Erik Satie — francoski skladatelj, pionir minimalizma in Gymnopédies

Zgodnja leta

Rodil se je kot Alfred Eric Leslie Satie, vendar se je kot odrasel vedno pisal Erik. Njegov oče se je ukvarjal z ladijskim prometom, a se je družina preselila v Pariz. Ko mu je umrla mati, je bil še precej mlad in vrnili so ga v rojstni Honfleur, kjer so ga vzgajali očetovi starši. Vendar je njegova babica utonila, zato so ga spet poslali nazaj v Pariz, kjer ga je učil oče. Njegov oče se je ponovno poročil. Njegova nova žena je bila pianistka, zato je mladega Erika poslala k pouku klavirja na pariški konservatorij.

Satie je sovražil ure klavirja. Njegov učitelj je dejal, da je bil najbolj len učenec na konservatoriju. Slabo je bral, vendar je nadaljeval z učenjem, saj bi tako lahko namesto petih let služenja vojaškega roka odslužil le eno leto. V resnici je v vojski služil manj kot eno leto, ker je namerno zbolel za bronhitisom. Medtem ko je okreval, je začel skladati. Njegov oče je objavil nekaj pesmi, ki jih je napisal. Vendar se z družino ni dobro razumel, zato je leta 1887 zapustil dom.

Mladi Satie

Satie je kmalu spoznal veliko ljudi v znamenitem kabaretu Chat Noir. Imel je dolge lase, nosil je suknjič in klobuk. Napisal je balet, ki je bil za večino ljudi šokanten. Spoprijateljil se je z Debussyjem, ki je bil eden od edinih, ki je razumel resne razloge za Satiejevo nenavadno vedenje.

Leta 1890 se je preselil v nove prostore v zgornjem nadstropju hiše, da ljudje, ki jim je bil dolžan denar, niso mogli priti do njega. Poskušal je skladati v preprostem slogu, zanimala sta ga mistična religija in gotska umetnost. Podedoval je majhno vsoto denarja, za katero si je kupil sedem žametnih oblek, ki so bile vse popolnoma enake: za vsak dan v tednu eno. Ustanovil je cerkev z imenom Église Métropolitaine d'Art de Jésus Conducteur (Metropolitanska cerkev umetnosti dirigenta Jezusa), vendar cerkvi ni pripadal nihče razen njega.

Konec leta 1898 se je preselil v Arceuil, predmestje Pariza. Tam je preživel preostanek življenja. Prenehal je javno nastopati in si služil denar z igranjem klavirja v kavarnah in lokalih. Vsako jutro je prehodil 10 kilometrov do Pariza in se na poti ustavljal v kavarnah, kjer je pil ali skladal. Nosil je butičnik, krilati ovratnik in vedno nosil zavit dežnik. Če je deževalo, je dežnik držal pod plaščem, da je ostal suh. S seboj je nosil tudi kladivo, če bi ga kdo napadel. Pozno zvečer se je vračal domov peš ali z zadnjim vlakom. Njegovo stanovanje je bilo strašno razmetano.

Vzpon k slavi

Leta 1905, pri 39 letih, je ponovno postal študent in študiral glasbo na Schola Cantorum. Želel je postati boljši skladatelj. Naučil se je pisati fuge. V svoji glasbi je še vedno rad uporabljal parodijo.

Leta 1911 je Maurice Ravel javno zaigral nekaj Satiejevih klavirskih skladb. Nenadoma so ljudje začeli opazovati Satieja. Spoznali so, da je bil eden prvih impresionističnih skladateljev. Debussy je izvedel njegove Gymnopédies v priredbi za orkester. Glasbeni kritiki so začeli pisati članke o Satieju. Končno je postal slaven. Objavil je nekaj humorističnih klavirskih skladb. S svojimi skladbami je zaslužil nekaj denarja, zato je lahko opustil igranje v kabaretih. Spoznal je Jeana Cocteauja, ki ga je predstavil Djagilevu, za katerega je napisal glasbo za Parado. Nekaterim je bila všeč, drugi so jo sovražili, vendar so ga ljudje začeli opazovati. Prosili so ga, naj napiše več gledališke glasbe. Zelo pomembno je vplival na šest skladateljev, ki so bili znani kot Les Six. Prosili so ga, naj napiše simfonično dramo, ki jo je poimenoval Sokrat. Številni glasbeniki menijo, da je to njegovo najboljše delo.

Zadnja leta

V dvajsetih letih 20. stoletja je pisal številne članke za časopise in revije ter se povezal z umetniškim gibanjem, znanim kot dada. Njegova baleta Relâche in Mercure sta šokirala občinstvo, ko sta bila prvič uprizorjena. Relâche je zgodnji primer tistega, kar je pozneje postalo gledališče odtujitve.

Satie je pil veliko alkohola in zbolel. Zbolel je za cirozo jeter in umrl leta 1925. Ko so njegovi prijatelji po njegovi smrti vstopili v njegovo stanovanje, je bilo v njem toliko nereda, da so morali odvreči dva vozička smeti, preden so lahko prišli do njegovih papirjev in rokopisov.

Satie se je večino svojega življenja ukvarjal s plesom, gledališčem in kabaretom, za katere je napisal veliko svoje glasbe. V svoji glasbi je vedno preizkušal nove ideje. Pisal je v poznoromantičnem slogu s kromatičnimi harmonijami, pisal pa je tudi v sodobnejših slogih, pri čemer je pogosto uporabljal zelo preproste ideje. Vedno so ga bolj zanimale lepe melodije kot pa pisanje zapletenih ritmov. Njegove tri gimnopedije so še vedno zelo priljubljene. Zdi se, da prihajajo iz staromodnega sveta, v katerem vlada velika preprostost. Njegove tri Gnossiennes (1890) zvenijo bolj orientalsko, Satie pa je v glasbo zapisal nekaj zelo nenavadnih pripomb. Njegova klavirska skladba Vexations (1893) je kratka skladba s čudnimi kromatičnimi akordi, ki naj bi jih pianist nato zaigral 840-krat. Uspavanka je bila zgodnji primer tega, kar je pozneje postalo "gledališče absurda". Vse besedilo je bilo napisano z malimi črkami: to je bilo prvič v zgodovini. Napisal je veliko kabaretnih pesmi.

Kasneje, po študiju na Schola Cantorum, je postal slaven, nato pa je napisal veliko klavirskih skladb s smešnimi naslovi in čudnimi komentarji (npr. "kot slavček z zobobolom"). Parada ima čudne instrumente, kot so pisalni stroji. Sokrat je njegovo najresnejše delo.

Po njegovi smrti so vsi, ki jih je žalil, o Satieju napisali, da je bil slab skladatelj. Zato je bil skoraj pozabljen, dokler se ni v šestdesetih letih prejšnjega stoletja za njegovo glasbo začel zanimati John Cage in jo ponovno populariziral. Satiejeva glasba in ideje so pogosto navdihovale številne nadrealistične umetnike.