Notna črta (petvrstična lestvica): definicija, ključ in primeri
Notna črta (petvrstična): jasna razlaga, pomen ključev, branje not, podaljški in praktični primeri (Beethoven) za začetnike in napredne glasbenike.
Petvrstična lestvica (pogosto imenovana tudi palica) je skupek petih vodoravnih črt, v katere zapisujemo notni zapis. Glasbene note so lahko postavljene neposredno na črto (tj. glava note leži na črti ali jo prereže) ali v presledek med črtami. V petvrstični lestvici so štirje notranji presledki ter dodatni presledki nad in pod lestvico. Višja kot je višina note, višje bo njena lega na lestvici. Če vzamemo bele note na klaviaturi: vsaka naslednja nota (A, B, C, D itd.) zasede naslednjo pozicijo črta–presledek–črta–presledek in tako dalje. Za določitev natančnih imen not na posameznih črtah ali presledkih uporabimo ključ, saj obstajajo različni ključi, prilagojeni visokim, srednjim in nizkim inštrumentom.
Na sliki je začetek Beethovnove Simfonije št. 5. Prve tri note so zapisane v drugi vrstici (štetje od spodaj navzgor) in predstavljajo ton G (sol) — pri tem stavek označuje, da je uporabljen visokotni ključ (sol ključ). Četrta nota je nižje postavljena v spodnjo vrstico in označuje Es (E♭), saj je v tem primeru v ključu ta nota nižja. Naslednja nota leži med njima in predstavlja F (fa). Po treh F-ih sledi nota D, ki se pojavi še nižje na zunanji spodnji poziciji.
Osnovne značilnosti in pravila
- Število črt in presledkov: Petvrstična lestvica ima pet črt in štiri notranje presledke; dodatne lege nad ali pod lestvico označimo z vodilnimi črtami (podaljški).
- Štetje črt: Črte štejejo od spodaj navzgor (1. črta je najnižja, 5. črta najvišja).
- Postavitev note: Če glava note leži na črti, jo beremo kot določeno črtno ime; če je v presledku, ima ime presledka med sosednjima črtama.
- Podaljške (vodilne črte): Ko so note prenizke ali previsoke, da bi bile znotraj petih črt, zanje narišemo kratke črtice, imenovane vodilne črte, ki podaljšajo lestvico navzgor ali navzdol.
Ključi in najpogostejše lege
Ključ postavimo na začetku lestvice in označi, katera črta predstavlja določeno referenčno noto. Najpogostejši ključi so:
- Sol (G) ključ — violinski ali visokotni ključ: označuje črto, na kateri je ton G. V tem ključu so z osišča pogosto zapisane višje lege (npr. violina, flavta). V njem so črte od spodaj navzgor: E, G, B, D, F; presledki: F, A, C, E.
- Fa (F) ključ — bas ključ: označi črto, kjer je ton F (nizje lege, npr. violončelo, bas). V njem so črte od spodaj navzgor: G, B, D, F, A; presledki: A, C, E, G.
- Do (C) ključi — npr. alto, tenor: postavijo srednji C na določeno črto (alto na 3. črto, tenor pogosto na 4. črto). Uporabljajo se za viole, nekatere bralske zapise itd.
Skupne lestvice in oklepaji
Če se hkrati zapisujeta dve ali več vrstic, jih na levi strani običajno povežemo z znakom (oklepajem ali veznikom), ki označuje skupno igranje ali povezavo vrstic. Ta znak se v slovenskem notnem zapisu imenuje oklepaj. Na primer, Klavirska glasba je običajno zapisana na dveh lestvicah (velika palica ali grand staff): ena za desno roko in druga za levo roko — obe sta povezani z velikim oklepajem na levi strani.
Ritmika in enovrstični zapisi
Nekateri inštrumenti ali notacije, ki izražajo samo ritem (kot so cimbale), ne potrebujejo polne petvrstične lestvice. V takih primerih zadošča ena črta ali celo le vrstica z znaki udarcev; notni znaki za udarce so pogosto križci ali posebni simboli. Perkusionna, bobnarska in podobna glasbila zato lahko uporabljajo poenostavljene ene- ali dvovrstične sisteme ali posebno notacijo, prilagojeno ritmičnim vzorcem.
Nekaj praktičnih nasvetov
- Pri učenju branja petvrstične lestvice je koristno najprej prešteti črte in presledke ter se naučiti, kje potekajo note za posamezen ključ.
- Za zapis zelo visokih ali nizkih tonov se ne spreminja ključ, temveč dodamo vodilne črte; pomembno je, da so te jasne in pravilno podaljšane skozi glavo note.
- Ko berete več vrstic hkrati (npr. klavirsko glasbo), je uporabno povezati roke z vizualnim razumevanjem, kateri ključ pripada kateri roki, in spremljati oklepaj (grand staff).
Včasih so skladatelji uporabljali lestvice z manj ali več kot petimi vrsticami, vendar je petvrstična lestvica v zahodni glasbi postala običajna v 13. stoletju. Danes je njena uporaba univerzalna v notnem zapisu za širok spekter glasbenih zvrsti.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je osebje?
O: Palica je ime za pet vodoravnih črt, v katere se lahko zapiše glasba.
V: Kje so zapisane glasbene note?
O: Glasbene note so lahko postavljene na črto (tj. s črto, ki poteka skozi sredino glave note) ali v prostor. Na voljo so štirje notranji prostori ter dva zunanja prostora na vrhu ali na dnu.
V: Kako višina tona vpliva na to, kje so note postavljene na notnem listu?
O: Višja kot je višina note, višje bo na lestvici. Če na primer vzamemo bele note na klaviaturi, je vsaka nota (A, B, C, D itd.) postavljena višje na plošči (vrstica, presledek, vrstica, presledek itd.).
V: Kaj je potrebno, da se pokaže, katere note so to?
O: Za prikaz not je potreben ključ. Obstajajo različni ključi za visoke, srednje in nizke instrumente.
V: Kdaj so se v zahodni glasbi uveljavile petvrstičnice?
O: Petvrstične table so se v zahodni glasbi začele uporabljati v 13. stoletju.
V: Kaj se zgodi, če so note previsoke ali nizke za standardno petvrstično palico?
O: Kadar so note previsoke ali nizke, da bi jih lahko zapisali na standardno petvrstično palico, se namesto njih uporabijo podaljšane vrstice, imenovane vodilne vrstice.
V: Kako več vrstic označuje, da mora hkrati igrati več kot en inštrument?
O: Če je treba hkrati igrati dve ali več vrstic, jih na levi strani povezuje oklepaj, imenovan oklepaj. Na primer klavirska glasba je napisana na dveh lestvicah - po eno za vsako roko -, ki sta povezani s takšnim oklepajem
Iskati