Anton Webern (rojen 3. decembra 1883 na Dunaju, umrl 15. septembra 1945 v Mitterillu) je bil avstrijski skladatelj. Webern in Alban Berg sta bila najbolj znana učenca Arnolda Schoenberga, skladatelja, ki je izumil dvanajsttonski sistem. Ta slog komponiranja se pogosto imenuje "druga dunajska šola". Webern je bil verjetno Schoenbergov prvi učenec, Berg pa se jima je pridružil nekaj tednov pozneje. Webern je v svoji glasbi zelo strogo uporabljal pravila dvanajsttonskega sistema. Njegove skladbe so imele velik vpliv na skladatelje sredine 20. stoletja, ki so se zanimali za serializem, zlasti na Karlheinza Stockhausena in Pierra Bouleza. Večina Webernovih skladb je zelo kratkih.
Življenjepis
Webern se je rodil v družini z glasbenimi in intelektualnimi tradicijami. V odraslih letih je študiral kompozicijo pri Arnoldu Schoenbergu v Dunaju, kjer je začel uporabljati nove pristope k tonalnosti in strukturiranju tona. Čeprav ni bil tako javno aktiven kot nekateri sodobniki, je svoje skladbe natančno oblikoval in objavljal manjše, skrbno dovršene stvaritve za glasbene kolektive in solo izvajalce.
Stil in tehnika
Webern je poznan po izjemni ekonomski rabi materiala: kratke oblike, skrbno izbrane barve in dinamike ter natančna uporaba tihega in razpršenega zvoka. Nekatere značilnosti njegovega sloga so:
- stroga uporaba dvanajsttonskega sistema — vrstni redi tonov so pri njem pogosto temelj celotne strukture;
- serialistične principe je uporabljal z veliko pozornostjo do simetrij in transformacij (inverzija, retrograda, transpozicija);
- pointilizem in Klangfarbenmelodie — melodija se pogosto razbije na kratke tone, razporejene med različne inštrumente, kar poudari barvo zvoka kot nosilca izraza;
- izredno premišljena orkestracija — vsak inštrument ima pogosto zelo specifično, omejeno vlogo, s čimer doseže veliko izraznost v majhnih zlogih;
- kratke, koncentrirane oblike — mnoge skladbe trajajo le nekaj minut ali celo manj, vendar so harmonično in formalno bogate;
- pomembnost tišine in dinamike — odtenki glasnosti in pavze so del formalne strukture in pomena dela.
Nekatera dela in zvrsti
Webern je ustvarjal predvsem:
- komorna glasba (npr. bagatelle in kvarteti);
- orkestralne miniaturne strukture;
- koncertantna dela za manjše zasedbe;
- pianistične variacije;
- glasbene pesmi (Lieder), kjer je povezoval besedilo z skrbno izbrano zvočno paleto.
Nekatera dela, ki jih pogosto omenjajo kot vstopno točko v Webernovo ustvarjalnost, so njegove kratke komorne skladbe, koncerti za manjše zasedbe in večje simfonične kratke forme, ki dobro ponazarjajo njegov slog koncentrirane ekonomije in barvne natančnosti.
Vpliv in zapuščina
Webernov vpliv je večplasten: neposredno je vplival na sodelavce in naslednike iz druge dunajske šole, kasneje pa so njegovo strogo uporabo serijske tehnike in pozornost do zvočne barve prevzeli avantgardni skladatelji sredine 20. stoletja. Njegovo delo je ključno za razumevanje razvoja serijske misli do integralnega serializma ter za razvoj konceptov, kjer je barva tona enako pomembna kot višina. V drugi polovici 20. stoletja so dirigenti, ansambli in pedagogi ponovno odkrili Weberna in poželi veliko zanimanje za njegove zapletene, a kratke opuse.
Smrt
Webern je umrl 15. septembra 1945; smrt je bila posledica strelnega ranjenja, ki ga je povzročil ameriški vojščak v času po koncu druge svetovne vojne. Dogodek je pogosto omenjen kot tragična, nenamerna incidente, ki je končal življenje skladatelja, katerega delo je šele začelo pridobivati širši mednarodni odmev po vojni.
Zaključek
Anton Webern je zaradi svoje zgoščene izrečne tehnike, strogega držanja serijskih načel in izjemne občutljivosti za barvo glasu postal ena ključnih osebnosti moderne glasbe. Čeprav njegova dela pogosto trajajo le kratek čas, je njihov vpliv dolgoročen: oblikovali so razmišljanje o strukturi, zvoku in vlogi tišine v glasbi 20. stoletja in še naprej navdihujejo skladatelje, izvajalce in raziskovalce.

