Oljna barva: definicija, sestava in tehnike oljnega slikarstva
Oljna barva je tradicionalna metoda, ki se uporablja za slikanje umetnikov. V oljni barvi so pigmenti (barve) združeni v oljnem mediju. Najpogostejša vrsta olja, ki se uporablja za barvanje, je laneno olje.
Slika, ki je naslikana z oljno barvo, se imenuje "oljna slika". Oljna barva se dolgo suši. To je za umetnike koristno, saj lahko sliko dolgo časa obdelujejo. Ljudje pravijo, da je Leonardo da Vinci svojo sliko Mona Liza slikal štiri leta, čeprav slika ni zelo velika. Oljne barve in oljne slike se pogosto na kratko imenujejo samo "olja". Če nekdo govori o "slikanju z olji", ima v mislih, da je slika narejena z oljnimi barvami.
Sestava oljne barve
Oljna barva vsebuje tri osnovne sestavine:
- Pigment – drobne delce, ki dajejo barvo in prekrivnost.
- Olje (vezivo) – najpogosteje laneno olje, lahko pa tudi makovo, orehovo ali posebna rafinirana olja; veže pigment in daje barvi sijaj ter elastičnost.
- Dodatek/medij – topila, sušilci ali sredstva za spreminjanje konsistence in časa sušenja (npr. stodilna olja, alkidi).
Vrste olj in medijev
Vsako olje ima svoje značilnosti:
- Laneno olje – hitro suši, daje močan sijaj in trden film; pogosto ga uporabljajo za mešanje pigmentov.
- Makovo olje – suši počasneje in rumeni manj, uporabno za svetle barve in belino.
- Orehovo olje – jasno in manj rumeni; primernejše za drobnejše delo.
- Stand oil – zgostljeno olje, ki zmanjšuje razpoke in daje gladko površino.
- Alkidi – sintetični mediji, pospešijo sušenje in povečajo odpornost.
Podlaga (support) in temeljenje
Oljne barve se uporabljajo na različnih podlagah: platno, lesene deske, papir (primerno pripravljen), kovina in karton. Pomembno je pravilno temeljenje, da se prepreči vpojnost in kemična reakcija:
- Akrilni gesso – pogosta izbira za primerjanje platna; hitro suši in prepreči vpojnost.
- Oljna podlaga (oil ground) – tradicionalna izbira za oljne slike, bolj kompatibilna z oljnimi barvami.
Pravila in tehnike slikanja
Ena ključnih pravil pri oljnem slikanju je »fat over lean« (»maščobnejše nad tanjšim«): vsaka zgornja plast mora vsebovati enako ali več olja kot spodnja, da se prepreči razpokanje. Nekatere priljubljene tehnike:
- Alla prima – slikanje »na enkrat«, mokro v mokro; primerna za hitrejše delo in poživljene poteze.
- Layering / Indirect method – postopno sušenje plasti; omogoča subtilne tonirane prehode in globino.
- Glazing – prozorne plasti barve, ki spreminjajo barvni ton in sijaj podlage.
- Impasto – debel nanos barve z vidnimi potezami čopiča ali noža (palette knife) za teksturo.
- Scumbling – tanek neprazen nanos svetle barve preko temne podlage za mehkejšji učinek.
Sušenje in vzdrževanje
Oljne barve se sušijo s kemično oksidacijo, kar lahko traja od nekaj dni do več mesecev, odvisno od debeline plasti, vrste olja in pogojev (toplota, vlaga, prezračevanje). Preprečite neposredno sončno svetlobo in zelo suhe ali vlažne pogoje, saj lahko vplivajo na sušenje in dolgoročno stabilnost.
Čiščenje in nega pripomočkov
- Za začetno odstranjevanje barve uporabite topila (terpentinski izvleček ali minerlna topila). Vedno delajte v dobro prezračenem prostoru.
- Čopiče temeljito operite z milom in vodo ali specialnimi čistili za oljne barve, da odstranite ostanke olja in pigmenta.
- Ostri pigmenti (npr. kadmij, cerulean) lahko ostanejo v krtačah in jih je težko popolnoma odstraniti — redna nega podaljša življenjsko dobo orodja.
Varnost in okoljski vidiki
Oljne barve in topila lahko vsebujejo škodljive snovi. Nekaj osnovnih priporočil:
- Delajte v dobro prezračevanem prostoru ali uporabite lokalno odsesavanje.
- Uporabljajte rokavice in zaščitno obutev, da zmanjšate stik s kožo.
- Odpadna topila nepravilno odlagajte — sledite lokalnim predpisom o nevarnih odpadkih.
- Pazite pri delu s pigmenti, ki so lahko strupeni (npr. nekateri kadmijevi, živosrebrovi pigmenti).
Varnjenje in restavriranje
Ko je slika popolnoma suha (to lahko traja več mesecev do leta, odvisno od debeline), se lahko nanese zaščitni lak (varnish). Lak ščiti površino, poveča kontrast in olajša čiščenje. Pri restavriranju je pomembno, da strokovnjak oceni stanje oljnega filma in primerja stare materiale z novimi, da se prepreči nadaljnje poškodbe.
Praktični nasveti za začetnike
- Začnite z osnovnim setom kvalitetnih barv in nekaj platni ali lesnih desk.
- Učite se osnov mešanja barv in vrednosti (tonov) z omejeno paleto — boljši je občutek za kontrast kot za čisto barvo.
- Vadite tehniko »fat over lean« in eksperimentirajte z različnimi mediji za uravnavanje sušenja in sijaja.
- Ne hitite z naslednjimi plastmi — počakajte vsaj toliko, kolikor je potrebno, da spodnje plasti ne povzročijo težav (po potrebi preverite z dotikom na robu slike).
Znane oljne slike in zgodovina
Oljno slikarstvo ima dolgo zgodovino in je bilo osrednja tehnika evropskega slikarstva od 15. stoletja dalje. Poleg omenjenega Leonardo da Vincija so oljne tehnike obogatili tudi umetniki, kot so Rembrandt, Titian, Van Gogh, Vermeer in Turner. Vsak od njih je uporabljal različne pristope k barvi, svetlobi in teksturi, kar daje oljni tehniki izjemno raznolikost izraznih možnosti.
Zaključek
Oljna barva ponuja izjemno globino, bogastvo tonov in možnost postopnega oblikovanja slike. Zahteva pa razumevanje materialov, pravilno pripravo podlage in pozornost pri delu z mediji in topili. S pravim pristopom in vajo lahko oljna tehnika omogoči ustvarjanje del, ki dolgo časa ohranijo svojo lepoto in izražajnost.
Antonello da Messina je to Madono naslikal z oljnimi barvami v 70. letih 14. stoletja.
Slika Praznik v Levijevi hiši, ki jo je naslikal Paolo Veronese, je največja oljna slika na platnu na svetu. Dolga je več kot 42 metrov. (5,55 × 12,80 metra)
Zgodovina
Nihče ne ve, kdaj je bila oljna barva prvič uporabljena. Jame v Afganistanu krasijo starodavne poslikave z barvo, pomešano z oljem. Domneva se, da so to vrsto barve uporabljali tudi v drugih azijskih državah.
Domneva se, da so oljno barvo v Evropi v srednjem veku najprej uporabljali za okraševanje ščitov, saj je bila oljna barva obstojnejša od tradicionalne tempera barve, če je bila izpostavljena vremenskim vplivom ali če je bila grobo obdelana.
Zgodovinar renesančne umetnosti Giorgio Vasari je dejal, da je umetnost oljnega slikarstva prišla iz severne Evrope, izumitelj pa je bil slavni flamski slikar Jan van Eyck. Umetniki z območja današnje Belgije in Nizozemske so bili prvi umetniki, ki so oljno sliko uporabili kot običajen način slikanja. Ta trend se je razširil tudi na druge dele severne Evrope. Znamenita slika, imenovana Portinarski oltar, ki jo je naslikal Hugo van der Goes, je prišla v Firence leta 1470, v času, ko je bil Leonardo da Vinci mlad. Oljne slike so bile v tem času običajno naslikane na lesenih ploščah, tako kot so bile naslikane tempera slike.
Na oljno slikarstvo v Italiji je vplival tudi sicilijanski umetnik Antonello da Messina, ki se je naučil slikati z oljem. Prepotoval je celotno Italijo, od Sicilije do Benetk, in naslikal veliko manjših slik, med drugim portrete ter slike Madone z otrokom in Jezusa. Imel je vpliv na številne umetnike, zlasti v Benetkah. Giovanni Bellini, ki je pripadal družini znanih slikarjev, je bil med prvimi slikarji v Italiji, ki so z oljnimi barvami naslikali zelo velike slike. Benetke so obiskali umetniki iz drugih delov Italije in kmalu se je nova metoda slikanja razširila.
Do leta 1540 je bilo zelo malo slikarjev, ki so še vedno slikali v temperi, prejšnji metodi slikanja na plošče. V Italiji so številni umetniki še naprej krasili stene in strope s freskami. Vendar so odkrili, da je oljna barva v nasprotju s tempero prožna (lahko se upogiba). To je pomenilo, da jo je bilo mogoče uporabiti na prožnih površinah, kot je tkanina, ne da bi se odlomila in odpadla. Ko je slikanje na platno (težko platno) postalo običajno, so umetniki lahko ustvarjali ogromne slike. Če je bila slika prevelika, da bi šla skozi vrata, jo je lahko umetnik preprosto zvil.
Od leta 1500 je oljno slikarstvo ostalo priljubljena tehnika za umetnike, ki želijo naslikati sliko, ki se bo ohranila dolgo časa. V spodnji galeriji so prikazana dela nekaterih najbolj znanih umetnikov, ki so ustvarjali v oljni tehniki. Slavni umetniki 20. stoletja tu niso prikazani, saj so številna njihova dela zaščitena z avtorskimi pravicami. Znani modernistični umetniki, ki so slikali z oljem, so Picasso, Matisse, Mondrian, Chagall, Kandinski, Malevič, Salvador Dali, Francis Bacon, Lucien Freud in Jackson Pollock.
Mona Lisa, Leonardo da Vinci, okoli 1503-06
Alternativni pigmenti
Do približno leta 1960 so bile oljne in vodne barve glavni materiali, ki so jih izbirali slikarji. V naslednjih letih so se vse bolj uporabljale akrilne barve in oljne barve, ki jih je mogoče mešati z vodo.
Tehnične informacije
Laneno olje, ki je glavna vrsta olja, ki se uporablja za oljno slikarstvo, izvira iz lanenega semena. Lan je že tisočletja pomemben pridelek, saj iz njega izdelujejo laneno platno. To pomeni, da sta olje za slikanje in platno za slikanje iz iste rastline. Da bi dosegli različne učinke, so umetniki uporabljali mešanice različnih olj. Med njimi so borova smola, kadilo, makovo olje, orehovo olje in v sodobnejšem času svetlinovo olje.
Umetniki uporabljajo terpentin ali mineralni špirit za redčenje barve, če želijo narediti hitro sušečo se skico, ki jo lahko nato podrobneje prebarvajo. Oljno barvo na umetnikovih čopičih po uporabi očistimo s terpentinom. Sodobni kemiki so izdelali oljne barve, ki se lahko uporabljajo z vodo. Tako je čiščenje po koncu slikanja veliko lažje in manj smrdi. Oljne barve so na otip običajno suhe v enem dnevu do dveh tednih, odvisno od tega, koliko olja in terpentina je v njih. Oljna slika je po končanem delu običajno lakirana, kar daje površini rahel sijaj in jo ščiti. Slika se mora sušiti več mesecev, preden jo lakirate. Oljna slika je popolnoma suha šele po 60 do 80 letih. Včasih je lakiranje veljalo za pomemben del zaključne obdelave slike. Številni sodobni umetniki svojih slik sploh ne lakirajo.
Laneno platno je tradicionalna površina za oljno sliko. Uporablja se tudi bombažno platno, ki je cenejše. Platno mora biti tesno napeto na okvir, imenovan "nosila", in pritrjeno na mesto z majhnimi sponkami ali sponkami. Nato ga je treba obdelati z lepilom, ki se imenuje "velikost". To je pogosto narejeno iz kuhane zajčje kože. Nekateri umetniki raje slikajo na desko kot na platno.
Slikanje oljne slike
Preden umetnik začne slikati na desko ali platno, ga mora pripraviti s "podlago" ali "podlogo" navadne bele barve. Nato lahko na površino nariše sliko z ogljem ali z barvo, ki jo s terpentinom ali mineralnim špiritom razredči in pospeši sušenje. Umetnik pogosto dela v rjavkasti ali modrikasti barvi, da bi nakazal, kje bodo na končni sliki "toni" (svetli in temni). Nato barve in podrobnosti nanese v več plasteh.
Dobra stran oljne barve je, da jo je mogoče uporabiti na različne načine, ki jih pri večini drugih vrst barv ni mogoče uporabiti.
- Oljno barvo lahko nanesete tanko ali debelo.
- Oljna barva je lahko gladka kot steklo ali pa grudičasta, luknjasta ali črtasta.
- Oljna barva je lahko prozorna, tako da so vidne plasti pod njo, lahko pa je tudi gosta, tako da prekrije vse, kar je pod njo.
- Oljno barvo lahko nanesemo s čopiči, lahko jo tudi razmažemo z nožem, vtiramo in razmažemo s prsti, drgnemo s krpo in iztisnemo na sliko naravnost iz tube.
Ker lahko oljno barvo uporabljate na toliko različnih načinov, je za slikanje različnih tekstur boljša od katere koli druge vrste barve.
Prvi evropski umetniki, ki so začeli uporabljati olja, so radi naredili zelo gladko površino. Sredi leta 1500 so nekateri umetniki, kot je bil Tintoretto, slikali na veliko bolj črtast način. Rembrandt je v 16. stoletju oljno barvo uporabljal na najrazličnejše načine, da bi dosegel različne učinke. Uporabil je vse tehnike, ki so opisane na zgornjem seznamu. Po Rembrandtu je bilo vedno nekaj umetnikov, ki so radi delali na gladek način, drugi pa so uporabljali veliko različnih načinov nanašanja barve. To se je nadaljevalo vse do moderne dobe.
Ta Rembrandtova slika prikazuje, kako je mogoče z oljno barvo prikazati teksturo, kot so meso, lasje, blago, listi, sadje, zlato in biseri.
