Lira da braccio: renesančno strunsko glasbilo in zgodovina
Lira da braccio je bilo evropsko strunsko glasbilo, na katerega se je igralo z lokom. Uporabljala se je v renesansi. Italijanski pesniki-glasbeniki na dvoru v 15. in 16. stoletju so pogosto igrali nanjo, da bi spremljali pesmi, ki so jih brali. Lira da braccio je bila zelo podobna srednjeveški violini. Način izdelave lire da braccio se je spreminjal vse do konca 16. stoletja. Na slikah jo pogosto vidimo, kako jo igrata bogova Orfej in Apolon. Včasih so jo uporabljali v skupinah instrumentov.
Zgradba in uglaševanje
Instrument je bil podobne oblike kot violina, vendar je imel širšo prstno ploščico in položnejši mostiček. Običajno je imel sedem strun, od katerih jih je bilo pet uglašenih kot pri violini z dodanim nizkim D na dnu, dve drugi struni pa sta bili namenjeni dronom. Verjetno je igralec pogosto igral melodijo na zgornje strune in akorde na spodnje strune.
Tipična konstrukcija je vključevala resonančno desko iz smreke in hrbet ter stranice iz trših vrst lesa (npr. javorja ali bukve), čeprav se natančni postopki izvajanja in oblikovanja razlikujejo med proizvajalci. Širša prstna ploščica in bolj položen mostiček sta omogočala sočasno izvedbo večzvočnih akordov in dronov, zato je bila lira da braccio primerna za spremljanje glasbenega besedila in improvizacijo.
Igralna tehnika in vloga
Lira da braccio je bila predvsem spremljevalni instrument: pesniki in pevci so nanjo igrali med recitacijo ali izvajanjem pesmi, kar je zahtevalo tako izvedbo enoglasne melodije kot tudi preproste harmonske spremljave. Lok je bil podoben loku na drugih violinskih instrumentih, a zaradi širšega čela strun in položnejšega mostička so izvajalci pogosto igrali z več strunami hkrati, da so dosegli polnejši zven in harmonično podlago.
Instrument je bil priročen za dvorne glasbenike, ki so spremljali pesniške nastope, zabave in drobne gledališke prizore. Zaradi svoje zvočne barve se je lira da braccio uveljavila tudi v pastoralah in prizorih z mitološko tematiko, kjer je simbolizirala povezavo z antično tradicijo (Orfej, Apolon).
Ikonografija in simbolika
Na slikah renesančnih umetnikov lira pogosto spremlja upodobitve mitoloških glasbenikov, zlasti Orfeja in Apolona. Takšne upodobitve so instrument povezovale z lirskim, poetičnim in civilizacijskim idealom antike. V ikonografiji je lira da braccio tudi vizualni znak pesnika-glasbenika (poeta-cantore) na dvorih in v dvoranskih prireditvah.
Zgodovina in upad
Lira da braccio je bila na dvoru zelo priljubljena v 15. in zgodnjem 16. stoletju. Kasneje, v 16. stoletju, je postal zelo priljubljen madrigal in tudi violina, zato se je lira da braccio manj uporabljala. Še naprej se je uporabljala v igrah, zlasti kadar je bila povezana z Apolonom. Sredi 17. stoletja je ljudje niso več igrali.
Upad instrumenta je povezan z razvojem čistejših enoglasnih solističnih oblik in s tehničnim napredkom violinske družine, ki je omogočila večjo fleksibilnost in dinamični nabor. Poleg tega je spremenjena glasbena estetika renesanse in baroka postopoma zmanjšala povpraševanje po vrstah spremljav, ki jih je lira nudila.
Sodobne rekonstrukcije in pomen
V zadnjem stoletju so zgodovinski glasbeniki in lutniki začeli rekonstruirati lire da braccio na podlagi ikonografskih virov, ohranjenih delov in zgodovinskih opisov. Danes jo lahko slišimo v zgodovinopisno utemeljenih izvedbah renesančne glasbe, pri čemer sodobne rekonstrukcije skušajo zvesto poustvariti ton in način igranja tistega časa.
Čeprav izvirni instrumenti niso ohranjeni v velikem številu, lira da braccio še vedno predstavlja pomemben del zgodovine evropske glasbe kot povezava med srednjeveškimi in poznejšimi strunskimi tradicijami ter kot simbol renesančne kombinacije poezije in glasbe.
Vprašanja in odgovori
V: Kakšna vrsta instrumenta je bila lira da braccio?
O: Lira da braccio je bil evropski strunski instrument, na katerega se je igralo z lokom.
V: Kdaj se je lira da braccio uporabljala?
O: Lira da braccio so uporabljali v renesansi, zlasti italijanski pesniki in glasbeniki na dvoru v 15. in 16. stoletju.
V: Kako se je lira da braccio primerjala z drugimi instrumenti?
O: Lira da braccio je bila zelo podobna srednjeveški violini in je imela podobno obliko kot violina, vendar s širšo prstno ploščico in bolj ravnim mostičkom. Običajno je imela sedem strun, od katerih jih je bilo pet uglašenih kot violina z dodanim nizkim D na dnu, dve drugi struni pa sta bili namenjeni dronom.
V: Zakaj so ga ljudje igrali?
O: Ljudje so ga pogosto igrali ob pesmih, ki so jih brali na dvoru, ali kot del skupine instrumentov. Verjetno so igralci pogosto igrali melodije na zgornje strune in akorde na spodnje strune.
V: Kdaj se je priljubljenost zmanjšala?
O: Njena priljubljenost je upadla v 16. stoletju, ko so postali priljubljeni madrigali in violine, čeprav se je še naprej uporabljala v igrah, povezanih z Apolonom, do približno sredine 17. stoletja, ko so jo ljudje popolnoma prenehali igrati.
V: Kdo je na slikah pogosto prikazan, kako igra ta instrument?
O: Na slikah ga pogosto igrata bogova Orfej in Apolon.
