Macbeth je opera Giuseppeja Verdija. Temelji na istoimenski Shakespearovi drami. Opera je običajno v italijanskem jeziku, obstaja pa tudi francoska različica, ki se danes izvaja zelo redko. Libreto (besedilo) je napisal Francesco Maria Piave, dodatne verze in prizore je prispeval Andrea Maffei.
Verdi je napisal več del po Shakespearovih dramah, Macbeth pa je bilo prvo med njimi. Prva različica je nastala leta 1847 in bila premierno izvedena v Firencah (Teatro della Pergola). Leta 1865 je Verdi delo temeljito revidiral za pariško občinstvo; nastala je različica z več novimi glasbenimi številkami in baletnim prizorom. V času, ko so italijanske opere skoraj vedno vsebovale ljubezensko zgodbo, je bil Macbeth nenavaden: v središču sta obsesija z oblastjo in zločin. Delo je pomembno prispevalo k skladateljevemu ugledu in je danes stalnica opernega repertoarja.
Nastanek in verzije
Verdi je bil navdušen nad Shakespeareom in si je prizadeval ujeti temo teme, nasilja in psihološke razslojenosti. S Piavetom sta zgostila dramsko snov, odstranila stranske niti in poudarila odnos med zakoncema Macbeth. Pariška revizija (1865) je prinesla dodatne zborovske in solistične številke, razširila vlogo čarovnic ter v 3. dejanju dodala balet. Danes se najpogosteje izvaja italijanska revidirana verzija iz leta 1865; prvotna različica iz leta 1847 se občasno vrača na oder, francoska jezikovna različica pa je redkost.
Glavne osebe in glasovi
- Macbeth – bariton; ambiciozen škotski plemič, ki ga vodi želja po kroni.
- Lady Macbeth – dramatični sopran; inteligentna, neusmiljena soproga, motor zločina in simbol krivde.
- Banco (Banquo) – bas; Macbethov tovariš in moralno nasprotje, žrtev spletk.
- Macduff – tenor; izgnanec in maščevalec, ki na koncu porazi tirana.
- Malcolm – tenor; legitimni prestolonaslednik.
- Gospa spremstva, Zdravnik, Služabniki, Glasniki – stranske vloge.
- Čarovnice – ženski zbor; preročišča in grozljivi komentatorji dogajanja.
Vsebina (povzetek po dejanjih)
Dejanje I: Na pustoši čarovnice prerokujejo Macbethu, da bo postal škotski kralj, Banco pa, da bodo kralji njegovi potomci. Lady Macbeth v pismu izve za prerokbo in podžge moža k zločinu. Macbeth v njunem gradu umori kralja Duncana; krivda in strah se takoj začneta kazati.
Dejanje II: Da bi zavaroval krono, Macbeth naroči umor Banca, toda njegov sin Fleance pobegne. Na slavnostni pojedini se Macbethu prikaže Banqov duh; preplašen in razrvran izgubi nadzor nad seboj, kar v dvorani povzroči zgražanje.
Dejanje III: Macbeth ponovno poišče čarovnice. Prikazni ga svarijo pred Macduffom, hkrati pa mu vlivajo lažen občutek varnosti. Macbeth ukáže pokol Macduffove družine. V tej različici je v 3. dejanju pogosto vključen baletni prizor.
Dejanje IV: V taboru izgnancev žaluje zbor beguncev nad razdejano domovino. Macduff se pridruži Malcolmu in zbranim silam; pripravijo napad na tirana. Medtem Lady Macbeth v znamenitem prizoru blodenja in somnambulizma razkriva globoko krivdo in se psihično zruši. Vojska s pomočjo vej iz Birnamskega gozda prikrije svoj prihod. Macbeth izgubi zaveznike in boj; Macduff ga porazi. Tiranska vladavina se konča, Malcolm je razglašen za kralja.
Glasbene in gledališke posebnosti
- Psihološka drama brez ljubezenskega dueta: namesto tradicionalne romantične niti Verdi gradi napetost okoli ambicije, krivde in strahu.
- Vloga Lady Macbeth: Verdi je želel izraz »nelepe« lepote – oster, dramatičen izraz pred zvenečo vokalno eleganco. Med najbolj znanimi prizori so njene arije in prizori »Vieni! t’affretta!«, »Or tutti, sorgete« in somnambulistična scena »Una macchia è qui tuttora!«.
- Močan zborovski element: čarovnice delujejo kot grški zbor, ki komentira in napoveduje dogajanje; znan je tudi zbor beguncev »Patria oppressa!« (v revidirani različici).
- Temna orkestracija in ritmična ostrina: poudarjeni trobilni in nizki pihalni barvni odtenki, ostre ritmične figure in dramatični recitativi ustvarjajo zloveščo atmosfero.
- Razlike med različicami: pariška revizija prinaša razširjene zbore, nova solistična mesta in balet; finale je dramaturško zaostren, poudarjen je zlom Macbethove oblasti.
Pomen in recepcija
Macbeth je ena izmed najdrznejših Verdijevih zgodnjih oper: že napoveduje skladateljev poznejši mojstrski pristop k Shakespearu in pot do Otella ter Falstaffa. Po uspešni premieri v Italiji je revizija utrdila ugled dela v Evropi. V 20. stoletju se je opera vrnila na repertoar številnih gledališč in postala pomembna preizkušnja za dramatične sopranistke in baritoniste. Danes je cenjena zaradi močne dramatike, inovativne obravnave zbora in natančnega psihološkega profila glavnih likov ter velja za ključno opero v razvoju italijanske glasbene drame devetnajstega stoletja.

