Frikativni soglasnik je soglasnik, ki nastane, ko iztisnemo zrak skozi majhno luknjico ali vrzel v ustih. Tako lahko na primer iz vrzeli med zobmi nastanejo frikativni soglasniki; kadar te vrzeli uporabljamo, se frikativi imenujejo sibilanti. Nekateri primeri sibilantov v angleščini so [s], [z], [ʃ] in [ʒ].

Angleščina ima precej veliko število frikativov, in sicer tako zvenečih kot brezzvenečih frikativov. Brezglasni frikativi so [s], [ʃ], [f] in [θ], zveneči frikativi pa [z], [ʒ], [v] in [ð].

Kaj še morate vedeti o frikativih

Frikativi povzročijo turbulenco zraka, kar ustvarja značilen šum. Po načinu artikulacije jih delimo glede na mesto tvorjenja (kje v ustih ali žrelu nastane zožitev) in glede na to, ali so zveneči (glasni) ali brezzveneči (brezglavni). Sibilanti so podskupina frikativov, pri katerih je zrak usmerjen na ozko površino zob ali alveolarnega grebena, kar daje ostrejši, visokofrekvenčen šum (npr. [s], [ʃ]). Non-sibilantni frikativi (npr. [f], [v], [θ]) imajo nižjo in širše razpršeno frekvenčno energijo.

Mesta tvorjenja frikativov (z običajnimi primeri)

  • Labiodentalni: zgornji zobje obrivajo spodnjo ustnico — primer: [f], [v] (angleščina: fan/van).
  • Dentalni/interdentalni: vrzel med zobmi — primer: [θ], [ð] (angleščina: thin/this).
  • Alveolarni: zrak teče ob alveolarni regiji za zgornjimi zobmi — primer: [s], [z] (angleščina: sip/zip).
  • Postalveolarni (postalveolarni/retrofleksni): nekoliko za alveolarjem — primer: [ʃ], [ʒ] (angleščina: ship/measure).
  • Velarni/uvularni: redkejši v mnogih jezikih, vendar se pojavljajo kot frikativi v nekaterih jezikih.
  • Glotalni: tvorjeni v glotisu — primer: [h] (angleščina: house).

Primeri v slovenščini

  • Slovenščina ima več frikativov: /s/ (npr. slon [sloːn]), /z/ (npr. zelo [ˈzeːlɔ]), /ʃ/ (npr. šola [ˈʃɔla]), /ʒ/ (npr. žoga [ˈʒɔɡa], pogosto v prevzetih besedah) in /f/ (npr. fant [fant]).
  • Opomba: /v/ v slovenščini se pogosto realizira kot približevalnik [ʋ], torej ne vedno kot pravi labiodentalni frikativ [v].

Zveneči in brezzvečni pari ter fonološke spremembe

Veliko jezikov razlikuje zveneče in brezzvene frikative v parih (npr. [s] vs. [z], [f] vs. [v], [θ] vs. [ð], [ʃ] vs. [ʒ]). V različnih jezikih pa se pojavljajo tudi fonološki procesi, kot so:

  • asimilacija glasu v skupinah soglasnikov (npr. zveneči soglasnik lahko postane brezzvečen pred brezzvečnim);
  • končna deziacija (final devoicing), kjer se zveneči frikativ na koncu zloge ali besede lahko devoice-a — to je značilno npr. za nemščino, medtem ko nekateri jeziki tega ne uporabljajo);
  • vmetavanje ali zmanjšanje frikative v hitri govoru (npr. [h] se lahko izgubi ali oslabi v nekaterih položajih).

Frikativi in sorodne zvočne kategorije

Frikativi se razlikujejo od:

  • afrikatov, ki se začnejo s stopnjo in se nadaljujejo kot frikativ (npr. angleški [tʃ] in [dʒ] ali slovenski č, dž);
  • aproksimantov, ki imajo manj turbulentne pretoke zraka in so bližje samoglasnikom/zvenečim soglasnikom (npr. nekateri realizmi /v/ kot [ʋ]);
  • nosnikov in drugih vrst soglasnikov glede na rezonanco in zaporo zračnega toka.

Kratek povzetek

  • Frikativni soglasniki nastanejo z zožitvijo v glasovodu, ki povzroči turbulenco — ta daje značilen šum.
  • Sibilanti (npr. [s], [ʃ]) so posebej ostra podskupina frikativov z visokofrekvenčnim šumom.
  • Frikativi se razlikujejo po mestu tvorjenja in po tem, ali so zveneči ali brezzvečni; mnogi jeziki uporabljajo te pare fonemsko.