Marin Marais – francoski baročni skladatelj in mojster viola da gamba

Marin Marais — francoski baročni skladatelj in mojster viola da gamba; od Versailles do Pièces de viole, njegove suite so zaznamovale francoski barok in zgodovino viol.

Marin Marais (31. maj 1656, Pariz - 15. avgust 1728, Pariz) je bil francoski skladatelj in violinist. Velja za enega največjih francoskih glasbenikov baroka.

Kljub zgornjemu zapisu je Marais zgodovinsko najbolj znan kot mojster basse de viol (viola da gamba). Bil je izjemen violist, čigar delo predstavlja vrhunec francoskega sloga za violino bas (basse de viol). V nadaljevanju so podrobnejše informacije o njegovem življenju in delu.

Rana leta in izobraževanje

Marais, sin revnega čevljarja, se je šolal v pevski šoli, kjer so ga učili igrati violino. Nato se je učil pri gospodu de Sainte-Colombe, slavnem basistu. V šestih mesecih naj bi bil boljši od svojega učitelja. Leta 1675 se je pri 19 letih pridružil orkestru pariške opere. Tu je spoznal Jeana-Baptista Lullyja, ki je bil direktor Opere. Lully ga je naučil skladati glasbo. Marais je pogosto dirigiral opere, ki jih je napisal Lully.

Aneksno: pripoved o tem, da naj bi Marais v le nekaj mesecih prekašal Sainte-Colombea, je pogosto ponavljana anekdota in kaže na hitrost njegovega napredka ter izjemen posluh, vendar je treba take zgodbe razumeti kot del legend o glasbenikih tistega časa.

Kariera na dvoru in javno življenje

Maraisa so leta 1676 najeli kot glasbenika, da bi igral na kraljevem dvoru v Versaillesu. Kot dvorni glasbenik se je dobro odrezal. Leta 1679 je bil imenovan za "ordinaire de la chambre du roy pour la viole", ki ga je obdržal do leta 1725.

V svoji vlogi dvornega glasbenika je nastopal pred kraljem in dvorjani, sodeloval pri zasebnih koncertih (chambre) in pri uradnih dogodkih. Njegova dolga služba pri dvoru priča o stalni priljubljenosti in ugledu, ki ga je užival pri francoski aristokraciji, še posebej v času vladavine Luja XIV.

Skladateljsko delo in slog

Bil je mojster basse de viol. Za to glasbilo je napisal veliko glasbe, bil je najpomembnejši francoski skladatelj zanj. Napisal je pet knjig Pièces de viole (1686-1725). Večina skladb v tej knjigi so suite z basso continuo. Te so bile na dvoru precej priljubljene in zaradi njih so se ga v poznejših letih spominjali kot tistega, ki je "ustanovil in trdno utrdil cesarstvo viol" (Hubert Le Blanc, 1740). Njegova druga dela vključujejo knjigo Pièces en trio (1692) in štiri opere (1693-1709). Alcyone (1706) je znana po prizoru nevihte. Marais je leta 1706 postal dirigent pariške opere, vendar se je po neuspehu svoje opere Sémélé iz leta 1709 postopoma umaknil iz javnega življenja. 21. septembra 1676 se je poročil s Catherine d'Amicourt. Skupaj sta imela 19 otrok. Dva od otrok, Vincent Marais in Roland Marais, sta prav tako postala slavna glasbenika, prav tako njegov vnuk Nicolas Marais.

Maraisove Pièces de viole so tehnično zahtevne in glasbeno izredno raznolike: obsegajo plesne oblike (allemande, courante, sarabande, gigue), karakterne in programatske skladbe, ter zahtevne prelude in chaconne. V njih se kaže mojstrska raba okraskov, dinamike in barv, značilnih za francosko baročno estetiko. Poleg solo glasbe za violo je ustvarjal tudi za komorne zasedbe in operno sceno; njegovo operno delo kaže vpliv Lullyjeve tradicije, medtem ko njegova violna dela utrjujejo francosko šolo violne glasbe.

Programatske skladbe in značilnosti

Titon du Tillet je o Maraisu pisal v knjigi Le Parnasse françois. Opisal je skladbo iz Maraisove četrte knjige z naslovom Labirint, v kateri je veliko ključev. Note, ki so pogosto disonantne, včasih hitre, včasih počasne, opisujejo človeka, ujetega v labirintu. Človek na koncu srečno pride iz njega in glasba se konča z milostno in naravno chaconne. Druga skladba, imenovana La Gamme [Lestvica], se zelo postopoma dviga po stopinjah oktave in nato spet spušča.

Takšne skladbe so primer zgodnjega programnega pisanja v instrumentalni glasbi, kjer skozi melodijo, ritem in harmonijo ustvarja pripovedne ali slikovne učinke. Marais je znal združiti plesne oblike z izvirnimi, pogosto virtuoznimi izraznimi prizori, zaradi česar so njegova dela še danes priljubljena pri izvajalcih zgodnje glasbe.

Zapisi, izdajanja in sodobna recepcija

Faksimile vseh petih knjig Maraisove zbirke Pièces de viole je izdala založba Éditions J.M. Fuzeau. Popolna kritična izdaja njegovih instrumentalnih del v sedmih zvezkih, ki jo je uredil John Hsu, je izšla pri založbi Broude Brothers.

Maraisova glasba je doživela preporod v 20. stoletju z razmahom gostega zanimanja za zgodovinsko izvajalsko prakso. Številni ansambli in solisti, specializirani za zgodnjo glasbo, so posneli njegove knjige in opere, kar je prispevalo k širšemu razumevanju francoskega baročnega sloga in tehnike igre na violi. Njegova zapuščina ostaja temelj repertoarja za violiste in specialistične baročne ansamble.

Za nadaljnje branje in poslušanje: priporočljivo je ogledati sodobne izdaje, kritične izdajne zapise in posnetke, ki temeljijo na zgodovinskih instrumentih in izvajalskih praksah, saj najbolje prikazujejo baročni značaj Maraisove glasbe.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bila Marina Marais?

V: Kako se je naučil igrati violino?

V: Kakšen položaj je zasedal na kraljevem dvoru v Versaillesu?

V: Za kateri instrument je bil Marais specializiran?

V: Katera druga dela je Marais napisal poleg Pièces de viole?

V: Kdo je pisal o Maraisovem delu?

V: Ali so danes na voljo kakšne objavljene izdaje njegove glasbe?

Išči po črki