Les Six (izgovarja se "le sis") v francoščini pomeni "šest". Les Six je bila skupina šestih francoskih skladateljev, ki so se spoprijateljili okoli leta 1920. Takrat so bili mladi in so si delili veliko idej o glasbi. Skladatelj Erik Satie jih je imenoval "Les Nouveaux Jeunes", nato pa jih je neki Henri Collet v nekem članku, ki ga je pisal, imenoval "Les Six" — ime se je prijelo in ga je medijskega označilo kot skupino.

V svoji glasbi so se skušali razlikovati od Richarda Wagnerja in drugih skladateljev romantične glasbe ter od Debussyja in Ravela, ki sta pisala impresionistično glasbo. Prav tako so želeli pisati na preprost, neposreden način, namesto da bi uporabljali zapletene ritme, kot je to počel Stravinski, ali dvanajsttonsko glasbo kot Arnold Schoenberg. Velikokrat so bili njihovi deli kratka, jedrnata in polna humorja ali ironije. Všeč jim je bila tudi močna, moška glasba, zlasti vplivi jazza in popularne glasbe tistega časa.

Sestava skupine

  • Darius Milhaud (1892–1974) — znan po politonality in ritmih, navdih je našel tudi v brazilski glasbi; med njegovimi priljubljenimi deli sta Le Bœuf sur le toit in Scaramouche.
  • Arthur Honegger (1892–1955) — ustvarjalec močnih orkestralnih skladb, najbolj znan po orkestralni sliki Pacific 231 in več simfoničnih delih.
  • Francis Poulenc (1899–1963) — pisal je privlačno vokalno in instrumentalno glasbo, znan po pesnitvah, salonskih skladbah in baletu Les Biches ter sakralnih delih, kot je Gloria.
  • Georges Auric (1899–1983) — izstopal je z energičnimi skladbami in kasneje z uspešnimi filmskimi skladbami.
  • Louis Durey (1888–1979) — v zgodnji fazi povezan z gibanjem, kasneje je deloval bolj samostojno in se vključil tudi v politično obarvana glasbena prizadevanja.
  • Germaine Tailleferre (1892–1983) — edina ženska v skupini; avtorica bisernih komornih del, klavirskih skladb in koncertov, pogosto s preprostim, elegantenim slogom.

Skupinsko delovanje in sodelovanja

Les Six ni bil formalni zavod ali šola z natančno enotnim estetskim manifestom — šlo je bolj za skupino prijateljev in sodelavcev, označenih s strani kritike. V začetnem obdobju so izdajali skupne albume in sodelovali pri gledaliških projektih, revijah in baletih, občasno pa so si tudi izposojali teme ali skupaj ustvarjali večje kompozicije. Kljub temu se je vsak izmed njih hitro razvil v svojo smer in kmalu nadaljeval z individualnimi karierami.

Glasbene značilnosti in namen

  • Težnja k jasnosti, enostavnosti in neposrednosti — kratke forme, melodičnost in razumljivost za širše občinstvo.
  • Vključevanje popularnih elementov, zlasti jazza, kabaretskega sloga in plesnih ritmov.
  • Ironija, humor in satirični pridih kot odziv na patetiko stare romantike ali na pretirano kompleksnost sodobnih avantgardnih praks.
  • Vplivi mentorjev in sodobnikov, kot je bil Erik Satie, ter širši kulturni kontekst pariške umetniške scene 1920-ih.

Pomen in zapuščina

Les Six so prispevali k preusmeritvi francoske glasbe v 20. stoletju — poudarili so pomen ritma, popularnih vplivov in preprostosti ter tako vplivali na razvoj neoklasicizma in filmske glasbe. Čeprav skupina kot enota ni dolgo trajala, so posamezni člani pomembno vplivali na glasbeno prakso v Franciji in v tujini, vsak na svoj način. Njihova zapuščina živi v raznolikosti slogov, v uveljavitvi krajših oblik ter v integraciji urbane popularne kulture v resnejšo kompozicijsko tradicijo.