Svinčnik: definicija, zgradba in vrste (grafitni in barvni)

Pomembna razlika med pisali in svinčniki je, da je konica svinčnika izdelana iz trdnega grafita (ali drugega materiala), ki se obriše na papir. Pisalo ima konico, običajno kovinsko, iz katere se tekoče črnilo izliva na papir. Pisanje s pisalom se lahko razmaže, ko je še mokro. Pisanje s svinčnikom je mogoče izbrisati, pisanje s peresom pa običajno ne, razen če se uporablja posebna vrsta črnila in radirke.

Zgodnje pisalno orodje je bilo trsno pero, ki so ga uporabljali stari Egipčani, ki so pisali s črnilom na liste papirusa.

Drugo zgodnje pisalno orodje je bilo pisalo, ki je bilo tanka kovinska paličica, pogosto izdelana iz svinca. Uporabljala se je za praskanje po črnem vosku, ki je prekrival bel les, kar so uporabljali tudi Rimljani. Beseda svinčnik izhaja iz latinske besede pencillus, ki pomeni "majhen rep". Gre za izum iz 16. stoletja v Angliji.

Odkritje nahajališč grafita

Pred letom 1565 (morda že leta 1500) so v kraju Borrowdale v Cumbriji odkrili ogromno nahajališče grafita. Domačini so ugotovili, da je zelo uporaben za označevanje ovc. To posebno nahajališče grafita je bilo izredno čisto in trdno ter ga je bilo mogoče zlahka razžagati v palice. To je še vedno edino obsežno nahajališče grafita, ki je bilo kdaj koli najdeno v tej trdni obliki. Kemija je bila takrat še v povojih, zato so mislili, da gre za obliko svinca. Zato so jo imenovali plumbago (latinsko "svinčeva ruda"). Črno jedro svinčnikov se še vedno imenuje svinec, čeprav nikoli ni vsebovalo elementa svinca.

Vrednost grafita se je kmalu izkazala, predvsem zato, ker ga je bilo mogoče uporabiti za izdelavo kalupov za topovske krogle. Rudnike je prevzela krona in jih varovala. Ko se je nabralo dovolj zalog grafita, so rudnike zalili, da bi preprečili krajo, dokler ga ni bilo potrebno več. Grafit za uporabo v svinčnikih je bilo treba tihotapiti ven. Ker je grafit mehak, je zanj potrebna neka oblika držala. Grafitne palice so bile sprva zavite v vrvico ali ovčjo kožo, da so bile stabilne. Novica o uporabnosti teh prvih svinčnikov se je razširila daleč naokoli in pritegnila pozornost umetnikov po vsem znanem svetu.

Anglija je imela še naprej monopol nad proizvodnjo svinčnikov, dokler niso našli metode za obnovo grafitnega prahu. Angleški svinčniki z značilno kvadratno obliko so se še naprej izdelovali s palčkami, izrezanimi iz naravnega grafita, vse do šestdesetih let 19. stoletja. V mestu Keswick, v bližini prvotnih najdišč grafita, je muzej svinčnikov.

Prvič so grafitne palice iz grafitnega prahu poskušali izdelati leta 1662 v Nürnbergu v Nemčiji. Uporabili so mešanico grafita, žvepla in antimona.

Ostanki grafita iz svinčnika niso strupeni in grafit je neškodljiv, če ga zaužijete.

Dodana držala za les

Italijani so se prvi domislili lesenih držal. Leta 1560 sta italijanska zakonca Simonio in Lyndiana Bernacotti ustvarila prvi načrt za sodobni mizarski svinčnik, s katerim sta označevala svoje mizarske izdelke. Njuna različica je bila namesto tega ploščata, ovalna in bolj kompaktna vrsta svinčnika. Najprej sta ga izdelala tako, da sta izdolbla palico iz brinjevega lesa. Kmalu zatem so odkrili boljšo tehniko: izrezali so dve leseni polovici, vstavili grafitno paličico in obe polovici zlepili skupaj - v bistvu enaka metoda, ki se uporablja še danes.

Angleški in nemški svinčniki Francozom med napoleonskimi vojnami niso bili na voljo. Francija je bila pod pomorsko blokado Velike Britanije in ni mogla uvažati čistih grafitnih palic iz britanskih rudnikov Grey Knotts - edinega znanega vira trdnega grafita na svetu. Francija prav tako ni mogla uvažati slabšega nemškega grafitnega nadomestka za svinčnike. To je spremenil šele častnik Napoleonove vojske. Leta 1795 je Nicholas Jacques Conté odkril metodo mešanja grafita v prahu z glino in oblikovanja mešanice v palice, ki jih je nato žgal v peči. S spreminjanjem razmerja med grafitom in glino je bilo mogoče spreminjati tudi trdoto grafitne palice. Ta način izdelave, ki ga je pred tem leta 1790 odkril Avstrijec Joseph Hardtmuth iz Koh-I-Noora, se še vedno uporablja.

V Angliji so svinčnike še naprej izdelovali iz celega žaganega grafita. Prvi uspešni izum Henryja Bessemerja (1838) je bila metoda stiskanja grafitnega prahu v trdni grafit, kar je omogočilo ponovno uporabo odpadkov pri žaganju.

Ameriški kolonisti so svinčnike iz Evrope uvažali vse do ameriške revolucije. Benjamin Franklin je leta 1729 v svojem časopisu Pennsylvania Gazette oglaševal svinčnike za prodajo, George Washington pa je leta 1762, ko je pregledoval ozemlje Ohia, uporabljal tripalčni svinčnik.^[] Pravijo, da je William Munroe, mizar v Concordu v Massachusettsu, leta 1812 izdelal prve ameriške lesene svinčnike. To ni bila edina proizvodnja svinčnikov v Concordu. Po navedbah Henryja Petroskega je transcendentalistični filozof Henry David Thoreau odkril, kako iz slabšega grafita narediti dober svinčnik z glino kot vezivom; ta izum je spodbudila očetova tovarna svinčnikov v Concordu, ki je uporabljala grafit, ki ga je leta 1821 v New Hampshiru našel Charles Dunbar.

Pritrjena radirka

30. marca 1858 je Hymen Lipman prejel prvi patent za pritrditev radirke na konec svinčnika. Leta 1862 je Lipman svoj patent prodal Josephu Reckendorferju za 100 000 dolarjev, ki je zaradi kršitve tožil proizvajalca svinčnikov Faber-Castell. Leta 1875 je Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike razsodilo proti Reckendorferju in razglasilo patent za neveljaven.

Kovinski trak, s katerim se radirka poveže s svinčnikom, se imenuje obroček.

Prvič so grafitne palice iz grafitnega prahu poskušali izdelati leta 1662 v Nürnbergu v Nemčiji. Uporabili so mešanico grafita, žvepla in antimona. Čeprav so bile uporabne, niso bile tako dobre kot angleški svinčniki.

Angleški in nemški svinčniki med Napoleonovo vojno Francozom niso bili na voljo. To je spremenil šele častnik Napoleonove vojske. Leta 1795 je Nicholas Jacques Conté odkril metodo mešanja grafita v prahu z glino in oblikovanja mešanice v palice, ki so jih nato žgali v peči. S spreminjanjem razmerja med grafitom in glino je bilo mogoče spreminjati tudi trdoto grafitne palice (več kot je gline, trši je svinčnik in svetlejša je barva znaka). Ta način izdelave svinčnikov se uporablja še danes.

Danes svinčnike industrijsko izdelujejo tako, da zmešajo fino zmleti grafit in glino v prahu, dodajo vodo, oblikujejo dolge, špageti podobne vrvice in jih žgejo v peči. Nastale vrvice se potopijo v olje ali stopljeni vosek, ki se vpije v majhne luknjice materiala, zaradi česar je pisanje bolj gladko. Iz brinove ali kaduljeve deske z več dolgimi vzporednimi utori se izreže nekaj, kar se imenuje skrilavec, v utore pa se vstavijo grafitne/glinaste vrvice. Na vrh se prilepi še ena deska z žlebovi, nato pa se vse skupaj razreže na posamezne svinčnike, ki se nato nalakirajo ali pobarvajo.

Nekaj običajnih blagovnih znamk barvnih svinčnikov (med drugim) so Crayola, RoseArt in Cra-Z-Art.