Odtujenost: definicija, vzroki in pomen v psihologiji ter sociologiji

Definicija

Odtujenost je občutek ali stanje, v katerem se posameznik počuti ločenega, nerazumljenega, ne vključenega ali odtujenega od ljudi, dejavnosti ali lastnega notranjega doživljanja. Gre lahko za začasen občutek osamljenosti ali za dolgotrajnejše stanje, ki vpliva na čustveno počutje, vedenje in odnose. Odtujenost se pojavlja na različnih nivojih — osebnem, skupinskem in družbenem — in jo proučujejo različne vede, predvsem psihologija in sociologija je.

Odtujenost v psihologiji

V psihologiji raziskujejo, kako posamezniki doživljajo in izražajo odtujenost v vsakdanjih socialnih interakcijah. Zanimajo jih vprašanja, kot so:

• kako dobro se ljudje vključujejo v svoje družbene skupine,
• kako povezana se počutijo z vrstniki v šoli ali na delovnem mestu,
• kako doživljajo podporo, sprejetost in čustveno povezanost z drugimi.

Simptomi in znaki psihološke odtujenosti lahko vključujejo čustveno otopelost, zmanjšan interes za socialne aktivnosti, težave pri vzpostavljanju intimnosti, povečano občutljivost na zavrnitev ter občutke praznine ali brezupnosti. V praksi se odtujenost meri z različnimi vprašanji in lestvicami, ki ocenjujejo socialno povezanost, osamljenost in občutek pripadnosti.

Odtujenost v sociologiji in Marxova teorija

V sociologiji je odtujitev širši in pogosto bolj kompleksno opisan pojem. Nanaša se na to, kako posamezniki dojemajo sebe v odnosu do celotne družbe oziroma njenega gospodarskega in političnega sistema. Znano razumevanje odtujenosti je prispeval Karl Marx.

Marx je opisal več oblik odtujenosti, na primer ločenost delavca od izdelka njegovega dela, od samega proces ustvarjanja, od lastne človeške narave (»species-being«) in od drugih ljudi. Do te oblike odtujenosti pride, kadar posameznik opravlja delo, ki mu ne omogoča samouresničitve ali čutne povezanosti — pogosto zaradi gospodarskih prisil in potrebe po zaslužku (denar).

Po drugi strani pa, če nekdo opravlja delo, ki ga izpolnjuje, se lahko počuti opolnomočeno in povezano – kar predstavlja nasprotje odtujenosti. Sorodne družbene koncepte, kot je anomija, prav tako povezujejo z občutki izgube socialnih norm ali smisla.

Odtujenost v filozofiji in eksistencializmu

Odtujenost je ključen element v eksistencialistični filozofiji, ki jo obravnavajo avtorji kot sta Sartre in Camus. Teme, kot so absurd, samota, svoboda in odgovornost, so tesno povezane z občutki odtujenosti. Povezave med temi idejami je obravnaval tudi Colin Wilsona The Outsider (1956).

Vzroki in ranljive skupine

Vzroki odtujenosti so pogosto večplastni in vključujejo tako individualne kot družbene dejavnike:

• trajne življenjske spremembe (selitev, ločitev, upokojitev),
• slabe delovne razmere ali ponavljajoče, nezadovoljujoče delo,
• izključevanje, diskriminacija ali marginalizacija,
• duševne bolezni (depresija, anksioznost, travme),
• hitre družbene spremembe in izguba skupnostnih vezi,
• preglasno ali površno digitalno druženje, ki zmanjšuje kakovost medosebnih povezav.

Posebej ogrožene so skupine, kot so migranti, starejši ljudje, delavci v precarnih zaposlitvah, posamezniki z invalidnostmi ali tisti, ki doživljajo socialno izključevanje.

Posledice

Dolgotrajna odtujenost lahko vodi do poslabšanja duševnega in fizičnega zdravja: povečane stopnje depresije, anksioznosti, stresa, zmanjšane motivacije, slabših medosebnih odnosov in v skrajnih primerih samomorilnih misli. Na družbeni ravni pa odtujenost zmanjšuje socialno kohezijo, povečuje neenakosti in lahko prispeva k politični apatičnosti ali konfliktom.

Preprečevanje in pomoč

Intervencije so lahko usmerjene na individualni in skupinski ravni:

• Psihoterapevtski pristopi: kognitivno-vedenjska terapija (CBT), terapevtske skupine, terapija usmerjena na odnose in delo s travmo;
• Socialna podpora: krepitev socialnih mrež, vključevanje v skupnostne dejavnosti, mentorstvo in programi za zmanjševanje osamljenosti;
• Delovne in politične spremembe: izboljšanje delovnih pogojev, možnost samouresničitve pri delu, politika socialne vključenosti;
• Izobraževanje in ozaveščanje: povečanje zavedanja o pomenu duševnega zdravja, zmanjševanje stigme in spodbujanje kvalitetnih medosebnih odnosov tudi v digitalnem okolju.

Kaj lahko naredi posameznik

• aktivno išče možnosti za povezovanje (prostovoljstvo, klubi, tečaji),
• neguje obstoječe odnose in izraža svoja čustva,
• poišče strokovno pomoč, če občutki trajajo ali se slabšajo,
• poskrbi za telesno zdravje in rutino, kar podpira tudi čustveno ravnovesje.

Odtujenost je večplasten pojav s psiholočnimi, sociološkimi in filozofskimi dimenzijami. Razumevanje njenih vzrokov, posledic in možnosti pomoči je ključno za posameznike in družbo, da zmanjšamo škodljive učinke in povečamo občutek povezanosti ter smiselnosti v življenju.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je odtujitev?

V: Kako psihologija gleda na odtujenost?

V: Kako sociologija gleda na odtujenost?

V: Kakšna povezava obstaja med eksistencializmom in odtujenostjo?

V: Kaj pomeni anomija?

Išči po črki