Mandarinščina

Pisanje

Mandarinščina se piše s kitajskimi znaki, imenovanimi Hànzì (漢字 ali 汉字), kar dobesedno pomeni "znaki Han". Vsak Hànzì ima svojo izgovorjavo in pomen. Običajni slovar vsebuje približno 10 000 znakov. Govorjena mandarinščina uporablja zelo veliko sestavljenih besed, besed, ki združujejo pomene tako kot angleščina v izrazih, kot so "strojnica", "gasilski avto", "igrišče" itd.

Hanzi so ideogrami: en znak pomeni eno idejo. Različni pojmi so izpeljani iz ideogramov z njihovim kombiniranjem. Mandarinščino je mogoče zapisati tudi fonetično (to je: zapisati tako, kot se govori) z latinico, saj iz znakov hanzi res ni mogoče razbrati črkovanja. To se imenuje transliteracija. Najbolj priljubljen sistem transliteracije se imenuje Pinyin.

Nekateri kitajski znaki so bili prvotno precej konkretne slike stvari, ki jih predstavljajo. Sčasoma so se ljudje odločili za preprostejše različice, ki jih je lažje napisati, vendar niso tako zelo podobne resničnim stvarem, tako kot ljudje včasih raje rišejo moške s palicami, kot da bi risali ljudi z resničnimi telesi, rokami, nogami itd. Tukaj je nekaj primerov:

Večina znakov je narejena tako, da se slike združijo, pri čemer se z eno izrazi splošni pomen, z drugo pa se predstavi zvok. Na primer, "媽 mā" (mama) nastane tako, da se 女 (nǚ, človeška ženska) doda 馬 (mǎ, konj). Del "ma" je tam le za predstavitev zvoka.

V večini narečij starodavne kitajščine je en znak običajno zadostoval za eno besedo, v sodobni govorjeni mandarinščini pa se večinoma uporabljajo zveze, kot je "媽媽 māma", kar pomeni samo "mama".

Drugi primeri prikazujejo različne načine združevanja sestavnih delov:

• 火車 huǒ chē (lit. gasilsko vozilo) lokomotiva, vlak
• 大人 dà rén (velika oseba) odrasli
• 打開 dǎ kāi (lit. udariti odprto) odpreti (vrata, okno, ovojnico itd.)

Tako kot angleščina v Veliki Britaniji raje uporablja besedo "petrol", angleščina v ZDA pa skoraj vedno uporablja besedo "gasoline", lahko različni regionalni jeziki na Kitajskem za poimenovanje iste stvari uporabljajo različne sestavljene besede.

V govorjeni kitajščini je večina besed sestavljenih iz znakov, saj je mandarinščina sčasoma izgubila veliko zvokov, ki so obstajali v prejšnjih oblikah kitajščine. Zaradi izgube zvokov so mnoge kitajske besede postale homofone, zato je bilo besedam dodanih več znakov, da so se med seboj razlikovale. Na primer kitajski naslov pesmi Levjejedi pesnik v kamnitem brlogu 施氏食狮史 se izgovarja "Shī Shì Shí Shī Shǐ", vsak znak v pesmi pa se izgovarja z istim zlogom, vendar z različnimi toni. V starejših oblikah kitajskega jezika bi bilo mogoče ločiti različne znake, ki sestavljajo naslov, saj bi lahko zveneli opazno različno drug od drugega.

Tako so enoznakovne besede v klasični kitajščini, kot npr.

so postale mandarinske sestavljene besede

da bi takšne besede jasno ločili od njihovih homofonov, sicer bi lahko že omenjene znake zamenjali za podobno zveneče znake, kot so

zato je govorjeni jezik brez sestavljenih besed težko razumljiv.

Razlika med mandarinščino (pekinški naglas) in pekinškim dialektom

Mandarinščina je opredeljena in oblikovana na podlagi pekinškega naglasa. Na Kitajskem obstaja več kot 600.000 narečij in več naglasov, čeprav vsi uporabljajo kitajski jezik in znake, vendar se njihova izgovarjava in nekateri izrazi popolnoma razlikujejo. Kitajska mora najti standardno izgovarjavo, da se bodo vsi ljudje lahko razumeli in sporazumevali. Peking je že več kot 1000 let glavno mesto Kitajske, zato je Kitajska opredelila pekinški naglas kot standardno mandarinščino.

V Pekingu je tudi nekaj lokalnih narečij, ki še niso vključena v mandarinščino ali standardni kitajski jezik. Ker pa je Peking glavno mesto ter politično, gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče Kitajske, je ali bo vse več novih pekinških narečij sprejetih kot mandarinščina ali standardni kitajski jezik. Druga narečja, kot so šanghajščina, kantonščina, hakka itd., imajo le malo možnosti, da bi bila vključena v mandarinščino ali standardni kitajski jezik ali da bi jih sprejela celotna Kitajska.

V nadaljevanju so predstavljena nekatera pekinška narečja, ki še niso sprejeta kot standardna mandarinščina. 倍儿: bèi'ér pomeni 'zelo veliko'; 拌蒜: bànsuàn pomeni 'spotikati se'; 不吝: bùlìn pomeni 'ne skrbi'; 撮: cuò pomeni 'jesti'; 出溜: chūliū pomeni 'zdrs'; 大老爷儿们儿: dàlǎoyérmenr pomeni 'moški, moški';

V nadaljevanju so predstavljena nekatera pekinška narečja, ki so bila v zadnjih letih že sprejeta kot mandarinščina. 二把刀: èrbǎdāo pomeni 'ne preveč spreten'; 哥们儿: gēmenr pomeni 'dobri moški prijatelji'; 抠门儿: kōuménr pomeni 'varčnost'; 打小儿: dǎxiǎo'ér pomeni 'od otroštva'

Primeri

• 你好 nǐ hǎo - halo
• 你好吗？nǐ hǎo ma? - Kako si?
• 我 wǒ- me, jaz
• 你 nǐ - ti
• 您 nín - ti (Uporablja se le iz spoštovanja)

Sorodne strani

• Kitajski jezik
• Standardna kitajščina (jezik)