Notni zapis (notne partiture): definicija, vrste in primeri

Notni zapis: definicija, vrste in primeri — jasne razlage, primeri partitur in praktični nasveti za glasbenike ter učitelje.

Notni zapis je vrsta natisnjene glasbe. Glasba, ki jo imajo glasbeniki pred seboj, ko igrajo, je natisnjena glasba. List ali listi papirja, na katerih je zapisano, kaj mora glasbenik igrati, se imenujejo tiskana glasba. Notni zapisi se običajno nanašajo na "en list" glasbe; to je ena skladba ali skladba, ki je natisnjena ločeno. Tiskana glasba vključuje notne zapise, pa tudi glasbo, objavljeno v zbirkah. Ljudje pogosto zamenjujejo notni zapis s tiskano glasbo.

Notni zapisi so lahko objavljeni v ločenem izvodu za eno skladbo ali pesem, lahko pa gre za zbirko skladb v večji knjigi. Če gre za skladbo za violino in klavir, bo pianist igral iz klavirskega dela, v katerem je klavirska glasba zapisana, kot običajno, na dveh lestvicah. Nad tema dvema vrsticama, natisnjenima v nekoliko manjši velikosti, bo še ena vrstica z violinskim partom. Violinist bo igral iz ločenega dela, ki bo vseboval samo violinsko glasbo. To pomeni, da bo pianist vedno videl, kaj naj bi igrala violina, violinist pa ne bo mogel videti, kaj igra pianist. Včasih bo moral violinist pogledati klavirski del, da bo videl, kako se violinski in klavirski del ujemata. Violinist bi težko igral iz not z obema deloma, saj bi moral prepogosto obračati strani. (Če violinist ne bi imel nekaj taktov počitka tik pred obračanjem strani, bi med obračanjem strani zamudil del svojega dela.)

Definicija in osnovni pojmi

Notni zapis je vizualni zapis glasbe, sestavljen iz not, premorov, ritmičnih oznak, dinamik, artikulacij in drugih muzikoloških simbolov. Notne črte (tudi lestev ali staff) so horizontalne vrstice, na katerih stojijo note; ključi (npr. violinski ali basovski ključ), predznaki (tono in prekleti znaki) ter taktovne oznake določajo, kako naj se zapis interpretira. Notni zapis je navodilo izvajalcu, kako naj igra ali poje določeno glasbeno delo.

Vrste notnih zapisov

• Partitura / orkestralni izvod (full score) – vsebuje vse glasbene linije skladbe (vse instrumente in zborovske dele). Uporablja jo dirigent ali aranžer, saj omogoča vpogled v celotno teksturo glasbe.
• Izvodi za posamezne instrumente (parts) – ločeni listi za vsak instrument (npr. violinski part, klarinetni part). Izvajalci običajno igrajo iz lastnih delov, ki vsebujejo le njihove linije, pogosto z minimalnimi informacijami o drugih instrumentih.
• Študijski izvod (study score) – manjši, pogosto kompresiran izvod korsvet za študij in analizo (vizualno primeren za preučevanje celote, ne za izvajanje).
• Piano reduction / klavirska redukcija – priredba orkestralne ali zborovske glasbe za klavir (uporabno za vaje, spremljavo ali male izvedbe).
• Lead sheet (akordni list) – vsebuje melodijo z besedilom (če je) in akordne oznake; pogosto uporabljajo pop, jazz in popularni glasbeniki za hitro spremljavo.
• Tablature – posebna oblika zapisa za strunske inštrumente (npr. kitara), ki prikazuje, kje postaviti prste na grifu.
• Figurirana basovska glasba (basso continuo) – zgodovinska praksa s številkami (figured bass), uporabljena v baroku za realizacijo harmonij.

Primeri in praktična uporaba

Tipičen primer je skladba za violino in klavir, kot je opisano zgoraj: pianist igra iz dveh povezanih notnih črt, violinist pa iz svojega dela. V orkestru pa imajo posamezni glasbeniki samo svoj part, medtem ko dirigent dela po partiturah, ki vključujejo vse orkestralne glasbene linije. To je praktično, saj parti zmanjšajo potrebo po prepogostem obračanju strani in omogočajo, da mora posamezen izvajalec spremljati le svoje takte.

Pri spremljavi pevk ali pevk v skupinah se pogosto uporablja lead sheet, kjer pevec dobi melodijo in akordne oznake, medtem ko aranžer ali spremljevalec realizira akorde. V jazz glasbi so akordne tabele in vodniki (charts) standarden način hitre komunikacije med glasbeniki.

Sodobni formati in izdaje

Z razvojem tehnologije so poleg tiskanih notnih izdaj postali razširjeni tudi digitalni formati:

• PDF – najpogostejši format za deljenje in tisk notnih zapisov.
• MusicXML – strukturiran format za izmenjavo notnih zapisov med programi (Sibelius, Finale, MuseScore).
• MIDI – semantično in izvedbeno drugačen: kodira dogodke (note, dinamike), ne pa le izvornega grafičnega izgleda zapisa.
• Programi za notno zapise (Sibelius, Finale, MuseScore, LilyPond) – omogočajo edicijo, tisk in izvoz v različne oblike.
• Brailleova notacija – prilagojena oblika not za slepe glasbenike.

Urejanje, izdajanje in avtorske pravice

Izdajanje notnega zapisa vključuje notno urejanje, izdajo partov, tiskanje in digitalno distribucijo. Obstajajo uradne izdaje (kritične izdaje, založniške izdaje) in samonikle priredbe. Pomembno je upoštevati avtorske pravice — pri sodobnih skladbah je potrebno dovoljenje založnika ali avtorja za kopiranje, priredbe in javno izvajanje; pri delih v javni domeni je uporaba svobodna.

Simboli in osnovne oznake v notnem zapisu

Med osnovne elemente, ki jih mora izvajalec poznati, sodijo:

• Ključi (violinski, altovski, tenorski, basovski)
• Taktovna oznaka (npr. 4/4, 3/4) in meroslovje
• Predznaki (diese, bemoli) in tonaliteta
• Notne vrednosti (cela, polovica, četrtina, osmina ...)
• Dinamične oznake (p, f, crescendo, diminuendo)
• Artikulacije (staccato, legato, tenuto) in fraziranje
• Izvedbene oznake (tempo, pedali za klavir, tecnika igranja)

Nasveti za izvajalce in pripravo partov

• Če igrate s partom, preverite, ali so v njem vključene potrebne informacije o drugih glasbah (kake refrene, uvodi) — pogosto so v partih kratke navedbe drugih instrumentov, da boste vedeli, kdaj nastopite.
• Za solistične nastope uporabljajte urejene in jasno tiskane izdaje; razmislite o klavirski redukciji za spremljavo, če ni orkestralne spremljave.
• Pri tiskanju partov poskrbite za dovolj velik pisavo in primerne prelome strani, da se izognete težavam z obračanjem strani med nastopom. Uporabite tudi elektronske sisteme za obračanje strani, kadar je mogoče.
• Za analizo in pouk uporabite študijske izvede; za koncerte uporabljajte izvirne ali skladateljeve izdaje, kadar so dostopne.

Kratek zgodovinski pregled

Notno zapisovanje se razvija tisočletja: od preprostih modalnih zapisov v zgodnjem srednjem veku do standardiziranih sistemov modernega pet-linijskega zapisovanja. Razvoj tiska v 15. in 16. stoletju je omogočil širšo distribucijo glasbe, kar je prispevalo k standardizaciji notnih oblik in umetniških praks. Danes so digitalni formati in programska oprema postali sestavni del ustvarjanja in izmenjave glasbe.

Notni zapis tako ostaja temeljna tehnika za prenos glasbenih idej — od solističnih pesmi in komorne glasbe do velikih orkestracij — in omogoča natančno dokumentacijo, učenje in izvedbo glasbene literature po vsem svetu.

Rezultat

Partitura je natisnjena glasba skladbe, napisane za več instrumentov. Glasba (deli) za vsak inštrument je napisana drug nad drugim na ločenih lestvicah. Dirigent lahko iz partiture razbere, kaj naj bi vsak instrument igral in kako se vse skupaj ujema. Vsak izvajalec ima pred seboj le svoj part (note, ki jih igra). Občasno, če ima instrument daljše obdobje, ko ne igra (torej ima blok počitkov), lahko založnik natisne, običajno z manjšim tiskom, del notnega zapisa, ki bi ga igral drug instrument (običajno instrument, ki igra melodijo), da bi izvajalec vedel, kaj naj posluša, preden začne igrati. Te manjše zapise imenujemo cue, ker izvajalcu sporočajo ali namigujejo, da bo kmalu začel igrati).

Vrste

• Orkestrska partitura ali polna partitura natančno prikazuje, kaj igrajo vsi instrumenti v orkestru. Če je v skladbi uporabljen velik orkester z veliko različnimi instrumenti, mora biti stran zelo visoka. Dirigent uporablja partituro, da lahko vidi, kateri instrumenti kdaj igrajo. Dirigent bi dal znak članom orkestra (ali sekcijam v orkestru), ko začnejo igrati. Dirigenti seveda počnejo veliko več kot to (tempo, dinamika, interpretacija itd.), vendar večina dirigentov pri vajah orkestra ali pri nastopu uporablja partituro.
• Miniaturna partitura, "študijska partitura" ali žepna partitura je podobna orkestrski partituri, vendar veliko manjša. Ne bo dovolj velika, da bi po njej lahko dirigiral dirigent, saj bo tisk premajhen, vendar bo dovolj dobra za študij in bo veliko cenejša od velike orkestrske partiture.
• Vokalna partitura ali klavirska partitura je glasba za skladbo za zbor in pevce (npr. opero), v kateri so vsi instrumentalni deli natisnjeni na dveh lestvicah, tako da jo je mogoče zaigrati na klavirju. Nekatere note je seveda treba izpustiti, da je mogoče igrati samo z dvema rokama.
• Kratka partitura pomeni partituro, v kateri je orkestrska skladba napisana le na treh ali štirih palicah. Je nekaj med klavirsko partituro in celotno partituro. Skladatelj lahko skladbo napiše v kratki partituri, ko jo komponira, in pozneje napiše orkestrsko partituro. Kratke partiture se običajno ne objavijo, so le delovne kopije med komponiranjem skladbe.

Standardna oblika naročila ocene

V orkestrski partituri so instrumentalne linije običajno natisnjene v naslednjem vrstnem redu:

• lesna pihala na vrhu (flavta, oboa, klarinet, fagot, saksofon in druga posebna lesna pihala),
• pihala (rog, trobenta, trobenta in nizka pihala, kot je tuba),
• tolkala (klave, tamburin, bas boben, ksilofon itd.),
• godala (violina, viola, violončelo in kontrabas),

Če je v skladbi zbor ali solistični pevci, je njihov del zapisan na dnu, nad godali. Črte so običajno združene med vrsticami vsake družine. Tako je instrumente lažje najti, kot če bi bili narisani po celotni strani. Izkušeni dirigent dovolj dobro pozna vrstni red partitur, da lahko pregleda partituro in zelo hitro ugotovi, kateri instrument igra določen part, tudi če tam ni imen instrumentov. Spodaj je primer vrstnega reda partiture za standardno orkestrsko partituro, kot bi bil naveden ob matricah.

Orkestrski format

• Piccolo
• Flavta
• Altovska flavta*
• Oboja
• Cor Anglais*
• Klarinet v Eb ali A*
• Klarinet v Bb
• Basovski klarinet v Bb
• Altovski saksofon v Eb*
• Fagot
• Kontrabasoni
• Rog v F
• Trobente v Bb
• Tromboni
• Basovski trobent
• Evfonij*
• Tuba
• Timpani
• Druga tolkala (trikotnik, zvončki agogo, tam-tam zvončnica, ksilofon, vibrafon, cevasti zvončki, tenorski boben, bas boben)
• Drugi instrumenti
• Harfa
• Klavir in klaviature
• Zbor (SATB)
• Violina 1
• Violina 2
• Viola
• Violončelo
• Bas

* Označuje nestandardni instrument, to so instrumenti, ki so uporabljeni, ker skladatelj želi, da se ton uporablja samo v ansamblu.

Koncertna skupina Format

V partituri benda so instrumenti navedeni drugače. Spodaj je primer vrstnega reda za standardno partituro, kot je naveden ob notnih zapisih.

• Flavta
• Oboja
• Fagot
• Klarinet v Bb
• Alto klarinet*
• Basovski klarinet v Bb
• Altovski saksofon v Eb
• Tenorski saksofon v Bb
• Baritonski saksofon v Eb
• Trobenta v Bb
• Rog v F
• Trobenta
• Basovski trobent*
• Bariton/evfonij
• Tuba
• Udarna tolkala
• Neizvirna tolkala

* Označuje nestandardni instrument, to so instrumenti, ki so uporabljeni, ker skladatelj želi, da se ton uporablja samo v ansamblu.

Dirigentska partitura

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so notni zapisi?

V: V čem se notni zapisi razlikujejo od tiskanih?

V: Ali se lahko notni zapisi objavijo v različnih oblikah?

V: Kako glasbeniki igrajo skupaj, če gre za različna glasbila?

V: Kako pianist ve, kaj igra violina, ko igrata skupaj?

V: Ali lahko violinist igra iz not z obema deloma?

V: Zakaj bi moral violinist včasih pogledati na klavirski del?

Išči po črki