Trio sonata: baročna zvrst za tri glasove in basso continuo (Corelli, Bach)

Odkrijte baročno lepoto trio sonate: struktura, najvplivnejši avtorji (Corelli, Bach), izvedbe in basso continuo — vodnik po štirih inštrumentih ter zgodovini.

Trio sonata je glasbeni žanr iz obdobja baroka, ki je bil zelo priljubljen v 17. stoletju in na začetku 18. stoletja, v katerem je predstavljal osrednjo obliko komorne glasbe. Ime "trio" se nanaša na tri samostojne glasovne linije (tri dele), ne nujno na število izvajalcev: v praksi jo pogosto izvajajo štirje glasbeniki.

Oblika in zvočna sestava

Trio sonata je napisana za tri glasove: dva zgornja, neodvisna melodična glasova in en najnižji glas, imenovan basso continuo. Zgornja glasova sta si pogosto enakovredna — izmenjujeta se, posnemata drug drugega ali vstopata v medsebojni dialog in kontrapunkt. Nizkopotesni del (continuo) zagotavlja harmonijsko in ritmično podporo.

Basso continuo običajno izvajata dva instrumenta: en, ki igra basno linijo (npr. violončelo, basovska viola ali violone), in en tipkovni ali strunski instrument, ki ob enem z desno roko dopolnjuje harmonijo (npr. instrument s tipkami, kot je čembalo, ali orgle, teorba, lutnja). Zato kljub trem notnim linijam pogosto sodelujejo štirje igralci — basni in tipkovni instrument najpogosteje odigrajeta isto basno linijo, tipkovni pa hkrati realizira akorde po zapisu cifriranega basa (figured bass oziroma cifrirani bas).

Oblike stavkov in slogovne različice

Baročna trio sonata se pojavlja v dveh glavnih različicah:

• Sonata da chiesa (cerkvena sonata): običajno štirimestna oblika (počasi–hitro–počasi–hitro). Pogosto vključuje kontrapunktične stavke in se lahko konča s fugo.
• Sonata da camera (dvorna ali sobna sonata): skupek plesnih stavkov; vsak stavek ima značilnosti posameznega plesa (npr. allemande, courante, sarabande, gigue).

V izvedbi je pomemben tudi improvizacijski element pri izpeljavi cifriranega basa: izvajalec čembala ali orgel je pogosto svoboden pri dodajanju okraskov in zapolnjevanju harmonij, s čimer se baročna interpretacija razlikuje od strogo notnega readouta poznejših obdobij.

Bach in orgelske trio sonate

Johann Sebastian Bach je v svojem opusu uporabil trio-sonatno tehniko na več načinov. V Glasbeni ponudbi je na primer objavil trio sonato za violino, flavto in continuo. Poleg tega je napisal šest trio sonat za orgle (BWV 525–530), ki jih izvaja en organist: obe roki igrata vsaka na svojem manualu in zvenita kot dva ločena glasova, tretji glas pa igrajo stopala na pedalih. Zaradi strogosti glasov (vsak glas je enovrstičen, brez polifonih akordov) so te orgelske sonate pogosto prirejene tudi za dva inštrumenta in continuo (npr. dve violini in violončelo s čembalom).

Bach je napisal tudi sonate za en melodični instrument in čembalo, ki so po svoji zvočni zasnovi v resnici trije samostojni glasovi: melodični instrument (običajno violina ali flavta) igra prvi glas, čembalistova desna roka igra drugi melodični glas, leva roka pa nastopa kot bas. Zato jih izvajalci in muzikologi pogosto obravnavajo kot trio sonate, čeprav jih avtor ni tako poimenoval.

Glasbeni pomen in primeri

Trio sonata je pomembna zvrst za razvoj baročne komorne glasbe in kontrapunkta. Med najpomembnejšimi skladatelji so:

• Arcangelo Corelli — njegove zbirke trio sonat (oštevilčene kot opusa 1 in 3) sodijo med najbolj vplivne; to so večinoma sonate da chiesa s štirimi stavki, pogosto zaključenimi s fugo. Njegovi op. 2 in 4 pa so tipa sonata da camera, kjer so stavki plesno obarvani. Corellijeve sonate so zasnovane za dve violini in continuo.
• Johann Sebastian Bach — poleg orgelskih trio sonat je vpeljal trio-sonatno pisavo tudi v dela za solistične inštrumente s klaviaturo.
• Drugi avtorji, ki so pisali trio sonate: Tomaso Albinoni, Henry Purcell, Dieterich Buxtehude, George Frideric Händel, Georg Philipp Telemann, Johann Pachelbel in Antonio Vivaldi.

Izvajalska praksa in razvoj

V praksi lahko iste partiture igrajo različne kombinacije inštrumentov — trio sonata je bila zelo prilagodljiva glede ensembleske zasedbe. V različnih regijah so prevladovale različne barve: v Italiji dve violini z čembalom, v Angliji in Nemčiji pa tudi kombinacije z flavto, oboo ali drugimi melodičnimi inštrumenti. S časom je pomen trio sonate popustil z vzponom solo koncertnega žanra in kasneje klasičnega kvarteta, vendar je vpliv njene polifonične pisave ostal v razvoju komorne glasbe.

Za poslušalce in izvajalce trio sonata ponuja jasen vpogled v baročno estetiko: preplet dveh neodvisnih melodij in bogata realizacija cifriranega basa, ki združujeta strukturo, improvizacijo in kontrapunkt v intimni komorni obliki.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je trio sonata?

V: Koliko igralcev običajno sodeluje pri igranju trio sonate?

V: Kdo je napisal nekaj najboljših sonat za trio?

V: Kateri drugi skladatelji so napisali trio sonate?

V: Ali je Bach napisal kakšno skladbo, ki bi jo lahko šteli za trio sonato?

Išči po črki