Mandarinščina je jezik vlade in izobraževanja na celinski Kitajski in Tajvanu, razen v Hongkongu in Macau, kjer se pogosteje uporablja lokalno narečje kitajščine, imenovano kantonščina.
Mandarinščina je ena od petih glavnih kitajskih regionalnih jezikov in je razširjena bolj kot katera koli druga različica kitajskega jezika. Pokriva veliko območje — od severne Kitajske do province Yunnan na jugozahodu — zato obstajajo velike regionalne razlike v izgovorjavi in besedišču. Posledično oseba, ki se preseli iz Pekinga v Yunnan, morda ne bo razumela lokalnih govorcev, ki govorijo svoja narečja (na primer Yunnanhua). Te razlike so običajno večje kot razlike med različnimi oblikami angleščine (npr. Velika Britanija, ZDA, Avstralija).
Zaradi te raznolikosti je kitajska oblast že od 20. stoletja naprej razvijala enoten standardni jezik, ki temelji predvsem na pekinškem narečju in na najbolj razširjenih besednih oblikah ter izgovorjavi po vsej državi. Ta standard omogoča razumevanje in medsebojno sporazumevanje med govorci iz različnih regij.
Standardni jezik ni nujno materni jezik večine ljudi, temveč skupek norm — povprečje med različnimi narečji, ki služi kot skupni komunikacijski sistem. Čeprav standardna mandarinščina temelji na pekinškem narečju, se od pekinškega dialekta razlikuje v nekaterih izgovorjavah, slovnici in besednem izboru.
V šolah in v uradnih komunikacijah se uporablja standardna mandarinščina, imenovana Putonghua (普通话/普通話), kar dobesedno pomeni "splošni (govorjeni) jezik". Druga pogosta imena za isti standard ali sorodne norme so Hanyu (汉语/漢語), kar pomeni "jezik Han", v Maleziji pa je pogost izraz Huayu (华语/華語). Na Tajvanu se standard pogosto imenuje Guoyu (国语/國語), kar pomeni "nacionalni jezik". Med temi standardi obstajajo manjše razlike v izgovorjavi, besedišču in v uporabi pisav (poenostavljene na Kitajski, tradicionalne na Tajvanu).
Mandarinščino govori po ocenah več sto milijonov ljudi; število govorcev znaša približno 900 milijonov, če upoštevamo materne govorce in tiste, ki se je naučijo kot drugi jezik. Zaradi gospodarskega in kulturnega vpliva Kitajske je mandarinščina tudi najpogostejši materni jezik na svetu ali pa eden izmed njih (odvisno od kriterijev štetja). V preteklosti so med kitajskimi izseljenci prevladovala druga narečja, na primer kantonščina ali tajšanščina, vendar danes vedno več izseljencev govori mandarinščino.
Standardna mandarinščina je eden od šestih uradnih jezikov Združenih narodov. Drugi uradni jeziki ZN so angleščina, francoščina, španščina, ruščina in arabščina.
Glavne značilnosti mandarinščine vključujejo tonalnost (v standardni mandarinščini običajno štiri temeljne tone in nevtralni ton), preprost zgradbeni sklop z enoobmočno zlogovno strukturo (soglasnik + samoglasnik) ter močno odvisnost pomena od tona in konteksta. Pisava je logografska (znaki), vendar se za učenje izgovorjave pogosto uporablja romanizacijski sistem pinyin, ki je postal standard v izobraževanju in slovarjih.
Razlike v pisavi in izvedbi: na celinski Kitajski se uporablja sistem poenostavljenih kitajskih znakov, medtem ko se na Tajvanu, v Hongkongu in Macau uporabljajo tradicionalni znaki. Poleg tega se v besedišču in nekaterih izrazih razlikujejo tudi med regionalnimi standardi (Putonghua, Guoyu, Huayu), kar pomeni, da govorcev nekatere manjše razlike ne ovirajo bistveno pri sporazumevanju.
Zakaj se učiti mandarinščino? Poleg gospodarskih in kulturnih razlogov ponuja učenje mandarinščine dostop do bogate literature, zgodovine, poslovnih priložnosti in večmilijonske govorno-jezikovne skupnosti. Pri učenju priporočamo osnovno delo z izgovorjavo in toni (pinyin), redno poslušanje govora (pogovori, mediji) in obisk uradne izobraževalne gradnje ali tečajev, kjer se poučujeta tako govor kot pisava.
Kaj je treba vedeti o standardizaciji: standardna mandarinščina je rezultat načrtne jezikovne politike — namenjena je poenotenju izobraževanja, uprave in medijskih virov. To olajša mobilnost znotraj države in mednarodno komunikacijo, hkrati pa ohranja bogastvo regionalnih narečij kot del kulturne raznolikosti.
