Oljna barva: definicija, sestava in tehnike oljnega slikarstva

Nihče ne ve, kdaj je bila oljna barva prvič uporabljena. Jame v Afganistanu krasijo starodavne poslikave z barvo, pomešano z oljem. Domneva se, da so to vrsto barve uporabljali tudi v drugih azijskih državah.

Domneva se, da so oljno barvo v Evropi v srednjem veku najprej uporabljali za okraševanje ščitov, saj je bila oljna barva obstojnejša od tradicionalne tempera barve, če je bila izpostavljena vremenskim vplivom ali če je bila grobo obdelana.

Zgodovinar renesančne umetnosti Giorgio Vasari je dejal, da je umetnost oljnega slikarstva prišla iz severne Evrope, izumitelj pa je bil slavni flamski slikar Jan van Eyck. Umetniki z območja današnje Belgije in Nizozemske so bili prvi umetniki, ki so oljno sliko uporabili kot običajen način slikanja. Ta trend se je razširil tudi na druge dele severne Evrope. Znamenita slika, imenovana Portinarski oltar, ki jo je naslikal Hugo van der Goes, je prišla v Firence leta 1470, v času, ko je bil Leonardo da Vinci mlad. Oljne slike so bile v tem času običajno naslikane na lesenih ploščah, tako kot so bile naslikane tempera slike.

Na oljno slikarstvo v Italiji je vplival tudi sicilijanski umetnik Antonello da Messina, ki se je naučil slikati z oljem. Prepotoval je celotno Italijo, od Sicilije do Benetk, in naslikal veliko manjših slik, med drugim portrete ter slike Madone z otrokom in Jezusa. Imel je vpliv na številne umetnike, zlasti v Benetkah. Giovanni Bellini, ki je pripadal družini znanih slikarjev, je bil med prvimi slikarji v Italiji, ki so z oljnimi barvami naslikali zelo velike slike. Benetke so obiskali umetniki iz drugih delov Italije in kmalu se je nova metoda slikanja razširila.

Do leta 1540 je bilo zelo malo slikarjev, ki so še vedno slikali v temperi, prejšnji metodi slikanja na plošče. V Italiji so številni umetniki še naprej krasili stene in strope s freskami. Vendar so odkrili, da je oljna barva v nasprotju s tempero prožna (lahko se upogiba). To je pomenilo, da jo je bilo mogoče uporabiti na prožnih površinah, kot je tkanina, ne da bi se odlomila in odpadla. Ko je slikanje na platno (težko platno) postalo običajno, so umetniki lahko ustvarjali ogromne slike. Če je bila slika prevelika, da bi šla skozi vrata, jo je lahko umetnik preprosto zvil.

Od leta 1500 je oljno slikarstvo ostalo priljubljena tehnika za umetnike, ki želijo naslikati sliko, ki se bo ohranila dolgo časa. V spodnji galeriji so prikazana dela nekaterih najbolj znanih umetnikov, ki so ustvarjali v oljni tehniki. Slavni umetniki 20. stoletja tu niso prikazani, saj so številna njihova dela zaščitena z avtorskimi pravicami. Znani modernistični umetniki, ki so slikali z oljem, so Picasso, Matisse, Mondrian, Chagall, Kandinski, Malevič, Salvador Dali, Francis Bacon, Lucien Freud in Jackson Pollock.

Do približno leta 1960 so bile oljne in vodne barve glavni materiali, ki so jih izbirali slikarji. V naslednjih letih so se vse bolj uporabljale akrilne barve in oljne barve, ki jih je mogoče mešati z vodo.

Laneno olje, ki je glavna vrsta olja, ki se uporablja za oljno slikarstvo, izvira iz lanenega semena. Lan je že tisočletja pomemben pridelek, saj iz njega izdelujejo laneno platno. To pomeni, da sta olje za slikanje in platno za slikanje iz iste rastline. Da bi dosegli različne učinke, so umetniki uporabljali mešanice različnih olj. Med njimi so borova smola, kadilo, makovo olje, orehovo olje in v sodobnejšem času svetlinovo olje.

Umetniki uporabljajo terpentin ali mineralni špirit za redčenje barve, če želijo narediti hitro sušečo se skico, ki jo lahko nato podrobneje prebarvajo. Oljno barvo na umetnikovih čopičih po uporabi očistimo s terpentinom. Sodobni kemiki so izdelali oljne barve, ki se lahko uporabljajo z vodo. Tako je čiščenje po koncu slikanja veliko lažje in manj smrdi. Oljne barve so na otip običajno suhe v enem dnevu do dveh tednih, odvisno od tega, koliko olja in terpentina je v njih. Oljna slika je po končanem delu običajno lakirana, kar daje površini rahel sijaj in jo ščiti. Slika se mora sušiti več mesecev, preden jo lakirate. Oljna slika je popolnoma suha šele po 60 do 80 letih. Včasih je lakiranje veljalo za pomemben del zaključne obdelave slike. Številni sodobni umetniki svojih slik sploh ne lakirajo.

Laneno platno je tradicionalna površina za oljno sliko. Uporablja se tudi bombažno platno, ki je cenejše. Platno mora biti tesno napeto na okvir, imenovan "nosila", in pritrjeno na mesto z majhnimi sponkami ali sponkami. Nato ga je treba obdelati z lepilom, ki se imenuje "velikost". To je pogosto narejeno iz kuhane zajčje kože. Nekateri umetniki raje slikajo na desko kot na platno.

Preden umetnik začne slikati na desko ali platno, ga mora pripraviti s "podlago" ali "podlogo" navadne bele barve. Nato lahko na površino nariše sliko z ogljem ali z barvo, ki jo s terpentinom ali mineralnim špiritom razredči in pospeši sušenje. Umetnik pogosto dela v rjavkasti ali modrikasti barvi, da bi nakazal, kje bodo na končni sliki "toni" (svetli in temni). Nato barve in podrobnosti nanese v več plasteh.

Dobra stran oljne barve je, da jo je mogoče uporabiti na različne načine, ki jih pri večini drugih vrst barv ni mogoče uporabiti.

• Oljno barvo lahko nanesete tanko ali debelo.
• Oljna barva je lahko gladka kot steklo ali pa grudičasta, luknjasta ali črtasta.
• Oljna barva je lahko prozorna, tako da so vidne plasti pod njo, lahko pa je tudi gosta, tako da prekrije vse, kar je pod njo.
• Oljno barvo lahko nanesemo s čopiči, lahko jo tudi razmažemo z nožem, vtiramo in razmažemo s prsti, drgnemo s krpo in iztisnemo na sliko naravnost iz tube.

Ker lahko oljno barvo uporabljate na toliko različnih načinov, je za slikanje različnih tekstur boljša od katere koli druge vrste barve.

Prvi evropski umetniki, ki so začeli uporabljati olja, so radi naredili zelo gladko površino. Sredi leta 1500 so nekateri umetniki, kot je bil Tintoretto, slikali na veliko bolj črtast način. Rembrandt je v 16. stoletju oljno barvo uporabljal na najrazličnejše načine, da bi dosegel različne učinke. Uporabil je vse tehnike, ki so opisane na zgornjem seznamu. Po Rembrandtu je bilo vedno nekaj umetnikov, ki so radi delali na gladek način, drugi pa so uporabljali veliko različnih načinov nanašanja barve. To se je nadaljevalo vse do moderne dobe.

• Akrilna barva
• Fresco
• Gesso
• Mozaik
• Tempera
• Akvarel