Ateizem

Zgodovina ateizma

Anaksagora je bil prvi znani ateist. Bil je jonski Grk, rojen v Klazomenah v današnji Mali Aziji. Potoval je po drugih grških mestih, njegove ideje pa so bile dobro znane v Atenah. Sokrat je omenil, da je bilo mogoče njegova dela v Atenah kupiti za drahmo. Nazadnje so ga preganjali in obsodili zaradi brezbožnosti ter izgnali iz Aten.

Anaksagorova prepričanja so bila zanimiva. Menil je, da Sonce ni bog in da ni oživljeno (živo). Sonce je bilo "vroča gmota, ki je bila mnogokrat večja od Peloponeza". Luna je bila trdno telo z geografskimi značilnostmi in narejena iz iste snovi kot Zemlja. Svet je bil globus (kroglaste oblike).

Razlogi za ateizem

Ateisti pogosto navajajo razloge, zakaj ne verjamejo v boga ali bogove. Trije od razlogov, ki jih pogosto navajajo, so problem zla, argument o nedoslednih razodetjih in argument o neveri. Vsi ateisti menijo, da ti razlogi ne zagotavljajo popolnega dokaza, da bogovi ne morejo obstajati, vendar pa so to razlogi, ki podpirajo zavračanje prepričanja, da bogovi obstajajo.

Nekateri ateisti ne verjamejo v nobenega boga, ker menijo, da za nobenega boga, bogove in boginje ni dokazov, zato verovanje v katero koli vrsto teizma pomeni verovanje v nedokazane domneve. Ti ateisti menijo, da je preprostejša razlaga vsega metodološki naturalizem, ki pomeni, da obstajajo samo naravne stvari. Occamova britvica kaže, da je večja verjetnost, da so preproste razlage brez številnih nedokazanih domnev resnične.

Etimologija

Beseda "ateizem" izvira iz grškega jezika. Razdelimo jo lahko na a- (ἄ), grško predpono, ki pomeni "brez", in theos (θεός), ki pomeni "bog", ter jo združimo v "brez bogov" ali "brezbožni". V stariGrčiji je pomenil tudi "brezbožen".

Od približno 5. stoletja pred našim štetjem je beseda označevala ljudi, ki so "prekinili stike z bogovi" ali "zanikali bogove". Pred tem je bil njen pomen bližji pomenu "brezbožen". Obstaja tudi abstraktni samostalnik ἀθεότης (atheotēs), "ateizem".

Ciceron je grško besedo prevedel v latinsko atheos. Ta beseda se je pogosto uporabljala v razpravah med zgodnjimi kristjani in helenisti. Vsaka stran jo je uporabljala za označevanje druge strani v slabem smislu.

Karen Armstrong piše: "V šestnajstem in sedemnajstem stoletju je bila beseda 'ateist' še vedno rezervirana izključno za polemiko. Izraz 'ateist' je bil žaljiv. Nikomur se ni niti sanjalo, da bi se imenoval ateist." Ateizem je bil prvič uporabljen za opis odkrito pozitivnega prepričanja konec 18. stoletja v Evropi, kar je pomenilo nevero v monoteističnega abrahamskega boga. V 20. stoletju se je izraz razširil in je pomenil nevero v vsa božanstva. Vendar je v zahodni družbi še vedno običajno, da se ateizem opisuje preprosto kot "nevera v boga".

Grška beseda αθεοι (atheoi), kot se pojavlja v Pismu Efežanom (2,12) na papirusu 46 iz začetka 3. stoletja. V slovenščini je običajno zapisana kot "[tisti, ki so] brez Boga".

Ateizem v družbi

V mnogih krajih je (ali je bilo) javno izražanje ateizma kaznivo dejanje. Tak primer je trditev, da Sveto pismo ali Koran ne moreta biti resnična, ali govorjenje ali pisanje, da boga ni.

Muslimansko odpadništvo, torej ateizem ali verovanje v drugega boga kot Alaha, je lahko nevarno dejanje v krajih, kjer živi veliko konservativnih muslimanov. Številna verska sodišča so to dejanje kaznovala in nekatera še vedno kaznujejo s smrtno kaznijo. V mnogih državah še vedno veljajo zakoni, ki prepovedujejo ateizem. Čeprav večina muslimanskih učenjakov meni, da je ateizem greh, se vsi ne strinjajo, da ga je treba kaznovati. Na primer, "Surat Al Kafirun" v Koranu jasno navaja, da lahko vsakdo svobodno izbira svojo vero in prepričanja. Zakoni proti ateizmu v muslimanskem svetu niso univerzalni in temeljijo na tem, kako si vsaka družba razlaga Sveto knjigo.

Ateizem postaja vse bolj razširjen, predvsem v Južni Ameriki, Severni Ameriki, Oceaniji in Evropi (glede na odstotek ljudi, ki so bili prej verni in so postali ateisti).

V mnogih državah, predvsem v zahodnem svetu, obstajajo zakoni, ki ščitijo pravico ateistov, da izražajo svoje ateistično prepričanje (svoboda govora). To pomeni, da imajo ateisti po zakonu enake pravice kot vsi drugi. Svoboda veroizpovedi v mednarodnem pravu in mednarodnih pogodbah vključuje tudi svobodo, da nimaš vere.

Danes se približno 2,3 % svetovnega prebivalstva opredeljuje za ateiste. Približno 11,9 % se jih opredeljuje kot ne-teisti. Na Japonskem se za ateiste, agnostike ali nevernike označuje od 64 % do 65 % ljudi, v Rusiji pa do 48 %. V državah članicah Evropske unije je takih ljudi med 6 % (Italija) in 85 % (Švedska). V Združenih državah Amerike po podatkih Pewove in Gallupove agencije - dveh najbolj uglednih podjetij za javnomnenjske raziskave v Ameriki - približno 10 % Američanov trdi, da ne verjame v Boga, ta številka pa se je v zadnjih desetletjih počasi povečevala. Resnična številka je zaradi stigmatizacije ateizma verjetno višja.

Zemljevid nereligioznega prebivalstva po odstotkih na svetu. Nekatere države, kot so Brazilija, Mehika in Čile, nimajo kategorij za ateizem, agnosticizem in humanizem v popisnem polju. Prav tako je v nekaterih državah ateizem nezakonit ali nesprejemljiv. Zaradi tega se lahko v nekaterih krajih skriva veliko število ateistov.

Opredelitev ateizma

Ljudje se ne strinjajo o tem, kaj pomeni ateizem. Ne strinjajo se o tem, kdaj določene ljudi imenovati ateisti in kdaj ne.

Implicitni in eksplicitni ateizem

Ateizem je na splošno opisan kot nevera v Boga.

George H. Smith je ustvaril izraza "implicitni ateizem" in "eksplicitni ateizem", da bi opisal razliko med različnimi vrstami ateizma. Implicitni ateizem je, kadar ne verjamete v Boga, ker ne poznate pojma Boga. Eksplicitni ateizem je, kadar ne verjamete v Boga, potem ko ste spoznali to idejo.

Baron d'Holbach je leta 1772 dejal, da se "vsi otroci rodijo kot ateisti; nimajo pojma o Bogu".

George H. Smith je leta 1979 dejal: "Človek, ki ne pozna teizma, je ateist, ker ne verjame v boga. V to kategorijo bi spadal tudi otrok, [ki je sposoben] razumeti zadevna vprašanja, vendar se teh vprašanj še vedno ne zaveda. Dejstvo, da ta otrok ne verjame v boga, ga opredeljuje kot ateista."

Ta dva citata opisujeta implicitni ateizem.

Ernest Nagel se ne strinja s Smithovo opredelitvijo ateizma kot "odsotnosti teizma", saj pravi, da je pravi ateizem le eksplicitni ateizem. To pomeni, da Nagel verjame, da mora oseba, če želi biti ateist, vedeti za Boga in nato zavračati idejo o njem.

"Slab" in "močan" ateizem

Filozofi, kot je Antony Flew, so obravnavali močan (včasih imenovan pozitivni) ateizem in šibek (včasih imenovan negativni) ateizem. V skladu s to idejo je vsakdo, ki ne verjame v boga ali bogove, bodisi šibek bodisi močan ateist.

Močan ateizem je prepričanje, da bog ne obstaja. Starejši način izražanja močnega ateizma je "pozitivni ateizem". Šibki ateizem so vse druge oblike neverovanja v boga ali bogove. Starejši način izražanja šibkega ateizma je "negativni ateizem" Ti izrazi se uporabljajo bolj v filozofskem pisanju in v katoliških verovanjih. vsaj od leta 1813. Po tej opredelitvi ateizma je večina agnostikov šibkih ateistov.

Michael Martin pravi, da agnosticizem vključuje šibek ateizem. Nekateri agnostiki, med njimi Anthony Kenny, se s tem ne strinjajo. Menijo, da je biti agnostik nekaj drugega kot biti ateist. Menijo, da se ateizem ne razlikuje od verovanja v boga, saj oboje zahteva prepričanje. Pri tem spregledajo, da imajo tudi agnostiki svoje prepričanje ali "zahtevo po znanju".

Agnostiki pravijo, da ni mogoče vedeti, ali bog ali bogovi obstajajo. Po njihovem mnenju je za odločen ateizem potreben skok v vero.

Ateisti običajno odgovarjajo, da ni razlike med idejo o religiji brez dokazov in idejo o drugih stvareh.Pomanjkanje dokazov, da bog ne obstaja, ne pomeni, da boga ni, vendar tudi ne pomeni, da bog obstaja. Škotski filozof J. J. C. Smart pravi, da se "včasih oseba, ki je v resnici ateistka, lahko zaradi nerazumne posplošene filozofske skepse, ki bi nam onemogočila, da bi rekli, da vemo karkoli, razen morda resnic matematike in formalne logike, celo strastno opisuje kot agnostik". Tako nekateri priljubljeni ateistični avtorji, kot je Richard Dawkins, razliko med teističnim, agnostičnim in ateističnim stališčem radi prikazujejo z verjetnostjo, ki jo pripisujejo izjavi "Bog obstaja".

Graf razmerja med šibkim/močnim in implicitnim/eksplicitnim ateizmom

Ateizem v vsakdanjem življenju

V vsakdanjem življenju veliko ljudi opredeljuje naravne pojave brez potrebe po bogu ali bogovih. Ne zanikajo obstoja enega ali več bogov, ampak preprosto pravijo, da ta obstoj ni potreben. Po tem mnenju bogovi življenju ne dajejo namena in nanj ne vplivajo. Mnogi znanstveniki prakticirajo tako imenovani metodološki naturalizem. Tiho sprejemajo filozofski naturalizem in uporabljajo znanstveno metodo. Njihova vera v boga ne vpliva na njihove rezultate.

Praktični ateizem ima lahko različne oblike:

• Odsotnost verske motivacije - vera v bogove ne motivira moralnega, verskega ali katerega koli drugega dejanja;
• dejavno izključevanje problema bogov in religije iz intelektualnih prizadevanj in praktičnega delovanja;
• brezbrižnost - odsotnost kakršnega koli zanimanja za probleme bogov in religije; ali
• Nezavedanje pojma božanstva.

Teoretični ateizem

Teoretični ateizem poskuša najti argumente proti obstoju boga in ovreči argumente teizma, kot sta argument iz načrta ali Pascalova stava. Ti teoretski razlogi imajo več oblik, večina pa je ontoloških ali epistemoloških. Nekateri se opirajo na psihologijo ali sociologijo.

Stališča znanih filozofov

Immanuel Kant

Po mnenju Immanuela Kanta ni mogoče dokazati najvišjega bitja z razumom. V svojem delu "Kritika čistega razuma" poskuša pokazati, da se vsi poskusi dokazovanja ali ovržbe obstoja Boga končajo z logičnimi protislovji. Kant pravi, da je nemogoče vedeti, ali obstajajo kakšna višja bitja. Zato je agnostik.

Ludwig Feuerbach

Ludwig Feuerbach je leta 1841 objavil knjigo Bistvo krščanstva. V svojem delu postulira naslednje:

1. Religija ni le zgodovinsko ali transcendentalno dejstvo, temveč predvsem dosežek človeške zavesti, njenega uma ali domišljije.
2. Vse religije se razlikujejo le po svoji obliki, vendar imajo eno skupno lastnost: so projekcije neizpolnjenih potreb človeške narave. Bog in vse verske vsebine niso nič drugega kot psihološke projekcije. Materialni vzroki teh projekcij so zakoreninjeni v naravi človeških bitij.

Naslednji stavki povzemajo Feuerbachovo pisanje:

• Človek je ustvaril Boga po svoji podobi
• Homo homini Deus est ("Človek je bog za človeka")

Sorodne strani

• posvetni humanizem
• Agnosticizem
• Zakon o treh stopnjah