Beethovenova 9. simfonija "Oda radosti" (zborovska, op. 125)

Beethovenova 9. simfonija "Oda radosti" (op.125) — zborovska mojstrovina, ki združuje orkester, soliste in zbor; simbol miru, evropska himna in večna glasbena klasika.

Simfonija št. 9 v d-molu op. 125 (Choralna simfonija) Ludwiga van Beethovna je eno izmed najbolj znanih in najbolj vplivnih glasbenih del v zahodni glasbeni tradiciji. Njena nenavadnost in tragično‑herojska moč izhajata iz Beethovenovega slogovnega zrelosti, osebne stiske (izgube sluha) in iz velikega humanističnega sporočila zadnjega stavka.

Zakaj je posebna

Simfonija je običajno izdelana samo za orkester, vendar je Beethoven v tej, svoji zadnji simfoniji, v zaključnem stavku vnesel tudi glas: nastopijo štirje solisti (sopran, alt, tenor in bas)) in zbor. Zaradi vključenega zbora jo imenujemo tudi "zborovska" simfonija. Gre za dolgo, kompleksno in čustveno delo — izvedba pogosto traja več kot eno uro — kar je bilo za tisti čas zelo nenavadno.

Struktura simfonije

Simfonija ima štiri stavke:

• Prvi stavek: v osnovi v sonatni obliki, uvaja temeljne motive in napetost, ki jo Beethoven razgrne skozi kontrastne teme in prehode.
• Drugi stavek: scherzo — živahen, ritmično energičen, z močno vlogo tolkala in s fugalnimi elementi; njegova umestitev kot drugi stavek (ne kot običajni tretji) je presenetljiva.
• Tretji stavek: počasni, liričen in kontemplativen (tema in variacije), ki daje odmik pred dramatičnim finalom.
• Zadnji stavek: vključuje pesem Friedricha Schillerja — Ode an die Freude — in postopoma združi orkester, soliste in zbor v velikem vokalno‑instrumentalnem finalu, kjer se končna tonalnost preobrazi v D‑dur, kar poudari optimistično, bratrsko sporočilo.

Besedilo in pomen

Besedilo zadnjega stavka je iz pesmi Friedricha Schillerja, naslovljene Ode an die Freude (v angleščini: Ode to Joy). Pesem izraža idejo enotnosti človeštva, bratstva, miru in upanja — vrednote, ki so bile močno navzoče v času francoske revolucije in v razmišljanju evropskega razsvetljenstva. Glavna melodija zadnjega stavka (vrstica: "Freude, schöne Götterfunken, Tochter aus Elysium") je ena najbolj prepoznavnih melodij na svetu; njena prvotna preprostost (v prvem delu uporabljeni le štirje ali pet tonov, kar jo naredi dostopno) prispeva k njeni univerzalnosti. Ko se tema prvič pojavi, jo igrajo violončela in kontrabasi, kar daje melodiji prvinski, skoraj šepetan značaj.

Orkestracija in novosti

Beethovenova orkestracija v 9. simfoniji je razširjena in dramatična: poleg standardnih godal pogosto uporablja tudi močne pihalne in tolkalne sekcije ter vključuje glasove solistov in zbora kot polnopravni del simfonijske strukture. Vpeljava besedila v simfonijo je bila revolucionarna — do takrat se simfonija kot žanr ni mejila z vokalno dramatiko na tak način.

Ustvarjanje in prva izvedba

Beethoven se je s Schillerjevo pesmijo ukvarjal že dlje časa. Leta 1817 je začel pisati prva dva stavka simfonije; šele leta 1822 se je opogumil, da bo v simfonijo vgradil Schillerjev tekst. Večino dela je napisal v letu 1823, dokončal pa jo je leta 1824. Prva izvedba je bila maja istega leta (7. maja 1824) v Dunaju; izvedbo je vodil Beethoven, čeprav je bil večinoma gluh. Zgodba o premieri je znamenita: po koncu izvedbe so občinstvo naglo ploskalo, vendar Beethoven zaradi svoje naglušnosti ni slišal ploskanja — šele ko ga je kdo obrnil proti občinstvu, je videl navdušenje in odziv.

Vpliv in poznejše uporabe

Simfonija je postala simbol univerzalnih idealov svobode, bratstva in upanja. Leta 1972 je Oda radosti postala uradna evropska himna (melodija brez besedila), uradno orkestracijo za to priložnost pa je pripravil Herbert von Karajan. Skladba se pogosto izvaja ob pomembnih državnih ali kulturnih dogodkih in je bila večkrat uporabljena kot glasbeni znak enotnosti — na primer v zvoke političnih sprememb, praznovanj in tudi protestov. Znana izvedba iz leta 1989, ki jo je naredil Leonard Bernstein v Berlinu, je postala simbolni dogodek spremembe in združitve Evrope (Bernstein je pri izvedbi poudaril pomen svobode).

Slavni nastopi in posnetki

Beethovenova 9. je ena najbolj pogosto posnetih simfonij: priznanih je veliko interpretacij in zasedb (med njimi so posnetki Herbert von Karajana, Karaja­novih posnetkov ne pozabimo, pa tudi čustveni in zgodovinsko pomembni posnetki Leonarda Bernsteina). Vsaka izvedba prinaša drugačen poudarek — bolj dramatičen, bolj pesniški ali bolj tehten — kar kaže na bogastvo in večplastnost dela.

Zaključek

Simfonija št. 9 ni le mojstrovina skladateljeve ustvarjalnosti, temveč tudi univerzalni glasbeni simbol človeške solidarnosti. Njena kombinacija simfonične oblike z besedilom in zborom je premikala meje glasbene govorice — in še danes navdušuje tako glasbene poznavalce kot širše občinstvo. Zaradi svoje glasbene moči in humanističnega sporočila ostaja eno najpomembnejših del klasične glasbe.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Simfonija št. 9 v d-molu, op. 125?

V: Kaj pomeni "zborovski"?

V: Katero pesem je Beethoven uporabil za svojo simfonijo?

V: Kako dolgo traja ta simfonija?

V: Kakšno obliko ima prvi stavek?

Išči po črki