Dadaizem: avantgardno gibanje — izvor, značilnosti in vpliv

Dadaizem: avantgardno gibanje, ki je z absurdom, kolažem in provokacijo preoblikovalo umetnost — izvor, ključne značilnosti in vpliv na nadrealizem, pop art ter sodobno kulturo.

Dadaizem je avantgardno intelektualno in umetniško gibanje, ki se je razvilo okoli 1. svetovne vojne. Nastalo je kot reakcija na katastrofo in nasilje vojne ter kot neposreden protest proti družbenim in kulturnim normam časa. Čeprav sprva ni bil zamišljen kot klasično strukturirano umetniško gibanje, je v kratkem času močno vplival na različne oblike umetnosti in kulture.

Izvor in zgodovinski kontekst

Dadaizem se je rodil leta 1916 v Zürichu, predvsem okoli kabareja Cabaret Voltaire, ki sta ga soustanovila Hugo Ball in Emmy Hennings. Gibanje je nastalo v okolju izgnanih intelektualcev in umetnikov, ki so bežali pred vojnim nasiljem in političnim ekstremizmom. Vpliv vojne na gibanje je bil temeljit: umetniki so zavračali prevladujoče vrednote, vključno s kapitalistično družbo, in zoperstavljali se militarizmu ter nacionalizmu.

Značilnosti in ideje

• Protest proti razumu in tradiciji: Dadaisti so uporabljali nesmisel, ironičnost in provokacijo, da bi izpostavili absurdnost obstoječih vrednot.
• Anti-umetnost (anti-art): Trdili so, da je lahko vse umetnost, če jo nekdo razglasi za umetnost; s tem so hoteli pokazati, da je konceptualna meja umetnosti arbitrarna in da tradicionalne estetske vrednote izgubijo pomen.
• Eksperiment z oblikami: Vključevanje kolaža, fotomontaže, zvočne poezije, performansov, simultanih pesmi, „readymade“ objektov in drugih inovativnih tehnik.
• Uporaba naključja: Metode, kot je rezanje in sestavljanje fragmentov besedila (cut-up) ali ustvarjanje del z naključno izbiro elementov, so bile pogoste.

Tehnike in tipična dela

Umetnost dadaizma je bila raznolika: vizualne podobe, literature in zvočne prakse so se prepletale. Tipične tehnike so bile kolaž, fotomontaža, assemblage, kiparstvo s predmeti iz vsakdanjega življenja (readymades), zvočna poezija in performansi. Pomembni primeri so Duchampovi readymadi (npr. kontroverzni umeten vložek in odprto razpravljanje o njegovem delu), zvočna poezija Huga Balla, fotomontaže Hannah Höch v Berlinu ter eksperimentalni kolaži in poskusi z naključjem pri Tristan Tzari in drugih.

Ključna središča in osebnosti

Gibanje je nastalo v Zürichu, hitro pa se je razširilo v druge evropske prestolnice in v New York. Poleg Züricha je bilo pomembno središče tudi Berlinu, pozneje pa se je močno razvilo tudi v Parizu, kamor je z aktivnostmi prispeval Tristanom Tzaro. V Parizu so bili med vodilnimi predstavniki tudi Man Ray, Jean Cocteau in Marcel Duchamp. Med drugimi pomembnimi imeni, povezanimi z gibanjem ali z njegovo bližino, so bili Max Ernst, Salvador Dali (kasneje tesneje povezan s nadrealizmom) ter številni berlinski dadaisti, kot so Raoul Hausmann, Hannah Höch, John Heartfield in drugi.

Vpliv na literaturo, gledališče in filozofijo

Dadaizem je vplival tudi na razvoj groteske, absurdnega in eksistencialne drame. Ideja smešenja in razgaljanja absurdnosti obstoja se je odražala v dramah Samuela Becketta in delu t. i. pariške šole, kjer so delovali Arthur Adamov, Jean Genet in Eugene O'Neill. V literaturi in gledališču so se ohranili elementi naključja, fragmentarnosti in provokacije, ki so pospešili razširjanje novih poetskih in dramaturnih tehnik.

Manifesti in javne akcije

Dadaisti so pogosto objavljali manifesti in pripravljali javne performanse, ki so prekinjali meje med umetnostjo in vsakdanjim življenjem. Eden najbolj znanih dokumentov je Dada manifest Tristana Tzare (1918), ki povzame antitradicionalno in provokativno držo gibanja. Performansi so vključevali branja nesmiselnih besedil, glasbene improvizacije in vizualne provokacije, pogosto z namenom šoka in medijskega odmeva.

Vpliv in dediščina

Dadaizem je dosegel svoj največji razcvet med letoma 1916 in 1922, a je njegov vpliv presegel ta časovni okvir. Gibanje je vplivalo na razvoj nadrealizma, kasneje pa je zaznamovalo tudi pop art, gibanja v 1960-ih (vključno z neodadaizmom) in celo kulturne tokove, kot je punk rock. V šestdesetih letih 20. stoletja so se pojavile nove oblike, ki so prevzele dadaistično stališče – kritiko institucij, uporabo vsakdanjih predmetov v umetnosti in performativne akcije (npr. Fluxus, dela Roberta Rauschenberga in drugih).

Pomen imena

Izvor besede „Dada“ ostaja negotov. Pogosta razlaga pravi, da gre za otroško besedo, podobno prvim otroškim izgovorjavam, kot je „mama“ — beseda brez fiksnega pomena, ki pa zaznamuje duhovno držo gibanja: odklon od pomena, iskanje novih pomenov in ironija. Nihče ne ve z gotovostjo, kdo si je to ime izmislil, kar sovpada z antiavtorsko in antiinstitucionalno naravo gibanja.

Zaključek

Dadaizem je bil provokativen in radikalen odziv na državno nasilje in kulturne vrednote prve polovice 20. stoletja. S svojo zavestno negacijo tradicionalnih estetik je odprl pot mnogim eksperimentalnim pristopom v umetnosti, literaturi in performansu, njegova zapuščina pa je prisotna v številnih kasnejših umetniških gibanjih in praksi.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je dadaizem?

V: Ali je bilo to prvotno umetniško gibanje?

V: Kdaj se je začel dadaizem?

V: Kako dolgo je dadaizem vplival na umetnost?

V: Kakšna vrsta gibanja je dadaizem?

V: Ali je dadaizem vplival tudi na druga področja poleg umetnosti?

Išči po črki