Havajski jezik (ʻŌlelo Hawaiʻi): Zgodovina, abeceda in izgovorjava

Odkrijte havajski jezik (ʻŌlelo Hawaiʻi): zgodovina, 13-črkovna abeceda, izgovorjava, ʻokina in kahako — glasbeni jezik z bogato kulturno dediščino.

Havajski jezik (havajščina: ʻŌlelo Hawaiʻi) je avtohtoni jezik ljudi, povezanih s Havajci. Nekatere najbolj prepoznavne besede v svetovni rabi so Aloha (pozdrav, ljubezen, spoštovanje) in mahalo (hvala). Beseda lanai se je vstopila tudi v angleščino kot »veranda« ali »terasa«; ni pa isto kot ime otoka Lanaʻi.

Sorodstvo in zgodovina

Havajski jezik spada v polinezijsko vejo indonezijsko-pacifiških jezikov. Sorodni jeziki se govorijo na Markizah, Raratongi, Samoi, nekaterih otokih današnjega Fidžija in na Novi Zelandiji. V dveh tisoč letih so se ti jeziki razvili, a še vedno ohranjajo medsebojno sorodnost, zato se nosilci sorodnih jezikov pogosto delno razumejo.

Abeceda, ʻokina in kahakō

Havajska abeceda je zelo majhna: vsebuje 12 latiničnih črk (A, E, H, I, K, L, M, N, O, P, U, W). Če štejemo še posebno glasovno-poljsko oznako, imenovano ʻokina, jih je 13. ʻokina označuje glotalni stop (prekinitev toka zraka, kot v angleškem »uh‑oh«) in je prava fonemska črka v havajščini. V sodobni tipografiji se pogosto piše kot zvito (turning) apostrof ali znak Unicode U+02BB; v zgodnjih tiskanih besedilih je bil nadomestek preprost apostrof.

Poleg ʻokine imajo samoglasniki tudi daljšo obliko, označeno z vodoravno črto nad samoglasnikom, imenovano kahakō (macron). Kahakō podaljša izgovorjavo samoglasnika in lahko spremeni pomen besede. Zaradi majhnega sklada glasov (le nekaj soglasnikov in pet samoglasnikov) ima havajščina omejene zvočne možnosti in zelo redke zloge, zato je natančna raba ʻokine in kahakō pomembna.

Fonologija in izgovorjava

Havajski zlog se običajno konča z samoglasnikom, struktura zloga je pretežno CV (konsonant + vokal) ali samo V (samoglasnik). Posledica tega je »melodičnost« jezika; dolge končne samoglasnike in ponavljanje vrstic so pogosto uporabljali za lažje pomnjenje rodbinskih rodovnikov in pesnitev.

Samoglasniki a, e, i, o, u imajo kratko in dolgotrajno obliko (brez oziroma s kahakō). Glas W se v različnih položajih izgovori nekoliko različno (včasih kot [w], včasih kot [v] ali mešanica), kar je odvisno tudi od zgodovinskih sprememb in sosednjih zvokov. Kljub temu je število soglasnikov v jeziku majhno, zato se v praksi pojavljajo razlike v izgovorjavi med narečji.

Narečja — Niʻihau in ohranjanje starih oblik

Obstajajo narečne različice havajščine; najbolj znano in ohranilo je narečje otoka Niʻihau. Govorci z Niʻihaua še vedno ohranjajo nekatere zgodovinske foneme, ki so izginili drugod — to vključuje variante, ki jih je strokovno opisati z zvoki, kot so T, S in R ter sledovi izgovora, ki spominjajo na B. Ljudje na tem otoku so bili dolgo časa izolirani in so večinoma edini, ki še vedno govorijo skoraj izključno havajski jezik; zato je njihovo narečje zelo zvesto izvorni fonologiji.

Pismenost, misijonarji in tisk

Prvo pisno ortografijo havajščine sta v 19. stoletju oblikovala ameriška misijonarska in izobraževalna gibanja. Pri prvih tiskanih prevodih, med njimi tudi prevod Svetega pisma (leta so bila namreč pomembna za širjenje pismenosti), prvotna abeceda ni vedno vključila kahakō ali ʻokine — pomen je bralcem pogosto razkrival kontekst. To je povzročilo nekaj zabavnih in včasih neskladnih bralnih situacij, saj odsotnost teh znakov lahko spremeni pomen besede.

Ko so se začeli pojavljati lokalni časopisi v havajščini, so materni govorci—pisci in uredniki—posebno pazili, da so se izognili najhujšim nesmislim; vendar je tipografska oprema pogosto omejevala uporabo posebnih znakov. Danes sodobna ortografija upošteva tako ʻokino kot kahakō in je standardizirana v izobraževalnih in uradnih besedilih.

Učenje, otroške pesmice in pomnjenje

Čeprav se zdi, da ima havajščina majhen nabor črk in preprosto zgradbo zlogov, je učenje jezika za osebe, ki so se navadile na abecedo z več soglasniki (npr. angleško), lahko zahtevno zaradi nove fonologije in nujnosti upoštevanja ʻokine in kahakō. V otroških pesmicah in jezikovnih vajah se pogosto pojavljajo dolge serije zlogov z različnimi kombinacijami samoglasnikov in ʻokine, kar pomaga utrjevati občutek za pravilno izgovorjavo in pomen.

Stanje jezika danes in obnova

V 20. stoletju je zaradi kolonialnih pritiskov in uporabe angleščine število maternih govorcev močno upadlo, a od poznih 1970‑ih se je začela gibanja za obnovo jezika. Pomembne pobude vključujejo programe za predšolsko izobraževanje v havajščini (punana leo), meddržavne in univerzitetne tečaje ter kulturne projekte za oživljanje jezika v javnem življenju. Havajski jezik ima danes uradni status v zvezni državi Havaji poleg angleščine (od leta 1978) in se postopoma obnavlja v šolah, medijih in na javnih dogodkih.

Zaključek

Havajski (ʻŌlelo Hawaiʻi) jezik ima preprosto, a fonološko bogato strukturo, kjer majhno število glasov in raba posebnih oznak (ʻokina in kahakō) določata pomen in melodiko besed. Zaradi zgodovine pisanja brez teh znakov so se pojavile zanimive komplikacije, vendar sodobna standardizacija in kulturna obnova pomenita, da je havajščina znova živa in učena na več generacijah. Če želite začeti z učenjem, poiščite materiale in tečaje na univerzah ali v skupnostih, ki se ukvarjajo z ohranjanjem jezika.

Vprašanja in odgovori

V: Kateri jezik govorijo avtohtoni Havajci?

V: Katere so najbolj znane besede v havajščini?

V: Ali je lanai angleška beseda?

V: Ali je Lanaʻi jezik ali ime otoka?

Išči po črki