Pisanje: zgodovina, sistemi pisave in pomen pismenosti

Obstajata dve mnenji:

• Delno pisanje: Pisava je vsak sistem grafičnih simbolov, ki izraža neko misel.
• Celotno pisanje: Pismo je vsak grafični sistem, ki lahko posreduje vse misli^.

Glede na avtorjevo opredelitev pisanja se lahko izraz uporablja na različne načine. Pri številnih zgodnjih sistemih ne vemo, kaj izražajo. Osrednja misel je, da mora biti popoln sistem pisanja sposoben predstaviti vse, kar bi bilo mogoče povedati v govorjenem jeziku. ^{str. 7, 217} S tega vidika je izum rebusov bistven korak.

O tem, da je znakovni sistem v celoti pisava, se lahko prepričamo le, če lahko simbole prevedemo v sodobni jezik. Pri nekaterih starodavnih pisavah tega ne moremo storiti.

Pisava je bila večkrat izumljena samostojno. Sumerska, staroegipčanska, kitajska in majevska pisava so bile izumljene ločeno. ^{str. 85} Vsi ti sistemi pisave so se začeli s piktogrami, simboli, ki so označevali stvari. Nato so razvili mešanico metod. Naš abecedni sistem je drugačen. Temelji na zvokih govorjenega jezika. Vse abecede so modificirane različice prve abecede, ki je nastala pri Feničanih in starih Grkih.

Sumer

Sumerci so živeli v Mezopotamiji med rekama Tigris in Evfrat. Pred 5000 leti je bilo to rodovitno območje, ki je danes večinoma v Iraku. Sumerci so razvili obliko pisave, imenovano klinopis. V mehke glinene tablice so vtisnili trikotne znake. Ko se je glina posušila na soncu, so tablice spekli. Nato so jih odnesli drugam, da so jih drugi lahko prebrali. Vemo, da se je pisava najprej uporabljala v trgovini, računovodstvu in upravi.

Prvi znaki so bili večinoma slikovni, kmalu pa so postali simboli za predmete, ideje in zvoke. Ta sistem pisave je bil izjemno uspešen in je preživel sumersko cesarstvo. Nato so ga uporabljale druge civilizacije na Bližnjem vzhodu, kot so starodavno akadsko, babilonsko, asirsko, elamitsko, hetitsko, staroperzijsko in ugaritsko cesarstvo. Zadnji klinopisni napis je bil datiran v leto 75 našega štetja. Tako je sistem trajal več kot 3000 let. ^{str. 71} Vsako različico klinopisnega pisma je bilo treba dešifrirati posebej, saj so bili vsi jeziki različni. Dokumenti (vključno s kamnitimi predmeti), napisani v več kot enem jeziku, so bili vodilo.

Starodavni Egipt

To je najbolj znana od starih oblik pisanja ali pisav. Izumljena je bila približno istočasno kot klinopis, vendar se je po slogu precej razlikovala in uporabljala drugačne materiale. Egipčani so imeli na koncu tri sisteme pisanja za isti jezik. To so bili:

1. Hieroglifi: znani slikovni jezik na kamnitih spomenikih.

2. Hieratična pisava: kurzivna ("tekoča") pisava, ki so jo uporabljali duhovniki.

3. Demotika: kurzivna pisava, ki so jo uporabljali ljudje.

Uporabljena pisalna orodja so se razlikovala glede na material, na katerega se je pisalo. Dve kurzivni pisavi sta bili zapisani s trstikovimi pisali in karbonskimi črnili na papirus. Če je bil material tkanina, se je pisalo s čopičem. Ohranjenih je veliko primerov. Hieroglifi so bili zapisani (vklesani) v kamen (s kladivom in dletom) ali naslikani na kamnite površine. Veliko jih je ohranjenih, nekateri z nedotaknjenimi originalnimi barvami. Ključni dogodek pri dešifriranju hieroglifske pisave je bilo odkritje kamna iz Rosette. To je granitna plošča z istim sporočilom, zapisanim v hieroglifih, demotičnem in grškem jeziku. Stara grščina je dobro razumljiva in je omogočila razlago drugih dveh pisav.

Kitajski

Kitajščina je jezik z največjim številom maternih govorcev. Njegova zgodovina sega približno 1400 let pred našim štetjem. ^{str. 183} Kitajski pisalni sistem je idio-slogovni, mešani način z uporabo znakov, ki imajo lahko enega ali več teh elementov:

1. Piktografski: predstavitev predmetov.

2. Vizualna logika: številka "3" je tri vodoravne črtice.

3. Kompleksna logika: sonce je škatla z vodoravno sredinsko črto.

4. Rebus: "Znak za pšenico se uporablja tudi za 'come', saj sta besedi homofonni (zvenita podobno).

5. Semantično-fonetični: kombinacija znaka za pomen z drugim znakom za zvok (izgovorjavo).

Kitajščina ima ogromno število znakov: približno 50.000.^p186 Zaradi tega tiskarske metode na Kitajskem nikoli niso bile zares uspešne, čeprav so bile že zgodaj izumljene. V 14. stoletju je Wang Tzhen dal izrezati šestdeset tisoč znakov iz lesenih blokov, kar je bila velika časovna in finančna naložba. Natisnil je sto izvodov lokalnega glasila ter bil avtor traktata o kmetijstvu in drugih tehničnih del. Tudi s tiskarskimi stroji iz Evrope v 19. stoletju je bil postopek oviran zaradi velikega števila znakov, kar je upočasnilo sestavljanje do polžje hitrosti.

Na Kitajskem je osem regionalnih jezikov, ki so med seboj nerazumljivi, in veliko pravih narečij. Zdi se, da sistem deluje predvsem zato, ker kar 70 % ljudi govori mandarinščino. Tekoče branje in pisanje na kitajskem je nedvomno težko doseči, kar mora zavirati prizadevanja za pismenost. Bilo je že več poskusov, da bi sistem reformirali ali poenostavili. Najbolj radikalen je program Pinyin, ki je nadomestil kitajske znake z abecednim sistemom. Ta program je podpiral Mao, vendar je po njegovi smrti propadel.

Zdi se, da se je zamisel o abecedi - pisavi, ki v celoti temelji na zvoku - pojavila le enkrat in je bila kopirana in prilagojena številnim različnim jezikom. Čeprav nobena abeceda ne ustreza popolnoma svojemu jeziku, je dovolj prilagodljiva, da se približno prilega vsakemu jeziku. To je bila edinstvena iznajdba. ^{str. 12}

Naša abeceda se v primerjavi s cirilico in drugimi abecedami imenuje rimska abeceda. Vse te izhajajo iz starogrške abecede, ki je nastala približno 1100 do 800 let pred našim štetjem. ^p167 Grška abeceda se je verjetno razvila iz feničanske pisave, ki se je pojavila nekoliko prej in je imela nekatere podobne oblike črk.

Feničanski jezik je bil semitski jezik, pogosto imenovan kanaanski. Semitski jeziki vključujejo arabščino, malteščino, hebrejščino in tudi aramejščino, jezik, ki ga je govoril Jezus. Ne vemo veliko o tem, kako je nastala abeceda, vendar so Feničani, trgovsko ljudstvo, iznašli črke, ki so jih zgodnji Grki prilagodili za izdelavo svoje abecede. Velika razlika je v tem, da feničanska pisava ni imela čistih samoglasnikov. Arabska pisava ima samoglasnike, ki so lahko prikazani z diakritičnimi znamenji (majhni znaki nad ali pod črto). Najstarejši rokopisi Qu'ran nimajo diakritičnih znakov. Izraelski otroci danes uporabljajo besedila z dodanimi samoglasniškimi "pikami" približno do tretjega razreda^.

Pred Grki nobena starodavna pisava, abecedna ali ne, ni imela čistih samoglasnikov. Grška abeceda ima celo dva samoglasnika za "e" in dva za "o", da se razlikuje med dolgimi in kratkimi zvoki. Iz tega je jasno razvidno, da sta bili tako feničanska iznajdba kot grška prilagoditev skrbno premišljeni. Vendar se o obeh postopkih ni ohranilo nobenih podrobnosti.

Semitske pisave očitno izvirajo iz protosinaitske pisave, za katero je znanih le 31 napisov (in 17 dvomljivih). Nekateri raziskovalci menijo, da je bil prvotni vir te pisave egipčanska hieratična pisava. Do konca srednjega kraljestva (okoli leta 1900 pred našim štetjem) je hieratična pisava dodala nekaj abecednih znakov za predstavitev soglasnikov tujih imen. Egipčanska dejavnost na Sinaju je bila takrat na vrhuncu. Podobna zamisel je bila predlagana že mnogo let prej.

Obstajajo številne pisave, ki kljub velikim prizadevanjem niso bile nikoli dešifrirane. ^p145 Morda sta najbolj znani pisavi civilizacije doline Indus in etruščanska pisava. Civilizacija reke Ind je nastala pred drugimi pismenimi civilizacijami na indijski podcelini, saj sega približno 2500 let pred našim štetjem. Njihovi mesti Mohenjo-Daru in Harappa sta bili dobro načrtovani, z dobro drenažo. Pisava je zapisana na pečatnih kamnih, terakoti, bronu, kosteh in slonovini. Vse so kratke, jezik pa je neznan.

Etruščanski jezik je uporabljal grške črkovne oblike in ga najdemo predvsem na etruščanskih grobnicah od Toskane do Benetk. Bili so imperij pred Rimljani, ki so jih premagali in prevzeli njihove ideje. Vse znanje njihovega jezika se je izgubilo, le nekatera imena na nagrobnih spomenikih je mogoče prebrati iz grških črk.

Vinča simboli

Tărtărijske tablice so tri tablice, odkrite leta 1961 v vasi Tărtăria (madžarsko Alsótatárlaka). Ta je približno 30 km oddaljena od Alba Iulije v Romuniji. Na tablicah, datiranih v obdobje okoli 5300 let pred našim štetjem, so v glini vgravirani simboli: "Vinčini simboli". Nekateri trdijo, da gre za še ne dešifriran jezik. Če je temu tako, so najstarejša znana oblika pisave. Podobne simbole je leta 1908 med izkopavanji v Vinči našel Miloje Vasić (1869-1956). To je predmestje Beograda (Srbija), približno 300 km od Turdaša. Kasneje so jih našli še v drugem delu Beograda. Od leta 1875 je bilo samo v Srbiji odkritih več kot sto petdeset najdišč iz Vinče. Mnoga od njih, vključno s samim mestom Vinča, še niso bila v celoti izkopana. Kultura celotnega območja se imenuje kultura Vinča. Čeprav so nekateri od teh simbolov videti povsem enako kot nekatere črke v etruščanskem, grškem in aramejskem jeziku, na splošno veljajo za izviren, neodvisen razvoj.

Večina ljudi v Evropi in Severni Ameriki zna brati in pisati šele zadnjih 150 let. V mnogih drugih delih sveta se je to zgodilo šele v 20. stoletju. Do takrat so bili pismeni predvsem kleriki, torej ljudje, ki so se izobraževali za duhovnike. Tudi premožni ljudje so bili pogosto nepismeni in so za pisanje uporabljali pisarje. Izum tiskarstva je prišel pred množičnim opismenjevanjem. Pred letom 1500 je bilo treba vsako knjigo ustvariti ročno, zato je bilo na voljo le malo knjig v primerjavi z milijardami, ki jih je danes na svetu. Za množično opismenjevanje so bile potrebne poceni knjige.

Še danes je nepismenost zelo razširjena.

Običajna uporaba pisanja s peresom in papirjem. Lahko se nanaša na pisanje za sebe, kot v dnevniku, vendar se večinoma nanaša na pošiljanje pisem. Nekoč je bilo to skoraj edino sredstvo komunikacije med ljudmi, ki so bili ločeni. Zdaj sta telefon in elektronska pošta najpogostejši sredstvi komuniciranja na daljavo.

• Sistem pisanja
• Kaligrafija
• Tiskanje