Newyorška filharmonija – zgodovina in pomen najstarejšega orkestra ZDA

Orkester je bil zelo uspešen, vendar so potrebovali novo koncertno dvorano. Priredili so koncert za zbiranje sredstev, na katerem so izvedli Beethovnovo 9. simfonijo. To je bilo prvič, da so jo igrali v Ameriki. Koncert je potekal v Castle Gardnu na južnem koncu Manhattna. V orkestru in zboru je bilo približno 400 nastopajočih. Besede, ki jih je pel zbor, so bile prevedene v angleščino. To je bilo prvič, da so to delo kjer koli na svetu zapeli v angleščini. Vendar so vstopnice stale veliko denarja: ameriških dolarjev, zato ni prišlo veliko ljudi. Trajalo je še nekaj časa, preden je orkester dobil svojo koncertno dvorano. Mnogi so menili, da je Beethovnova 9. simfonija čudno glasbeno delo, ker zbor poje samo v zadnjem delu, ki se imenuje "Oda radosti". Leta 1865 je Theodore Eisfeld vodil spominski koncert orkestra za nedavno umorjenega Abrahama Lincolna, vendar zadnjega stavka niso izvedli, ker so menili, da "Oda radosti" ni primerna za to žalostno priložnost.

V sezoni 1876-1877 je bil dirigent orkestra Leopold Damrosch, ki je bil koncertni mojster Franza Liszta v Weimarju. Vendar ga javnost ni marala, zato je ustanovil svoj orkester: Simfonično društvo v New Yorku (Symphony Society of New York). Ko je leta 1885 umrl, je njegov 23-letni sin Walter Johannes Damrosch prevzel vodenje orkestra in nadaljeval tekmovanje s starimi filharmoniki. Walter je bil tisti, zaradi katerega je bogati Škot Andrew Carnegie spoznal, da New York potrebuje res dobro koncertno dvorano, in 5. maja 1891 sta Walter in ruski skladatelj Čajkovski dirigirala na prvem koncertu v novi mestni Glasbeni dvorani. Nekaj let pozneje so novo dvorano preimenovali v Carnegie Hall po človeku, ki je dal denar za njeno gradnjo.

Theodore Thomas je filharmonijo začel voditi leta 1877 in iz nje naredil zelo dober orkester. Leta 1891 je Thomas zapustil New York in ustanovil simfonični orkester v Chicagu.

Anton Seidl je orkester vodil do leta 1898. Seidl je delal kot Wagnerjev pomočnik in je bil znan po dirigiranju Wagnerjeve glasbe. Prvič je izvedel Deveto simfonijo "Iz novega sveta" Antonína Dvořáka. Mnogi so bili žalostni, ko je Seidl leta 1898 pri 47 letih nenadoma umrl zaradi zastrupitve s hrano. Za vstopnice za njegov pogreb v Metropolitanski operni hiši na 39. ulici in Broadwayu je zaprosilo dvanajst tisoč ljudi, ulice pa so bile polne ljudi in prometa.

Leta 1909 je bil orkester organiziran drugače. Namesto zadruge jih je vodila majhna skupina ljudi, imenovana garant. Ti so prepričali Gustava Mahlerja, da je postal glavni dirigent. Namesto 18 koncertov v sezoni so jih imeli 54, med katerimi je bila tudi turneja po Novi Angliji. Mahler je bil navajen dirigirati opere, zdaj pa je lahko dirigiral simfonije in občinstvu predstavil svoje skladbe. V njegovem času je orkester prvič dobil redne plače.

Med letoma 1911 in 1920 je bil dirigent filharmonije Josef Stransky, ki je v tem obdobju vodil vse koncerte orkestra.

Ko se je leta 1921 filharmonija združila z Nacionalnim simfoničnim orkestrom, je bil njihov dirigent Nizozemec Willem Mengelberg. Ta je tam ostal devet let, čeprav so približno polovico koncertov vodili drugi dirigenti, med njimi Bruno Walter, Wilhelm Furtwängler, Igor Stravinski in Arturo Toscanini. Začeli so organizirati simfonični cikel na prostem, ko so na stadionu Lewisohn na zgornjem Manhattnu prirejali poletne koncerte po nizkih cenah. Leta 1920 je orkester zaposlil Henryja Hadleyja kot "pridruženega dirigenta" za izvajanje koncertov, ki so vključevali dela ameriških skladateljev.

Leta 1924 so začeli prirejati koncerte za mlade, ki so se do konca dvajsetih let 20. stoletja razširili na 15 koncertov na sezono. Začeli so snemati. Leta 1928 so se združili z drugim orkestrom, Newyorškim simfoničnim društvom. Toscanini je dirigiral novo organiziranemu orkestru do leta 1936.

Angleški dirigent John Barbirolli in Poljak Artur Rodzinski sta leta 1936 skupaj zamenjala Toscaninija. Naslednje leto je Barbirolli postal glavni dirigent, kar je ostal do pomladi 1941. Leta 1943 je Rodzinski postal dirigent. Dirigiral je tudi v nedeljskem popoldanskem radijskem programu, ko so poslušalci CBS po vsej državi slišali, da je napovedovalec prekinil nastop Arthurja Rubinsteina z Brahmsovim Drugim klavirskim koncertom in jih obvestil o napadu na Pearl Harbor.

Artur Rodzinski, Bruno Walter in sir Thomas Beecham so v štiridesetih letih prejšnjega stoletja s filharmoniki posneli vrsto posnetkov za založbo Columbia Records.

Leta 1949 sta orkester vodila Leopold Stokowski in Dimitri Mitropoulos, leta 1951 pa je dirigent postal Mitropoulos. Mitropoulos je pogosto dirigiral novo glasbo in glasbo, ki ni bila dobro poznana. Leta 1957 sta Mitropoulos in Leonard Bernstein skupaj opravljala funkcijo glavnega dirigenta, dokler ni med sezono Bernstein postal dirigent in s tem prvi dirigent filharmonikov ameriškega rodu in izobrazbe.

Leonard Bernstein je bil glasbeni direktor 11 sezon. V tem času se je zgodilo veliko novega. Na CBS so začeli predvajati dve televizijski seriji: "Koncerti za mlade" in "Leonard Bernstein in Newyorški filharmoniki". Prva od teh oddaj se je začela predvajati leta 1958. To je bila nova zamisel in je prejela vse nagrade za izobraževalno televizijo. Bernstein je orkester še naprej snemal pri založbi Columbia Records, dokler se leta 1969 ni upokojil kot glasbeni direktor. Veliko skladateljev, zlasti ameriških, kot je Aaron Copland, je pridobil za pisanje novih del za orkester.

Leta 1971 je Pierre Boulez postal prvi Francoz, ki je prevzel mesto dirigenta Filharmonične filharmonije. Boulez je imel nove zamisli o izvajanju glasbe. Tudi sam je bil skladatelj in je pogosto izvajal sodobno glasbo.

Zubin Mehta je postal dirigent leta 1978. Tudi on je dirigiral veliko nove glasbe.

Kurt Masur, ki je od leta 1981 pogosto vodil filharmonijo, je postal dirigent leta 1991. V njegovem času je bila med drugim organizirana vrsta brezplačnih koncertov ob dnevu spomina na mrtve v katedrali sv. Janeza Boska in letne koncertne turneje v tujini, med katerimi je bilo tudi prvo potovanje orkestra na celinsko Kitajsko. Na tem položaju je ostal do leta 2002, nato pa mu je bil podeljen častni naziv "zaslužni glasbeni direktor filharmonije".

26. februarja 2008 je filharmonija koncertirala v Pjongjangu v Severni Koreji. To je bilo prvič po koncu korejske vojne leta 1953, ko so Združene države Amerike pomembno kulturno obiskale Severno Korejo.

Septembra 2002, 60 let po tem, ko je pri dvanajstih letih na stadionu Lewisohn vodil orkester, je Lorin Maazel postal dirigent filharmonikov. V prvem abonmajskem tednu je prvič v zgodovini dirigiral izvedbo skladbe Johna Adamsa On the Transmigration of Souls. To delo je bilo napisano v spomin na tiste, ki so izgubili življenje 11. septembra 2001. Izvajal je novo glasbo in glasbo znanih skladateljev. Z orkestrom je ostal do konca sezone 2008-2009.