Grška abeceda
Sodobna grška abeceda ima 24 črk. Uporablja se za pisanje grškega jezika.
Iz grške abecede naj bi izhajale vse pomembne evropske abecede. Abeceda je bila izposojena iz feničanske abecede okoli 10. stoletja pred našim štetjem, pri čemer je bila velikokrat spremenjena, da bi ustrezala grškemu jeziku. Glavna sprememba je bila, da so nekatere feničanske črke, ki so označevale zvoke, ki se v grščini ne uporabljajo, spremenili v samoglasnike. Feničani so svojo abecedo pisali brez samoglasnikov, zato je ta sprememba olajšala branje. Ta sprememba je bila tudi primernejša za indoevropske jezike, ki niso uporabljali korenov na osnovi soglasnikov (kar pomeni, da osrednji pomen besede temelji na nizu soglasnikov), kot je to v semitskih jezikih, kot so feničanščina, arabščina, hebrejščina in aramejščina. Druga sprememba je, da so bile izumljene nekatere nove črke za zvoke, ki so bili v grščini, ne pa tudi v feničanskem jeziku. Sprva se je grščina pisala od desne proti levi, enako kot feničanski jezik, po 6. stoletju pred našim štetjem pa se je začela pisati od leve proti desni.
Zgodnja grška abeceda se je razlikovala glede na to, v katerem delu grškega sveta se je uporabljala. Dve glavni vrsti sta bili vzhodna in zahodna. Sčasoma pa so vsi Grki začeli uporabljati isto abecedo, zlasti po tem, ko so v Atenah leta 403 pred našim štetjem uradno sprejeli miletsko jonsko abecedo. Nekoliko pozneje je enako storila tudi preostala Grčija in do leta 350 pred našim štetjem, v času življenja Aleksandra Velikega, so skoraj vsi Grki uporabljali isto grško abecedo s štiriindvajsetimi črkami.
Kasneje je Aristofan Bizantinski (ok. 257-185 pr. n. št.), grški učenjak in slovničar, izumil tri diakritična znamenja (naglasna znamenja): ostro, veliko in krožno, s katerimi je označeval ton ali višino grških besed.
Čeprav so grške črke na začetku natančno predstavljale vse glavne zvoke grškega jezika, so se ti sčasoma spremenili. Nekateri samoglasniki so si začeli biti med seboj podobni, aspirirani brezglasni končniki so postali brezglasni frikativi, zveneči končniki pa zveneči frikativi. Kako je zvenela starejša grška izgovarjava, si lahko predstavljamo z latinskim in angleškim zapisom grških izposojenk, kot so "philosopher", "Chimera", "Cyprus" in "Thessalonica" .
Hrubo dihanje ali zvok "H"
Drugi diakritični znak je vejica, ki je običajno nad začetnimi samoglasniki. Ta je označevala, ali je bil prisoten zvok črke H ali ne. V našem standardnem naboru znakov ni na voljo. Če je ta diakritična črtica nad samoglasnikom obrnjena, pomeni prisotnost zvoka /h/ pred samoglasnikom, diftongom ali rhom. Tako se grško ime Ἕκτωρ izgovarja Hektōr in ne Ektor. Drug primer je ἥρως, ki se izgovarja kot hḗrōs ("junak").
Sodobni pravopis
Leta 1982 je grška država za uradno uporabo v sodobni grščini sprejela nov, poenostavljen pravopis, znan kot "monotonični". V njem se uporablja samo eno naglasno znamenje, in sicer naglas. Ta označuje naglašeni zlog v večzložnih besedah, tj. besedah z več kot enim zlogom.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Koliko črk je v sodobni grški abecedi?
O: Sodobna grška abeceda ima 24 črk.
V: V katerem jeziku pišemo z grško abecedo?
O: Grška abeceda se uporablja za pisanje grškega jezika.
V: Ali obstajajo ustrezniki večine grških črk v angleščini?
O: Da, večina črk grške abecede ima ustreznico v angleškem jeziku.
V: Od kod so Grki dobili svojo abecedo?
O: Grki so si svojo abecedo izposodili iz feničanske abecede okoli 10. stoletja pred našim štetjem, pri čemer so jo nekoliko spremenili, da bi jo prilagodili za uporabo v grškem jeziku.
V: Kako je bilo branje olajšano pri trgovanju z drugimi kulturami?
O: Samoglasniki so bili dodani za lažje branje pri trgovanju z drugimi kulturami, saj indoevropski jeziki ne uporabljajo soglasniških korenov, kot jih najdemo v semitskih jezikih, kot so feničanski, arabski, hebrejski in aramejski.
V: V kateri smeri je bila zapisana zgodnja grščina?
O: Zgodnja grščina se je pisala od desne proti levi, enako kot feničanščina. Po 6. stoletju pred našim štetjem pa se je začela pisati od leve proti desni.
V: Kdo je izumil diakritična znamenja (naglasna znamenja) in kdaj so bila uvedena?
O: Aristofan iz Bizanca je diakritična znamenja (naglasna znamenja) izumil okoli leta 257-185 pred našim štetjem, da bi označil ton ali višino besed v govorjeni obliki.
