Giuseppe Verdi

Zgodnja leta

Majhna vasica, v kateri se je rodil Verdi, leži v dolini reke Pad na severu Italije. To je bila revna soseska. Njegov oče je bil gostilničar, ki je imel majhno kmetijo. Deček je moral biti zelo nadarjen. Dobil je majhno čembalo, ki ga je obdržal vse življenje. Pri devetih letih je pogosto igral na orgle pri cerkvenih obredih v vasi, ko je bil organist odsoten.

Nekaj let pozneje je komponiral glasbo za amaterski orkester v Bussetu. Antonio Barezzi je poznal veliko pomembnih ljudi in je Verdiju veliko pomagal. Pozneje se je Verdi poročil s prijateljevo hčerko. Barezzi ga je poslal v Milano, da bi lahko študiral, vendar Verdija niso pravilno učili klavirja, zato ni dobil mesta na glasbenem konservatoriju. Imel je nekaj zasebnih lekcij in se veliko naučil o operi, pa tudi o literaturi in politiki. Leta 1839 je napisal opero: V La Scali, svetovno znani operni hiši v Milanu, je bila izvedena opera Oberto, conte di San Bonifacio. Ne sodi med njegove največje opere, vendar mu je pomagala, da je postal znan, zato so ga prosili, naj za La Scalo napiše še tri opere. Ko je bila uprizorjena njegova naslednja opera, ni bila uspešna: občinstvu ni bila všeč, saj so jo sikali in bučali. V tem času se je zgodila tudi tragedija v njegovem osebnem življenju: umrla sta mu dva otroka in žena.

Zgodnja slava

Verdiju je uspelo premagati nesrečo leta 1842, ko je uprizoril opero Nabucco. Ta je doživela velik uspeh in mu prinesla svetovno slavo. Začel je zelo intenzivno delati in vsako leto napisal dve operi. Ne samo, da je moral napisati glasbo, ampak tudi organizirati vse ljudi, ki so jo izvajali. To je bila ogromna delovna obremenitev. Njegova opera Ernani (1844) je bila ena najboljših iz tega obdobja. Leta 1847 je doživel še en velik uspeh z opero Macbeth. Ta opera, ki temelji na znameniti Shakespearovi igri, je še vedno ena najbolj priljubljenih oper. Postajal je uspešen.

Italija je bila stoletja sestavljena iz več držav, ki so imele vsaka svojega vladarja. V petdesetih letih 19. stoletja je bilo v državi veliko političnih nemirov. Verdi je v svojih operah pogosto pisal glasbo za velike zbore. Besede teh zborov so pogosto govorile o boju za svobodo, zato se je pogosto zdelo, da pesmi spodbujajo ljudi k uporu. Pesem Va pensiero iz njegove opere Nabucco je govorila o hebrejskih sužnjih, ki so bili ujeti v Babilonu. Ljudje so jo prepevali na ulicah z ustrezno spremenjenimi besedami. Verdi je postal velik narodni junak. Italija je leta 1861 postala enotna država.

Giuseppina Strepponi je bila sopranistka, ki je pela vlogo Abigaille v Nabuccu. Verdi se je vanjo zaljubil. Ker je živela z drugim moškim in imela tri otroke, je menila, da ni dovolj dobra za Verdija. Nazadnje sta se poročila leta 1859. Do svoje smrti leta 1897 mu je bila v veliko oporo, čeprav Verdiju ni bilo lahko živeti z možem. Z njo se je preselil nazaj v Busseto. Še naprej je veliko potoval, vendar ženi ni dovolil, da bi šla z njim, temveč jo je pustil v Bussetu, kjer ni bila srečna, saj je mnogi ljudje tam niso marali.

V tem času so nastale še tri znamenite opere: Rigoletto leta 1851 ter Il trovatore (Trubadur) in La traviata leta 1853. V teh operah je veliko melodij, ki so postale znane. Polne so vznemirljive drame, v katerih glasba zelo spretno opisuje like. Glasba ni več tako jasno razdeljena na recitativ in arijo, kot je to veljalo dve stoletji. Namesto tega se glasba ves čas razvija, arije pa prehajajo neposredno v naslednjo glasbo. Imel je odličen občutek za dramaturgijo, vendar se je moral pogosto močno boriti, da je proizvajalcem preprečil spreminjanje napisanega.

Verdi je imel pogosto težave s cenzorji (uradniki, ki so odločali o tem, ali se sme opera igrati). Njegova opera Rigoletto je temeljila na zgodbi Le roi s'amuse Victorja Hugoja. Poskus umora kralja se ni zdel primerna tema. Verdi je moral v zgodbi kralja spremeniti v vojvodo in opraviti še nekaj drugih sprememb, preden je bila opera lahko izvedena. Tudi zgodba njegove opere Traviata, ki temelji na romanu Alexandra Dumasa filsa, je veljala za nemoralno. Na prvi predstavi se je občinstvo smejalo, ker je bila junakinja, ki naj bi umirala zaradi tuberkuloze, takrat imenovane "potrošništvo", zelo debela. Vendar je opera kmalu postala izjemno priljubljena.

Mednarodna slava

Verdi je postal zelo slaven in so ga prosili, naj komponira za pariško opero. Napisati je moral opere v francoskem slogu: opere s petimi dejanji in baletom, ki temelji na resni zgodbi. Nobena od oper, ki jih je v tem času napisal za Pariz, ne sodi med njegova najboljša dela. Več navdiha je dobil, ko je pisal za italijanska gledališča. Simon Boccanegra ima zapleten zaplet, vendar glasba čudovito opisuje like. Un ballo in maschera (Ples v maskah) govori o umoru švedskega kralja Gustava III. Tudi tokrat cenzuri ni bilo všeč, zato je moral zgodbo spremeniti in jo postaviti v Boston, kar je zgodbo precej pokvarilo. V šestdesetih letih 19. stoletja so bila njegova najboljša dela La forza del destino (Sila usode), napisana za Sankt Peterburg, Don Carlos za pariško opero in Aida za novo opero v Kairu v Egiptu. Aida velja za eno njegovih najpopolnejših del. Prva izvedba ni bila brez težav: Verdi se je dolgo prepiral z dirigentom Marianijem, ki ni hotel oditi v Kairo, da bi dirigiral. Spor so še poslabšali časopisi, ki so Verdija obtožili, da je Marianiju vzel dekle. To je povzročilo velik škandal.

Zadnja leta

Verdi se je upokojil v 70. letih 19. stoletja. Bil je bogat človek, ki je imel v lasti veliko zemlje. Veliko denarja je dajal v dobrodelne namene, zlasti v dobrodelne namene za starejše glasbenike. Tudi po upokojitvi so ga založniki prepričali, naj napiše še dve operi. Navdušil se je nad Shakespearom in napisal Otella na libreto Arriga Boita. To je bil briljanten libreto, ki mu je pomagal napisati veliko mojstrovino, v kateri glasba čudovito opiše vsako najmanjšo podrobnost zgodbe. Njegova zadnja opera Falstaff (1893) temelji na Shakespearovem delu Vesele žene iz Windsorja. Verdi je tudi na stara leta napisal nekaj verskih del. Leta 1901 je v Milanu umrl zaradi kapi.