Dvoglasnik (diftong) – definicija, primeri in izgovorjava

Diftong (pogosto izgovorjen tudi kot "dif-tong" ali "dip-tong") je posebna vrsta samoglasnik, pri katerem se pri izgovorjavi glas premakne skozi dva različna samoglasniška položaja znotraj istega zloga. Z drugimi besedami: poslušamo prehod iz enega samoglasniškega zvoka v drugega brez pretrganja v ločen zlog. Tipični primeri v svetovnih jezikih so angleški zvoki /aɪ/ v besedi "eye" ali /aʊ/ v besedi "house".

Mono- in diftong

Monoftong je en sam, stacionaren samoglasniški zvok, pri katerem ni opaznega premika ust ali jezika — torej "čisti" samoglasnik (npr. /i/, /e/, /o/). Pri diftongu pa govorčeva artikulacija hitro prehaja iz začetnega samoglasnika v ciljnega; prehod je dovolj kratek, da celoten par samoglasnikov šteje za en fonetski element (en zlog) v mnogih jezikih.

Vrste diftongov

• Falling (padajoči) diftongi — začnejo se s polnim samoglasnikom in končajo s polglasom ali polnim, manj poudarjenim samoglasnikom (npr. angleški /aɪ/, /aʊ/, /eɪ/).
• Rising (naraščajoči) diftongi — začnejo se z bolj zaprto, polglasno začetnico (glide) in preidejo v bolj odprt, poudarjen samoglasnik (pogosteje v nekaterih neslovanskih jezikih in narečjih).

Razlika med diftongom in hiatusom

Pomembna razlika: diftong tvori en zlog (ena samoglasniška jedrnost), medtem ko pri hiatusu gre za zaporedje dveh ločenih samoglasnikov v dveh različnih zlogih (npr. v nekaterih izgovorjavah ali besedah, kjer se samoglasnika izgovorita ločeno). Slogovni in fonološki kriteriji za razločevanje se razlikujejo med jeziki.

Izgovorjava in naglas

Pri izgovarjanju diftongov začnite z začetnim samoglasnikom in nato gladko, hitro preidite v drugi samoglasnik, ne da bi naredili očiten prelom. Naglasi v besedi lahko vplivajo na dolžino in kakovost posameznih članov diftonga; v nekaterih jezikih pritisk spremeni tudi sam zvok drugačnega dela diftonga.

Diftongi v različnih jezikih

V angleščini so diftongi zelo pogosti: /aɪ/ (eye), /eɪ/ (day), /ɔɪ/ (boy), /aʊ/ (house). V nemščini so značilni npr. au v "Haus" ali eu/äu v "Freund". Španščina ima diftonge, kot sta ai ali ei v "aire" oziroma "reina".

V standardni slovenščini so pravi diftongi relativno redki; pogosto gre za zaporedja samoglasnikov, ki se izgovorijo kot ločena zloga ali kot kombinacija samoglasnika in polglasnika. Nekatera slovenska narečja pa poznajo izrazitejše diftonge (npr. določena primorska ali štajerska narečja), zato se pojavnost in vrsta diftonga razlikujeta regionalno.

Ortografija in fonologija

V pisavi so diftongi pogosto zapisani z dvema črkam samoglasnika ali z kombinacijo samoglasnika in črke, ki označuje polglas (npr. j ali w v nekaterih sistemih). Fonološko se za oceno, ali gre za en samoglasniški fonem (diftong) ali za dva ločena fonema, uporabljajo testi precepitve zloga, spremembe v različnih oblikah besede in primerjava z drugimi oblikami jezika.

Etymologija

Beseda diftong izhaja iz grške besede δίφθογγος (diphtongos): di pomeni "dva", phthongos pa "zvok" ali "ton" — torej dobesedno "dva zvoka".

Dodatno: diftong je lahko leksem jezika in kot tak je lahko en zlog, vendar je pogostost in status diftongov zelo odvisen od posameznega jezika ali narečja.

Če želite, lahko dodam zvočne primere (IPA) za določene diftonge ali bolj podrobne primere iz slovenskih narečij.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je diftong?

V: Ali lahko navedeš primere diftongov?

V: Kaj je monoftong?

V: Kako nastane diftong?

V: Kateri so različni položaji ust, ki so potrebni za tvorbo diftonga?

V: Ali je izgovarjava diftonga enaka v različnih naglasih?

V: Kakšen je izvor besede 'diftong'?

Išči po črki