Agnosticizem je filozofsko in epistemološko stališče, po katerem ni znano ali morda ni mogoče vedeti, ali kakšno božanstvo (bog ali bogovi) obstaja ali ne. Nekateri, ki se imenujejo "agnostiki", trdijo, da nihče ne more vedeti, ali obstajajo božanstva; drugi pa pravijo le, da sami trenutno ne vedo, oziroma da zaenkrat ni dovolj dokazov za dokončen sklep. Agnosticizem je torej predvsem stališče o mejah človeškega znanja glede presežnih, nadnaravnih ali metafizičnih vprašanj.

Zgodovina in izvor izraza

Besedo "agnostik" je leta 1869 skoval angleški biolog Thomas Henry Huxley je. Huxley je agnosticizem opisal kot metodološko držo: leta 1889 je zapisal: "Agnosticizem ... ni vera, ampak metoda ... temeljni aksiom sodobne znanosti ... V intelektualnih zadevah se ne pretvarjajte, da so gotovi sklepi, ki niso dokazani ali dokazljivi". Ime izhaja iz grških korenov a- (brez) in gnostos (znan), torej pomeni 'tisti, ki ne trdi znanja'. Huxley je želel poudariti razliko med verovanjem in znanjem ter zagovarjal, da naj se o stvareh odloča glede na dokaze in razsodno presojanje.

Vrste agnosticizma

Obstaja več različic agnosticizma, ki se razlikujejo glede na stališče do možnosti pridobitve znanja ali do praktične pomembnosti vprašanja o bogovih:

  • Absolutni agnosticizem (imenovan tudi trdi agnosticizem, zaprti agnosticizem, strogi agnosticizem, močan agnosticizem) je prepričanje, da ni mogoče vedeti, ali bog/bogi obstajajo ali ne.

Podporniki te oblike menijo, da so vprašanja o obstoju božanstev metafizično ali epistemološko nedostopna človeškemu spoznanju — ne le trenutno, ampak v principu.

  • Empirični agnosticizem (imenovan tudi mehki agnosticizem, odprti agnosticizem, šibki agnosticizem, časovni agnosticizem) je prepričanje, da trenutno nimamo dovolj informacij, da bi vedeli, ali bog/bogi obstajajo ali ne, vendar bomo to morda nekoč izvedeli.

Ta oblika poudarja provizoričnost stališča: ljudje so pripravljeni spremeniti mnenje, če se pojavijo novi dokazi ali argumenti.

  • Apatični agnosticizem je prepričanje, da ni pomembno, ali bog/bogi obstajajo ali ne.

Apatični agnostiki menijo, da vprašanje nima praktičnih posledic za vsakdanje življenje ali moralno delovanje, zato jim ne zasledujejo odgovorov ali razprav.

Razlika med agnosticizmom in ateizmom

Ljudje pogosto zamenjujejo agnosticizem in ateizem, vendar gre za različne kategorije:

  • Ateizem se nanaša na stališče glede prepričanja: ateisti ne verjamejo v obstoj božanstev. Nekateri ateisti trdijo, da so prepričani, da nobeno božanstvo ne obstaja (t. i. trdni ali pozitvni ateizem), drugi pa preprosto ne verjamejo zaradi pomanjkanja dokazov (šibki ali privzeti ateizem).
  • Agnosticizem se nanaša na stališče glede znanja: ali je mogoče vedeti, ali bogovi obstajajo. Agnostik lahko pravi "ne vem" ali "ni mogoče vedeti".

Te kategorije se ne izključujejo: nekateri ljudje so hkrati agnostiki in teisti — verjamejo, da vsaj eno božanstvo obstaja, a priznavajo, da ne morejo z gotovostjo vedeti, da je to res. Drugi so hkrati ateisti in agnostiki — zavračajo vero v katerokoli božanstvo, ne trdijo pa, da vedo s popolno gotovostjo, da božanstev ni. Takšna prekrivanja poudarjajo razliko med prepričanjem (verovanjem) in epistemološko trditvijo (znanjem).

Vloga agnosticizma v znanosti in filozofiji

Agnosticizem pogosto služi kot metodološko izhodišče v znanosti: znanstveniki in filozofi običajno zahtevajo empirične dokaze in argumente, preden sprejmejo trdne sklepe o nadnaravnih trditvah. Takšno stališče spodbuja premisleke, odprtost za nove dokaze in previdnost pred absolutnimi sklepmi, kadar dokazov ni.

Pogoste zmote in kritike

Nekatere pogoste zmote vključujejo prepričanje, da je agnosticizem vedno odmikanje od vseh prepričanj — v resnici lahko agnostik ima osebna prepričanja ali naklonjenosti, vendar jih razlikuje od trdnih epistemoloških trditev. Kritiki agnosticizma ga včasih obtožijo nepremičnosti ali intelektualne strahopetnosti, medtem ko podporniki opozarjajo na pošteno razlikovanje med verovanjem in znanjem.

Praktični pomen

Agnosticizem spodbuja skrb za jasnost v debati o veri, znanju in dokazih. V družbenem kontekstu lahko tak pristop prispeva k strpnosti do različnih prepričanj, hkrati pa ohranja zahtevo po utemeljenih razlogih za trdne trditve. V filozofskem smislu pa ostaja agnosticizem pomemben prispevek k razpravam o tem, kaj lahko ljudje v resnici poznajo.

Na koncu je agnosticizem širok pojem, ki zajema različne stališča o mejah znanja in o tem, kako naj ravnamo, kadar so dokazi premalo zanesljivi. Ljudje se odločajo za agnostično držo iz različnih razlogov — epistemoloških, praktičnih ali etičnih — in pogosto se ta stališča spreminjajo z novimi izkušnjami in dokazi.