Arturo Toscanini: Življenjepis legendarnega italijanskega dirigenta
Arturo Toscanini (25. marec 1867 - 16. januar 1957) je bil italijanski dirigent. Večina glasbenikov meni, da je bil najboljši dirigent svojega časa. Njegova slava je bila legendarna: verjetno je bil prvi dirigent, ki je postal svetovna zvezda. Imel je neverjetno dober spomin in si je zapomnil vsako noto velikega števila del, ki jih je dirigiral. Imel je fotografski spomin, tako da si je lahko zapomnil, kako so bile videti strani. Včasih je v partiturah našel majhne napake, ki jih nihče drug ni opazil. Imel je zelo izostren sluh in je natančno vedel, kaj dela posamezen instrument. Bil je tudi ognjevitega temperamenta in obstajajo posnetki, kako je na vajah jezno kričal na svoj orkester. V zgodnjih časih gramofonskih plošč je posnel nekaj prvih posnetkov znanih orkestrskih del.
Zgodnje življenje in izobraževanje
Toscanini se je rodil v Parmii in že v mladosti pokazal izjemen glasbeni talent. Študiral je na konservatoriju v rodnem kraju, kjer se je izuril kot instrumentalist in se podrobno seznanil s partiturami. Njegova pot v profesionalno glasbo se je začela kot orkestralni glasbenik, kasneje pa je hitro prešel na dirigentsko delo, kjer je zelo kmalu izstopal zaradi natančnosti in vizije.
Kariera in preboji
Toscanini je deloval v vodilnih opernih hišah in koncertnih dvoranah v Evropi in ZDA. Dolga leta je bil tesno povezan z milanskim Teatro alla Scala, kjer je dosegel velik ugled kot operni dirigent. Svoj mednarodni sloves je še utrdil z vabili v Združene države, kjer je sodeloval z Metropolitan Opera v New Yorku in pozneje z NBC Symphony Orchestra — orkestrom, ki so ga leta 1937 ustanovili posebej zanj in s katerim je bil tesno povezan vse do upokojitve.
Slog, delo z orkestrom in zahteve
Toscanini je slovel po doslednem spoštovanju notnega zapisa: zahteval je, da se izvajanje drži intenzivnosti, temp in izraznosti, ki so zapisani v partiturah. Bil je znan po strogih, a učinkovith vajah; pričakoval je disciplino in tehnično dovršenost. Njegov način dela je pogosto pomenil ostre korekcije in žive razprave z glasbeniki, a hkrati je znal iz orkestrskih skupin izvabiti izjemno natančnost in energijo.
Politična stališča in selitev v ZDA
Toscanini se je odločno postavil proti fašizmu in se ni vklopil v propagandne prakse režima v Italiji. Zaradi teh stališč se je v tridesetih letih 20. stoletja njegova vez z italijanskim javnim življenjem ohladila, kar je prispevalo k njegovemu pogostejšemu delovanju v tujini. V ZDA je prejel posebno pozornost javnosti in radia, kar je še povečalo njegov vpliv na širšo publiko.
Posnetki, radio in vpliv na prihodnje rodove
Toscaninijevi posnetki iz zgodnje dobe gramofona in številni radijski prenosi (še posebej s NBC Symphony) so prispevali k ohranitvi njegovih interpretacij in igrata ključno vlogo pri poučevanju zgodnejših izvedb. Njegovi posnetki se še danes uporabljajo kot referenčni primeri za nekatere opere in simfonična dela. Njegova natančnost, zahteva po zvestobi partituri in visokih standardih so močno vplivali na razvoj sodobnega dirigentskega poklica.
Dediščina
Toscanini velja za enega najpomembnejših dirigentov prehoda iz 19. v 20. stoletje. Njegov vpliv se kaže v številnih izvedbah, ki so bile zapisane in ohranjene, v profesionalizaciji orkestrskih vaj ter v modelu dirigenta kot javne osebnosti. Čeprav je bil znan po ostri naravi, ga mnogi glasbeniki in poslušalci cenijo kot perfekcionista, ki je stremel k najvišji umetniški resnici.
Opomba: Zaradi obsežnega opusa in dolge kariere so o Toscaniniju ohranjeni številni zapisi, pričevanja in posnetki — priporočljivo je raziskati tudi biografije in zvočni arhiv za podrobnejše vpoglede v njegove posamezne nastope in interpretacije.
Arturo Toscanini
Življenje
Zgodnja leta
Toscanini se je rodil v Parmi v Italiji. Dobil je štipendijo na tamkajšnjem glasbenem konservatoriju, kjer se je naučil igrati violončelo. Pridružil se je orkestru neke operne družbe in z njo leta 1886 gostoval v Južni Ameriki. Med izvajanjem Verdijeve opere Aida v Riu de Janeiru občinstvo ni maralo dirigenta in ga je izžvižgalo, tako da je moral zapustiti oder. Sprva nihče ni vedel, kaj naj stori, nato pa so Toscaninija, ki je bil star komaj 19 let, prepričali, da je odložil violončelo in dirigiral orkestru. To je odlično opravil po spominu (ne da bi pogledal notni zapis) in tisti večer je postal slaven.
Po vrnitvi v Italijo se je Toscanini vrnil na mesto violončelista in kot violončelist sodeloval pri prvi izvedbi Verdijevega Otella (La Scala, 1887). Tam je bil tudi Verdi in bil zelo navdušen, ko ga je Toscanini vprašal o napaki, ki jo je opazil v partituri.
Kmalu je mladi glasbenik zaslovel kot odličen operni dirigent. Vodil je prvi izvedbi Puccinijeve La Bohème in Leoncavallove opere Pagliacci. Leta 1896 je v Torinu vodil svoj prvi simfonični koncert (dela Schuberta, Brahmsa, Čajkovskega in Wagnerja). Leta 1898 je postal dirigent v milanski La Scali, kjer je ostal do leta 1908, vendar se je v dvajsetih letih 20. stoletja vrnil. V letih 1920-21 je z orkestrom La Scale odšel na koncertno turnejo v Združene države Amerike; na tej turneji je Toscanini posnel svoje prve posnetke (za podjetje Victor Talking Machine Company).
Mednarodna slava
Toscanini je začel dirigirati zunaj Evrope: v Metropolitanski operi v New Yorku (1908-1915) in pri Newyorškem filharmoničnem orkestru (1926-1936). Leta 1930 je z Newyorško filharmonijo gostoval po Evropi in bil vedno zelo uspešen. Toscanini je bil prvi nenemški dirigent, ki je dirigiral v Bayreuthu (1930-1931). V tridesetih letih je dirigiral na Salzburškem festivalu (1934-1937) in na prvem koncertu leta 1936 novoustanovljenega Palestinskega simfoničnega orkestra (zdaj Izraelski filharmonični orkester) v Tel Avivu, pozneje pa je z njim nastopil v Jeruzalemu, Haifi, Kairu in Aleksandriji.
Simfonični orkester NBC
Toscanini se je sprva strinjal s fašizmom, pozneje, ko je na oblast prišel diktator Mussolini, pa mu je nasprotoval. V La Scali je zavrnil izvedbo opere in bil pretepen, zato je zapustil Italijo in odšel v Združene države Amerike.
V ZDA zanj ni bilo orkestra, zato so zanj ustvarili nov orkester, ki mu je dirigiral. To je bil simfonični orkester NBC, ki so ga zanj ustanovili leta 1937. Prvi koncert, ki ga je prenašal, je vodil 25. decembra 1937 v NBC-jevem studiu 8-H v Rockefellerjevem centru v New Yorku.
Toscaniniju so pogosto očitali, da ne izvaja veliko ameriške glasbe in sodobne glasbe (glasbe živečih skladateljev). Vendar je leta 1938 dirigiral svetovni premieri dveh orkestrskih del Samuela Barberja, Adagio za godala in Esej za orkester (Barber)|Esej za orkester. Leta 1945 je vodil orkester pri snemanju ameriške glasbe v dvorani Carnegie Hall, med drugim tudi skladbe Američan v Parizu Georgea Gershwina. Vodil je tudi radijske izvedbe Coplandovega El Salon Mexico in Gershwinove Rapsodije v modrem s solistoma Earlom Wildom in Bennyjem Goodmanom ter Concerto in F s pianistom Oscarjem Levantom, pa tudi glasbo drugih ameriških skladateljev, med drugim dva marša Johna Philipa Souse.
Leta 1940 se Toscanini ni strinjal z NBC in je zagrozil, da se bo preselil k CBS. Čeprav sta se na koncu dogovorila, je Leopold Stokowski začel voditi nekatere koncerte in še naprej včasih nastopal kot gostujoči dirigent orkestra.
Julija 1942 je Toscanini dirigiral ameriško premiero 7. simfonije Dmitrija Šostakoviča. Zaradi druge svetovne vojne so partituro mikrofilmirali v Sovjetski zvezi in jo po kurirju prinesli v Združene države. Sprva je želel dirigirati Stokowski, nato pa se je strinjal, da jo bo dirigiral Toscanini. Na žalost newyorških poslušalcev je velika nevihta otežila poslušanje glasbe po radiu. Pozneje je bila izvedba ponovno izdana.
Orkester je s Toscaninijem potoval po vsem svetu. Leta 1950 so se koncerti NBC preselili v dvorano Carnegie Hall. Na programu z glasbo Richarda Wagnerja leta 1954 Toscanini ni bil v redu in je pozabil, kako je glasba potekala. Po tem ni nikoli več javno dirigiral.
Osebno življenje
Toscanini se je s Carlo De Martini poročil 21. junija 1897, ko še ni bila stara 20 let. Imela sta štiri otroke, čeprav je eden umrl. Sodeloval je s številnimi odličnimi pevci in glasbeniki, med drugim s pianistom Vladimirjem Horowitzem, ki je bil njegov velik prijatelj. Horowitz se je poročil z eno od Toscaninijevih hčera.
Ko je v 89. letu starosti v New Yorku umrl za možgansko kapjo, so njegovo truplo vrnili v Italijo in ga pokopali v Cimitero Monumentale v Milanu.
Veliko let po njegovi smrti, leta 1987, je Toscanini prejel nagrado Grammy za življenjsko delo.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Arturo Toscanini?
O: Arturo Toscanini je bil italijanski dirigent, ki je po mnenju mnogih največji dirigent svojega časa.
V: Po čem je Toscanini zaslovel?
O: Toscanini je bil verjetno prvi dirigent, ki je postal svetovna zvezda zaradi svojega izjemnega talenta in sposobnosti.
V: Kakšen je bil Toscaninijev spomin?
O: Toscanini je imel neverjetno dober spomin in si je zapomnil vsako noto številnih del, ki jih je dirigiral. Imel je fotografski spomin, tako da si je lahko zapomnil, kako so bile videti strani.
V: Ali je Toscanini kdaj našel napake v partiturah, ki so jih drugi spregledali?
O: Da, včasih je Toscanini v partiturah našel majhne napake, ki jih nihče drug ni opazil.
V: Kakšen je bil Toscaninijev sluh?
O: Toscanini je imel zelo izostren sluh in je lahko razločil, kaj je med nastopom počel posamezen instrument.
V: Ali je bil Toscanini ognjevitega temperamenta?
O: Da, Toscanini je bil ognjevitega temperamenta in obstajajo posnetki, na katerih na vajah jezno kriči na svoj orkester.
V: Kako je Toscanini prispeval k zgodnjim gramofonskim posnetkom?
O: Toscanini je na začetku gramofonskih plošč posnel nekaj prvih posnetkov znanih orkestrskih del, kar je pripomoglo k popularizaciji klasične glasbe.
