Victor Hugo: življenje, dela in vpliv francoskega pesnika in romanopisca

Victor Hugo je bil sin Josepha Léopolda Sigisberta Hugoja (1773-1828) in Sophie Trébuchet (1772-1821). Imel je dva starejša brata, ki sta se imenovala Abel Joseph Hugo (1798-1855) in Eugène Hugo (1800-1837). Rodil se je leta 1802 v Besançonu (departma Doubs). Hugo je večino svojega življenja preživel v Franciji. Med vladavino Napoleona III. je odšel v izgnanstvo. Leta 1851 je živel v Belgiji, v Bruslju, leta 1852 pa se je preselil na Jersey. Tam je ostal do leta 1855, ko se je do leta 1870 preselil v Guernsey. Tam je ponovno živel v letih 1872-1873. Od leta 1859 je bil v izgnanstvu po lastni izbiri.

Hugovo zgodnje otroštvo je zaznamovalo nekaj pomembnih dogodkov. Nekaj let pred njegovim rojstvom je bila med francosko revolucijo strmoglavljena dinastija Burbonov. Prva republika se je dvignila in padla, pod Napoléonom Bonapartejem pa je nastalo prvo francosko cesarstvo. Napoléon je postal cesar dve leti po Hugovem rojstvu. Burbonska monarhija je bila obnovljena, ko je imel Hugo 17 let. Njegovi starši so imeli različne politične in verske nazore. Hugov oče je bil častnik. V Napoléonovi vojski je zasedal zelo visok položaj. Bil je ateistični republikanec in je imel Napoléona za junaka. Njegova mati je bila skrajna katoliška rojalistka. Ker je bil Hugov oče častnik, se je družina pogosto selila. Victor Hugo se je na teh potovanjih veliko naučil. V Neaplju in Rimu je ostal šest mesecev, nato pa se je vrnil v Pariz. Takrat je bil star le pet let, vendar se je potovanja dobro spominjal.

Njegova mati Zofija je z možem, ki je bil guverner province blizu Neaplja, odšla v Italijo. Odšla sta tudi v Španijo, kjer je Jožef upravljal tri španske province. Zofija se je leta 1803 začasno ločila od moža, saj je bilo življenje težko. Naselila se je v Parizu. To je pomenilo, da je prevladovala pri Hugovem izobraževanju. Zato Hugova zgodnja dela, predvsem v poeziji, kažejo, da hvali monarhizem in vero. Zaradi revolucije leta 1848 se je Hugo uprl svoji katoliški rojalistični vzgoji. Po tej revoluciji je dal prednost republikanizmu in svobodomiselnosti.

Victor Hugo se je v mladosti zaljubil. Proti materini volji se je skrivaj zaročil s prijateljico iz otroštva Adèle Foucher (1803-1868).

Z Adèle se je poročil leta 1822, po materini smrti leta 1821. Njun prvi otrok Léopold (rojen leta 1823) je umrl v otroštvu. Hugo je imel še štiri otroke: Léopoldine (28. avgusta 1824), Charlesa (4. novembra 1826), François-Victorja (28. oktobra 1828) in Adèle (24. avgusta 1830). Hugo je svoj prvi roman objavil leta 1823 (Han d'Islande). Drugi je izšel tri leta pozneje (Bug-Jargal, 1826). Med letoma 1829 in 1840 je objavil še pet pesniških zbirk (Les Orientales, 1829; Les Feuilles d'automne, 1831; Les Chants du crépuscule, 1835; Les Voix intérieures, 1837; in Les Rayons et les ombres, 1840). To je pripomoglo k njegovemu ugledu enega največjih elegičnih in liričnih pesnikov svojega časa.

Hugo je bil zaradi smrti svoje najstarejše in najljubše hčerke Léopoldine zelo žalosten. Umrla je leta 1843, stara 19 let. To je bilo le malo po njeni poroki. Utopila se je v Seni v kraju Villequier. Težka krila so jo potegnila navzdol, ko se je prevrnil čoln. Njen mož je umrl, ko jo je poskušal rešiti. Victor Hugo je takrat potoval s svojo ljubico po južni Franciji. Za Léopoldinino smrt je izvedel iz časopisa, ko je sedel v kavarni. Svoj šok in žalost je opisal v pesmi À Villequier:

Nato je napisal veliko pesmi o življenju in smrti svoje hčerke. Ena njegovih najbolj znanih pesmi je verjetno Demain, dès l'aube. V njej opisuje obisk njenega groba.

François-René de Chateaubriand, slavni romantični pisatelj, je na Huga vplival v zgodnjih letih 19. stoletja. Ko je bil Hugo mlad, je dejal, da bo Chateaubriand ou rien ("Chateaubriand ali nič"). Hugo je posnemal številne stvari, ki jih je počel Chateaubriand. Najprej je zagovarjal romantiko. Nato se je vključil v politiko in podpiral republikanizem. Nazadnje je bil zaradi svojih političnih stališč prisiljen v izgnanstvo. Hugo je bil zaradi strasti in zgovornosti v svojih zgodnjih delih uspešen in slaven že zgodaj. Njegova prva pesniška zbirka (Odes et poésies diverses) je izšla leta 1822. Takrat je bil Hugo star komaj dvajset let. Z njo je od Ludvika XVIII. prejel kraljevo pokojnino (denar od kralja). Njegove pesmi so bile občudovane, vendar je šele njegova naslednja zbirka štiri leta pozneje, leta 1826 (Odes et Ballades), pokazala, da je Hugo velik pesnik.

Prvo zrelo leposlovno delo Victorja Hugoja je izšlo leta 1829. Odražalo je njegovo zanimanje za družbo, ki se pogosteje pojavlja v njegovih poznejših delih. Zadnji dan obsojenca (Le Dernier jour d'un condamné) je imel velik vpliv na kasnejše pisatelje, kot so Albert Camus, Charles Dickens in Fjodor Dostojevski. Claude Gueux je izšel leta 1834. Gre za dokumentarno kratko zgodbo o resničnem morilcu, ki je bil usmrčen v Franciji. Hugo sam je menil, da je to delo predhodnik njegovega velikega dela o družbeni nepravičnosti Les Misérables. Hugov prvi uspešni roman Notre-Dame de Paris (Grbavec iz Notre Dame) pa je izšel leta 1831. Hitro so ga prevedli v druge jezike po vsej Evropi. Eden od učinkov romana je bil, da so prebivalci Pariza obnovili zanemarjeno katedralo Notre Dame, ki je privabljala na tisoče turistov, ki so prebrali priljubljeni roman. Knjiga je spodbudila tudi novo spoštovanje do predrenesančnih stavb, ki so se začele aktivno ohranjati.

Hugo je že v tridesetih letih 19. stoletja začel načrtovati velik roman o socialni bedi in nepravičnosti, vendar je trajalo celih 17 let, da je bil roman Les Misérables uresničen in končno objavljen leta 1862. Avtor se je dobro zavedal kakovosti romana, zato je objava dela prišla v roke tistemu, ki je ponudil največ. Belgijska založba Lacroix in Verboeckhoven se je lotila za tisti čas nenavadne marketinške kampanje in polnih šest mesecev pred izidom izdala sporočila za javnost o delu. Prav tako je sprva izdala le prvi del romana ("Fantine"), ki so ga istočasno predstavili v večjih mestih. Knjiga je bila razprodana v nekaj urah in je imela izjemen vpliv na francosko družbo. Kritiška srenja je bila do romana na splošno sovražno nastrojena; Tainu se je zdel neiskren, Barbey d'Aurevilly se je pritoževal nad njegovo vulgarnostjo, Flaubert v njem ni našel "ne resnice ne veličine", Goncourtovi so mu očitali umetelnost, Baudelaire pa ga je kljub ugodnim kritikam v časopisih zasebno okrcal kot "neokusnega in neumnega". Les Misérables se je izkazal za dovolj priljubljenega med množicami, da so se vprašanja, ki jih je izpostavljal, kmalu znašla na dnevnem redu francoske narodne skupščine. Danes je roman še vedno njegovo najbolj priljubljeno delo. Priljubljen je po vsem svetu, prirejen je bil za film, televizijo in gledališke predstave.

Najkrajša korespondenca v zgodovini je korespondenca med Hugom in njegovim založnikom Hurst & Blackett iz leta 1862. Hugo naj bi bil na počitnicah, ko je izšla knjiga Les Misérables (ki obsega več kot 1200 strani). Svojemu založniku je telegrafiral enoznakovno sporočilo "?", ta pa mu je odgovoril z enoznakovnim "!".

Hugo se je v naslednjem romanu Les Travailleurs de la Mer (Delavci morja), objavljenem leta 1866, izognil družbenim in političnim vprašanjem. Kljub temu je bila knjiga dobro sprejeta, morda zaradi prejšnjega uspeha romana Les Misérables. Hugova zgodba o človekovem boju z morjem in bitji v njegovih globinah, posvečena otoku Guernsey v Rokavskem prelivu, kjer je preživel petnajst let v izgnanstvu, je v Parizu sprožila nenavaden trend: lignje. Parižani so se navduševali nad temi nenavadnimi morskimi bitji, od jedi iz lignjev in razstav do klobukov iz lignjev in zabav.

Hugo se je k političnim in družbenim vprašanjem vrnil v naslednjem romanu L'Homme Qui Rit (Mož, ki se smeje), ki je izšel leta 1869 in kritično opisuje aristokracijo. Vendar roman ni bil tako uspešen kot njegova prejšnja dela, Hugo pa je začel komentirati naraščajočo razdaljo med njim in literarnimi sodobniki, kot sta Flaubert in Émile Zola, katerih realistični in naturalistični romani so zdaj presegli priljubljenost njegovega dela. Njegov zadnji roman Quatre-vingt-treize (Devetdeset tri), ki je izšel leta 1874, govori o temi, ki se ji je Hugo prej izogibal: o vladavini terorja med francosko revolucijo.

Po treh neuspelih poskusih je bil Hugo leta 1841 končno izvoljen v Francosko akademijo, s čimer je potrdil svoj položaj v svetu francoske umetnosti in književnosti. Skupina francoskih učenjakov, zlasti Etienne de Jouy, se je borila proti "romantični evoluciji" in ji je uspelo odložiti izvolitev Victorja Hugoja. Nato se je vse bolj vključeval v francosko politiko. Kralj Ludvik Filip ga je leta 1841 povišal v piarovski stan in kot pair de France vstopil v Višjo zbornico, kjer je nastopal proti smrtni kazni in socialni nepravičnosti ter se zavzemal za svobodo tiska in samoupravo Poljske. Vse bolj pa je podpiral tudi republikansko obliko vladavine in je bil po revoluciji leta 1848 in oblikovanju druge republike izvoljen v ustavodajno in zakonodajno skupščino.

Ko je Ludvik Napoleon (Napoleon III.) leta 1851 prevzel popolno oblast in uvedel protiparlamentarno ustavo, ga je Hugo odkrito razglasil za izdajalca Francije. Preselil se je v Bruselj, nato na Jersey, nazadnje pa se je z družino naselil na otoku Guernsey v Kanalu v hiši Hauteville, kjer je v izgnanstvu živel do leta 1870.

V izgnanstvu je Hugo objavil znamenita politična pamfleta proti Napoleonu III, Napoléon le Petit in Histoire d'un crime. Pamfleti so bili v Franciji prepovedani, vendar so kljub temu imeli močan vpliv. V času bivanja v Guernseyju je napisal ali objavil tudi nekatera svoja najboljša dela, med drugim Les Misérables (Bedasti možje) in tri zelo hvaljene pesniške zbirke (Les Châtiments, 1853; Les Contemplations, 1856; in La Légende des siècles, 1859).

Prepričal je vlado kraljice Viktorije, da je rešila življenja šestih Ircev, obsojenih zaradi terorističnih dejanj, njegov vpliv pa je pripomogel k odpravi smrtne kazni iz ustav Ženeve, Portugalske in Kolumbije. Prav tako je prosil Benita Juareza, da bi prizanesel nedavno ujetemu mehiškemu cesarju Maksimilijanu I., vendar brez uspeha.

Čeprav je Napoleon III. leta 1859 odobril amnestijo za vse politične izgnance, jo je Hugo zavrnil, saj je to pomenilo, da bo moral omejiti svoje kritike vlade. Šele po padcu Napoleona III. in razglasitvi tretje republike se je Hugo leta 1870 končno vrnil v domovino, kjer je bil takoj izvoljen v narodno skupščino in senat.

Med obleganjem Pariza s strani pruske vojske leta 1870 je bil v Parizu, kjer je jedel živali, ki so mu jih dali v pariškem živalskem vrtu. Ko se je obleganje nadaljevalo in je hrane vedno bolj primanjkovalo, je v svoj dnevnik zapisal, da je začel jesti "neznano".

Zaradi skrbi za pravice umetnikov in avtorske pravice je bil ustanovni član Mednarodnega združenja za literarna in umetniška dela (Association Littéraire et Artistique Internationale), na podlagi katerega je bila sprejeta Bernska konvencija za varstvo literarnih in umetniških del.

Hugova verska prepričanja so se tekom njegovega življenja korenito spreminjala. V mladosti se je označeval za katoličana ter spoštoval cerkveno hierarhijo in avtoriteto. Nato je postal nepraktični katoličan in vse bolj izražal protikatoliška stališča. V izgnanstvu se je priložnostno zanimal za spiritualizem (kjer je sodeloval tudi pri seansah), v poznejših letih pa je zagovarjal racionalistični deizem, podoben tistemu, ki ga je zagovarjal Voltaire. Ko je popisovalec leta 1872 Huga vprašal, ali je katoličan, je odgovoril: "Ne, prostozidar."

Hugo ni nikoli izgubil odpora do Rimskokatoliške cerkve, predvsem zaradi njene brezbrižnosti do stiske delavskega razreda pod zatiranjem monarhije, morda pa tudi zaradi pogostega pojavljanja Hugovega dela na papeževem seznamu "prepovedanih knjig" (Hugo je v katoliškem tisku našel 740 napadov na Les Misérables). Ob smrti svojih sinov Charlesa in François-Victorja je vztrajal, da ju pokopljejo brez križa in duhovnika, v oporoki pa je enako določil tudi za svojo smrt in pogreb. Čeprav je Hugo menil, da so katoliške dogme zastarele in umirajoče, ni nikoli neposredno napadel same institucije.

Hugov racionalizem je prisoten v pesmih, kot so Torquemada (1869, o verskem fanatizmu), Papež (1878, protiklerikalna), Religije in religija (1880, ki zanika koristnost cerkva) in posthumno objavljeni Konec Satana in Boga (1886 oziroma 1891, v katerih predstavlja krščanstvo kot grifona in racionalizem kot angela).

Čeprav Hugo ni imel izjemnih glasbenih sposobnosti, je s svojimi deli, ki so bila neskončen navdih za skladatelje 19. in 20. stoletja, močno vplival na glasbeni svet. Hugo je še posebej užival v glasbi Glucka in Webra ter občudoval Beethovna, nenavadno za njegov čas pa je cenil tudi dela skladateljev prejšnjih stoletij, kot sta Palestrina in Monteverdi. Dva slavna glasbenika 19. stoletja sta bila Hugova prijatelja: Berlioz in Liszt. Slednji je v Hugovem domu igral Beethovna, Hugo pa se je v pismu prijatelju šalil, da se je zahvaljujoč Lisztovim uram klavirja naučil igrati priljubljeno pesem na klavir - čeprav le z enim prstom! Hugo je sodeloval tudi s skladateljico Louise Bertin in napisal libreto za njeno opero La Esmeralda iz leta 1836, ki je temeljila na liku iz opere The Hunchback of Notre Dame. Čeprav je bila opera iz različnih razlogov kmalu po peti izvedbi zaprta in je danes malo znana, je v zadnjem času doživela ponovno oživitev, in sicer v Lisztovi koncertni različici za klavir in pesmi na mednarodnem festivalu Victor Hugo et Égaux leta 2007 ter v orkestralni različici, ki bo julija 2008 predstavljena na festivalu Le Festival de Radio France et Montpellier Languedoc-Roussillon.

Hugova dela so od 19. stoletja do danes navdihnila več kot tisoč glasbenih skladb. Zlasti Hugove igre, v katerih je Hugo zavračal pravila klasičnega gledališča v korist romantične drame, so pritegnile zanimanje številnih skladateljev, ki so jih predelali v opere. Več kot sto oper temelji na Hugovih delih, med njimi so Donizettijeva Lucrezia Borgia (1833), Verdijeva Rigoletto (1851) in Ernani (1844) ter Ponchiellijeva La Gioconda (1876). Hugovi romani in njegove igre so bili velik vir navdiha za glasbenike, ki so jih spodbudili k ustvarjanju ne le opere in baleta, temveč tudi glasbenega gledališča, kot sta Notre-Dame de Paris in vedno priljubljeni Les Misérables, najdlje predvajani muzikal na londonskem West Endu. Poleg tega so Hugove čudovite pesmi vzbudile izjemno zanimanje glasbenikov, zato so skladatelji, kot so Berlioz, Bizet, Fauré, Franck, Lalo, Liszt, Massenet, Saint-Saëns, Rachmaninov in Wagner, na njegovo poezijo napisali številne melodije.

Hugovo delo še danes spodbuja glasbenike k ustvarjanju novih skladb. Hugov roman proti smrtni kazni Zadnji dan obsojenca je bil na primer pred kratkim prirejen v opero Davida Alagne (libreto je napisal Frédérico Alagna). Njun brat, tenorist Roberto Alagna, je poleti 2007 nastopil na premieri opere v Parizu, februarja 2008 pa še v Valencii z Erwinom Schrottom v okviru mednarodnega festivala Victor Hugo et Égaux 2008. V Guernseyju Mednarodni glasbeni festival Victorja Hugoja vsaki dve leti privabi številne glasbenike in premiero pesmi, ki jih je posebej naročil Guillaume Connesson in temeljijo na Hugovi poeziji.

Ko se je Hugo leta 1870 vrnil v Pariz, ga je država razglasila za narodnega junaka. Kljub svoji priljubljenosti je Hugo leta 1872 izgubil kandidaturo za ponovno izvolitev v narodno skupščino. V kratkem obdobju je doživel blažjo kap, hčerko Adèle je zaprl v norišnico, umrla pa sta mu tudi dva sinova. (Po Adèlinem življenjepisu je bil posnet film Zgodba o Adele H. ) Njegova žena Adèle je umrla leta 1868. Njegova zvesta ljubica Juliette Drouet je umrla leta 1883, le dve leti pred njegovo smrtjo. Kljub osebni izgubi je Hugo ostal predan prizadevanjem za politične spremembe. Hugo je bil 30. januarja 1876 izvoljen v novoustanovljeni senat. Zadnja faza njegove politične kariere velja za neuspešno. Hugo je prevzel vlogo svobodnjaka in v senatu ni veliko naredil.

Februarja 1881 je Hugo praznoval 79. rojstni dan. V počastitev dejstva, da je vstopil v osemdeseto leto, je bila organizirana ena največjih poklonitev živečemu pisatelju. Praznovanje se je začelo 25. septembra, ko je Hugo prejel vazo iz Sèvresa, tradicionalno darilo za vladarje. Sedemindvajsetega je potekala ena največjih parad v francoski zgodovini. Pohodniki so se raztezali od Avenue d'Eylau, po Elizejskih poljanah in vse do središča Pariza. Šest ur so korakali mimo Huga, ki je sedel na oknu svoje hiše. Vsak centimeter in vsaka podrobnost dogodka je bila namenjena Hugu; uradni vodniki so nosili celo nageljne kot aluzijo na Cosettino pesem iz filma Les Misérables.

Hugo je umrl 22. maja 1885 v Parizu v Franciji zaradi okužbe, star 83 let. Njegova smrt je povzročila veliko narodno žalovanje. Hugo ni bil spoštovan le kot izjemna osebnost v literaturi, ampak tudi kot državnik, ki je oblikoval tretjo republiko in demokracijo v Franciji. Njegovemu pogrebnemu sprevodu v Parizu od Slavoloka zmage do Panteona, kjer je bil pokopan, se je pridružilo več kot dva milijona ljudi. V Panteonu si deli grobnico z Alexandrom Dumasom, père, in Emilom Zolo. Večina večjih francoskih mest ima po njem poimenovano ulico. Njegovo ime nosi tudi pariška avenija, kjer je umrl.

Mnogi se ne zavedajo, da je bil Hugo skoraj tako plodovit v likovni umetnosti kot v literaturi, saj je v svojem življenju ustvaril več kot 4000 risb. Risanje, ki je bilo sprva priložnostni hobi, je Hugu postalo pomembnejše tik pred njegovim izgnanstvom, ko se je odločil, da preneha pisati in se posveti politiki. Risanje je v obdobju 1848-1851 postalo njegov izključni ustvarjalni vir.

Hugo je delal le na papirju in v majhnem merilu, običajno v temno rjavi ali črni barvi peresa in črnila, včasih z belimi odtenki in le redko z barvo. Ohranjene risbe so presenetljivo dovršene in "moderne" v svojem slogu in izvedbi ter napovedujejo eksperimentalne tehnike nadrealizma in abstraktnega ekspresionizma.

Brez oklevanja je uporabljal otroške šablone, črnilne madeže, lužice in madeže, vtiske čipk, "pliage" ali prepogibanje (npr. Rorschachovi madeži), "grattage" ali drgnjenje, pri čemer je namesto peresa ali čopiča pogosto uporabljal oglje iz vžigalic ali svoje prste. Včasih je za doseganje želenih učinkov vmešal celo kavo ali saje. Hugo naj bi pogosto risal z levo roko ali brez pogleda na stran ali med spiritističnimi seansami, da bi dostopal do svojega nezavednega uma, kar je šele pozneje populariziral Sigmund Freud.

Hugo se je izogibal javnosti, saj se je bal, da bi njegova umetniška dela zasenčila njegovo literarno delo. Vendar je svoje risbe rad delil s svojo družino in prijatelji, pogosto v obliki okrasnih ročno izdelanih vizitk, od katerih jih je veliko podaril obiskovalcem, ko je bil v političnem izgnanstvu. Nekatera njegova dela so pokazali sodobni umetniki, kot sta Van Gogh in Delacroix, in jih cenili; slednja sta izrazila mnenje, da bi Hugo zasenčil umetnike svojega stoletja, če bi se odločil postati slikar in ne pisatelj.

Galerija:

Prebivalci Guernseyja so v spomin na njegovo bivanje na otokih postavili kip v Candie Gardens (St. Peter Port). Mesto Pariz je ohranilo njegovi rezidenci Hauteville House, Guernsey in 6, Place des Vosges kot muzeja. Hiša, v kateri je leta 1871 bival v Viandnu v Luksemburgu, je prav tako postala muzej.

Hugo je v vietnamski religiji Cao Dai čaščen kot svetnik.

Avenue Victor-Hugo v pariškem okrožju XVIème nosi Hugovo ime in povezuje trg Place de l'Étoile z Boulognskim gozdom prek trga Victor-Hugo. Na tem trgu je postajališče pariškega metroja, ki je prav tako poimenovano po njem. Po njem so poimenovane tudi številne ulice in avenije po vsej Franciji. Šola Lycée Victor Hugo je bila ustanovljena v njegovem rojstnem mestu Besançon v Franciji. V njegovo čast je bila poimenovana avenija Victor-Hugo v Shawiniganu v Quebecu v Kanadi.

V mestu Avellino v Italiji je Victor Hugo leta 1808, ko se je ponovno srečal s svojim očetom Leopoldom Sigisbertom Hugom, za kratek čas bival v današnji palači Il Palazzo Culturale. Victor je kasneje o svojem kratkem bivanju tu napisal: "C'était un palais de marbre ...". V mestu Edinburgh na Škotskem je delikatesa Victor Hugo Delicatessen, ki jo je sprva vodil francoski par, leta 2005 pa je bila kupljena. Trgovina je na Melville Terrace, s pogledom na travnike in poleg študentskih domov Univerze v Edinburgu, Sciennes.

Objavljeno v času Hugovega življenja

• Odes et poésies diverses (1822)
• Odes (Hugo) (1823)
• Han d'Islande (1823) (Hans z Islandije)
• Nove pesmi (1824)
• Bug-Jargal (1826)
• Zgodovina Nilsa Gunnarja Lieja (1826)
• Odes et Ballades (1826)
• Cromwell (1827)
• Les Orientales (1829)
• Zadnji dan obsojenca (Le Dernier jour d'un condamné, 1829)
• Hernani (1830)
• Notre-Dame de Paris (1831), (Grbavec iz Notre Dame)
• Marion Delorme (1831)
• Les Feuilles d'automne (1831)
• Le roi s'amuse (1832)
• Lucrèce Borgia (1833) (Lukrecija Borgia)
• Marie Tudor (1833)
• Littérature et philosophie mêlées (1834)
• Claude Gueux (1834)
• Angelo, tyran de padoue (1835)
• Les Chants du crépuscule (1835)
• La Esmeralda (edini libreto opere, ki ga je napisal Victor Hugo) (1836)
• Notranji glasovi (1837)
• Ruy Blas (1838)
• Žarki in mrki (1840)
• Le Rhin (1842)
• Les Burgraves (1843)
• Napoléon le Petit (1852)
• Les Châtiments (1853)
• Les Contemplations (1856)
• Les TRYNE (1856)
• La Légende des siècles (1859)
• Les Misérables (1862)
• William Shakespeare (1864)
• Les Chansons des rues et des bois (1865)
• Les Travailleurs de la Mer (1866), (Delavci morja)
• Glas Guernseyja (1867)
• L'Homme qui rit (1869), (Človek, ki se smeji)
• Strašno leto (L'Année terrible, 1872)
• Quatrevingt-treize (Devetdeset tri) (1874)
• Otroci (1874)
• Dejanja in pesmi - Pred izgonom (1875)
• Dejanja in besede - V izgnanstvu (1875)
• Dejanja in besede - Od izgnanstva (1876)
• La Légende des Siècles 2e series (1877)
• L'Art d'être grand-père (1877)
• Zgodovina zločina 1. del (1877)
• Zgodovina zločina 2. del (1878)
• Le Pape (1878)
• La pitié suprême (1879)
• Religions et religion (1880)
• L'Âne (1880)
• Les Quatres vents de l'esprit (1881)
• Torquemada (1882)
• La Légende des siècles Tome III (1883)
• L'Archipel de la Manche (1883)

Pesmi Victorja Hugoja

Objavljeno po Hugovi smrti

• Théâtre en liberté (1886)
• Satanov konec (1886)
• Pogledi (1887)
• Toute la lyre (1888)
• Amy Robsart (1889)
• Les Jumeaux (1889)
• Actes et Paroles Depuis l'exil, 1876-1885 (1889)
• Alpe in Pireneji (1890)
• Dieu (1891)
• Francija in Belgija (1892)
• Toute la lyre - zadnja serija (1893)
• Les fromages (1895)
• Korespondence - I. del (1896)
• Korespondence - II. zvezek (1898)
• Les années funestes (1898)
• Pogledi - nova serija (1900)
• Post-scriptum de ma vie (1901)
• Zadnja žlahtna kapljica (Dernière Gerbe, 1902)
• Mille francs de récompense (1934)
• Océan. Tas de pierres (1942)
• Intervencija (1951)
• Pogovori z večnostjo

Spletna besedila

• Dela Victorja Hugoja na portalu Project Gutenberg
• Dela Victorja Hugoja v internetnem arhivu
• Dela Victorja Hugoja na spletni strani The Online Books Page
• Politični govori Victorja Hugoja: Victor Hugo, Moje maščevanje je bratstvo!
• Izbrana poezija
• Biografija in govor iz leta 1851
• Nekrolog v časopisu The Times