobju so umetniki največ delali v olju na platnu z zapletenimi prepletenimi ploskvami. Od 1912 dalje so Picasso in Braque začeli uporabljati kolaž in papir collé — vključevanje kosov tiskanega papirja, tapet, vrvic in drugih materialov — kar je radikalno spremenilo pojmovanje slike kot bodisi iluzije bodisi objekta.

Vpliv in dediščina

Kubizem je imel globok vpliv na razvoj modernizma: vplival je na abstraktno umetnost, arhitekturo, oblikovanje in kiparstvo ter na kasnejše avantgardne smeri, kot so futurizem, konstruktivizem in neoplasticizem. Njegova ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja realnosti je ostala ključna inovacija v sodobni umetnosti.

Zaključek

Kubizem ni bil enoten slog, temveč raznoliko gibanje z mnogimi različicami in avtorji. Po mnenju enega od umetnostnih zgodovinarjev so bile tri faze kubizma. Zgodnji kubizem (od leta 1906 do 1908), ko sta gibanje sprva razvijala Picasso in Braque. V drugi fazi, "visokem kubizmu" (od leta 1909 do 1914), se je po letu 1911 kot pomemben predstavnik pojavil Juan Gris. Nazadnje je bil "pozni kubizem" (od 1914 do 1921) zadnja faza kubizma kot radikalnega avantgardnega gibanja. Poudarek Douglasa Cooperja na delih Braquea, Picassa, Grisa (od leta 1911) in Légerja (v manjši meri) je bil namerna vrednostna ocena. Kubizem je s svojimi idejami o fragmentaciji, multiplih perspektivah in rabi novih materialov trajno spremenil način, kako razumemo in ustvarjamo moderne vizualne umetnosti.