Mandarinščina (Putonghua): kaj je standardna kitajščina?
Mandarinščina je jezik vlade in izobraževanja na celinski Kitajski in Tajvanu, razen v Hongkongu in Macau, kjer se pogosteje uporablja lokalno narečje kitajščine, imenovano kantonščina.
Mandarinščina je ena od petih glavnih kitajskih regionalnih jezikov in je razširjena bolj kot katera koli druga različica kitajskega jezika. Pokriva veliko območje — od severne Kitajske do province Yunnan na jugozahodu — zato obstajajo velike regionalne razlike v izgovorjavi in besedišču. Posledično oseba, ki se preseli iz Pekinga v Yunnan, morda ne bo razumela lokalnih govorcev, ki govorijo svoja narečja (na primer Yunnanhua). Te razlike so običajno večje kot razlike med različnimi oblikami angleščine (npr. Velika Britanija, ZDA, Avstralija).
Zaradi te raznolikosti je kitajska oblast že od 20. stoletja naprej razvijala enoten standardni jezik, ki temelji predvsem na pekinškem narečju in na najbolj razširjenih besednih oblikah ter izgovorjavi po vsej državi. Ta standard omogoča razumevanje in medsebojno sporazumevanje med govorci iz različnih regij.
Standardni jezik ni nujno materni jezik večine ljudi, temveč skupek norm — povprečje med različnimi narečji, ki služi kot skupni komunikacijski sistem. Čeprav standardna mandarinščina temelji na pekinškem narečju, se od pekinškega dialekta razlikuje v nekaterih izgovorjavah, slovnici in besednem izboru.
V šolah in v uradnih komunikacijah se uporablja standardna mandarinščina, imenovana Putonghua (普通话/普通話), kar dobesedno pomeni "splošni (govorjeni) jezik". Druga pogosta imena za isti standard ali sorodne norme so Hanyu (汉语/漢語), kar pomeni "jezik Han", v Maleziji pa je pogost izraz Huayu (华语/華語). Na Tajvanu se standard pogosto imenuje Guoyu (国语/國語), kar pomeni "nacionalni jezik". Med temi standardi obstajajo manjše razlike v izgovorjavi, besedišču in v uporabi pisav (poenostavljene na Kitajski, tradicionalne na Tajvanu).
Mandarinščino govori po ocenah več sto milijonov ljudi; število govorcev znaša približno 900 milijonov, če upoštevamo materne govorce in tiste, ki se je naučijo kot drugi jezik. Zaradi gospodarskega in kulturnega vpliva Kitajske je mandarinščina tudi najpogostejši materni jezik na svetu ali pa eden izmed njih (odvisno od kriterijev štetja). V preteklosti so med kitajskimi izseljenci prevladovala druga narečja, na primer kantonščina ali tajšanščina, vendar danes vedno več izseljencev govori mandarinščino.
Standardna mandarinščina je eden od šestih uradnih jezikov Združenih narodov. Drugi uradni jeziki ZN so angleščina, francoščina, španščina, ruščina in arabščina.
Glavne značilnosti mandarinščine vključujejo tonalnost (v standardni mandarinščini običajno štiri temeljne tone in nevtralni ton), preprost zgradbeni sklop z enoobmočno zlogovno strukturo (soglasnik + samoglasnik) ter močno odvisnost pomena od tona in konteksta. Pisava je logografska (znaki), vendar se za učenje izgovorjave pogosto uporablja romanizacijski sistem pinyin, ki je postal standard v izobraževanju in slovarjih.
Razlike v pisavi in izvedbi: na celinski Kitajski se uporablja sistem poenostavljenih kitajskih znakov, medtem ko se na Tajvanu, v Hongkongu in Macau uporabljajo tradicionalni znaki. Poleg tega se v besedišču in nekaterih izrazih razlikujejo tudi med regionalnimi standardi (Putonghua, Guoyu, Huayu), kar pomeni, da govorcev nekatere manjše razlike ne ovirajo bistveno pri sporazumevanju.
Zakaj se učiti mandarinščino? Poleg gospodarskih in kulturnih razlogov ponuja učenje mandarinščine dostop do bogate literature, zgodovine, poslovnih priložnosti in večmilijonske govorno-jezikovne skupnosti. Pri učenju priporočamo osnovno delo z izgovorjavo in toni (pinyin), redno poslušanje govora (pogovori, mediji) in obisk uradne izobraževalne gradnje ali tečajev, kjer se poučujeta tako govor kot pisava.
Kaj je treba vedeti o standardizaciji: standardna mandarinščina je rezultat načrtne jezikovne politike — namenjena je poenotenju izobraževanja, uprave in medijskih virov. To olajša mobilnost znotraj države in mednarodno komunikacijo, hkrati pa ohranja bogastvo regionalnih narečij kot del kulturne raznolikosti.
Pisanje
Mandarinščina se piše s kitajskimi znaki, imenovanimi Hànzì (漢字 ali 汉字), kar dobesedno pomeni "znaki Han". Vsak Hànzì ima svojo izgovorjavo in pomen. Običajni slovar vsebuje približno 10 000 znakov. Govorjena mandarinščina uporablja zelo veliko sestavljenih besed, besed, ki združujejo pomene tako kot angleščina v izrazih, kot so "strojnica", "gasilski avto", "igrišče" itd.
Hanzi so ideogrami: en znak pomeni eno idejo. Različni pojmi so izpeljani iz ideogramov z njihovim kombiniranjem. Mandarinščino je mogoče zapisati tudi fonetično (to je: zapisati tako, kot se govori) z latinico, saj iz znakov hanzi res ni mogoče razbrati črkovanja. To se imenuje transliteracija. Najbolj priljubljen sistem transliteracije se imenuje Pinyin.
Nekateri kitajski znaki so bili prvotno precej konkretne slike stvari, ki jih predstavljajo. Sčasoma so se ljudje odločili za preprostejše različice, ki jih je lažje napisati, vendar niso tako zelo podobne resničnim stvarem, tako kot ljudje včasih raje rišejo moške s palicami, kot da bi risali ljudi z resničnimi telesi, rokami, nogami itd. Tukaj je nekaj primerov:
| Arhaični | Skript za pečat | Tradicionalno moderno | Poenostavljeno | Pinyin | Gloss |
|
|
| - — | rén | človek | |
|
|
| - — | nǚ | ženskega spola | |
|
|
| - — | zǐ | otrok | |
|
|
| 日 | - — | rì | sonce |
|
|
| - — | yuè | luna | |
|
|
| - — | shān | gora | |
|
|
| - — | chuān | reka | |
|
|
| - — | shuǐ | voda | |
|
|
| - — | yǔ | dež | |
|
|
| - — | zhú | bambus | |
|
|
| - — | mù | drevo | |
|
|
| mǎ | konj | ||
|
|
| niǎo | ptica | ||
|
|
| guī | želva | ||
|
|
| lóng | zmaj |
Večina znakov je narejena tako, da se slike združijo, pri čemer se z eno izrazi splošni pomen, z drugo pa se predstavi zvok. Na primer, "媽 mā" (mama) nastane tako, da se 女 (nǚ, človeška ženska) doda 馬 (mǎ, konj). Del "ma" je tam le za predstavitev zvoka.
V večini narečij starodavne kitajščine je en znak običajno zadostoval za eno besedo, v sodobni govorjeni mandarinščini pa se večinoma uporabljajo zveze, kot je "媽媽 māma", kar pomeni samo "mama".
Drugi primeri prikazujejo različne načine združevanja sestavnih delov:
- 火車 huǒ chē (lit. gasilsko vozilo) lokomotiva, vlak
- 大人 dà rén (velika oseba) odrasli
- 打開 dǎ kāi (lit. udariti odprto) odpreti (vrata, okno, ovojnico itd.)
Tako kot angleščina v Veliki Britaniji raje uporablja besedo "petrol", angleščina v ZDA pa skoraj vedno uporablja besedo "gasoline", lahko različni regionalni jeziki na Kitajskem za poimenovanje iste stvari uporabljajo različne sestavljene besede.
V govorjeni kitajščini je večina besed sestavljenih iz znakov, saj je mandarinščina sčasoma izgubila veliko zvokov, ki so obstajali v prejšnjih oblikah kitajščine. Zaradi izgube zvokov so mnoge kitajske besede postale homofone, zato je bilo besedam dodanih več znakov, da so se med seboj razlikovale. Na primer kitajski naslov pesmi Levjejedi pesnik v kamnitem brlogu 施氏食狮史 se izgovarja "Shī Shì Shí Shī Shǐ", vsak znak v pesmi pa se izgovarja z istim zlogom, vendar z različnimi toni. V starejših oblikah kitajskega jezika bi bilo mogoče ločiti različne znake, ki sestavljajo naslov, saj bi lahko zveneli opazno različno drug od drugega.
Tako so enoznakovne besede v klasični kitajščini, kot npr.
| znak | pomen | pinyin |
| lev | shī | |
| paličice(e) | kuài | |
| zlato/kovina/denar | jīn |
so postale mandarinske sestavljene besede
| znak | pomen | pinyin |
| lev | shīzi | |
| paličice(e) | kuàizi | |
| denar | jīnqián |
da bi takšne besede jasno ločili od njihovih homofonov, sicer bi lahko že omenjene znake zamenjali za podobno zveneče znake, kot so
| znak | pomen | pinyin |
| učitelj/učitelj/vodja | shī | |
| hitro/hitro | kuài | |
| zdaj/sedanjost | jīn |
zato je govorjeni jezik brez sestavljenih besed težko razumljiv.
Razlika med mandarinščino (pekinški naglas) in pekinškim dialektom
Mandarinščina je opredeljena in oblikovana na podlagi pekinškega naglasa. Na Kitajskem obstaja več kot 600.000 narečij in več naglasov, čeprav vsi uporabljajo kitajski jezik in znake, vendar se njihova izgovarjava in nekateri izrazi popolnoma razlikujejo. Kitajska mora najti standardno izgovarjavo, da se bodo vsi ljudje lahko razumeli in sporazumevali. Peking je že več kot 1000 let glavno mesto Kitajske, zato je Kitajska opredelila pekinški naglas kot standardno mandarinščino.
V Pekingu je tudi nekaj lokalnih narečij, ki še niso vključena v mandarinščino ali standardni kitajski jezik. Ker pa je Peking glavno mesto ter politično, gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče Kitajske, je ali bo vse več novih pekinških narečij sprejetih kot mandarinščina ali standardni kitajski jezik. Druga narečja, kot so šanghajščina, kantonščina, hakka itd., imajo le malo možnosti, da bi bila vključena v mandarinščino ali standardni kitajski jezik ali da bi jih sprejela celotna Kitajska.
V nadaljevanju so predstavljena nekatera pekinška narečja, ki še niso sprejeta kot standardna mandarinščina. 倍儿: bèi'ér pomeni 'zelo veliko'; 拌蒜: bànsuàn pomeni 'spotikati se'; 不吝: bùlìn pomeni 'ne skrbi'; 撮: cuò pomeni 'jesti'; 出溜: chūliū pomeni 'zdrs'; 大老爷儿们儿: dàlǎoyérmenr pomeni 'moški, moški';
V nadaljevanju so predstavljena nekatera pekinška narečja, ki so bila v zadnjih letih že sprejeta kot mandarinščina. 二把刀: èrbǎdāo pomeni 'ne preveč spreten'; 哥们儿: gēmenr pomeni 'dobri moški prijatelji'; 抠门儿: kōuménr pomeni 'varčnost'; 打小儿: dǎxiǎo'ér pomeni 'od otroštva'
Primeri
- 你好 nǐ hǎo - halo
- 你好吗？nǐ hǎo ma? - Kako si?
- 我 wǒ- me, jaz
- 你 nǐ - ti
- 您 nín - ti (Uporablja se le iz spoštovanja)
Sorodne strani
- Kitajski jezik
- Standardna kitajščina (jezik)
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je mandalajska kitajščina?
O: Mandarinska kitajščina, znana tudi kot Guānhuà, je jezik vlade in izobraževanja na celinski Kitajski in Tajvanu. Je eden od petih glavnih kitajskih regionalnih jezikov.
V: Kje se pogosteje uporablja kantonščina?
O: Kantonščina se pogosteje uporablja v Hongkongu in Macau.
V: Koliko ljudi na svetu govori mandarinščino?
O: Mandarinščino govori več kot 800 milijonov ljudi na svetu, kar pomeni, da je najbolj razširjen jezik na svetu.
V: Katero narečje se uporablja v standardni mandarinščini?
O: Standardna mandarinščina uporablja narečje, ki temelji na pekinškem narečju.
V: Kako se standardna mandarinščina še imenuje?
O: Druga imena za standardno mandarinščino so Putonghua (普通话/普通話), kar pomeni "splošni (govorjeni) jezik", ali Hanyu (汉语/漢語), kar pomeni "jezik Han". V krajih, kot je Malezija, je znan kot Huayu (华语/華語). Na Tajvanu je znan kot Guoyu (国语/國語), kar pomeni "nacionalni jezik".
V: Ali so med temi standardi kakšne razlike?
O: Med temi standardi je nekaj manjših razlik.
V: Kateri drugi jeziki so uradni v Združenih narodih?
O: Šest uradnih jezikov v Združenih narodih je angleščina, francoščina, španščina, ruska arabščina in standardna mandarinščina.
