Altruizem (nesebičnost): definicija, teorije in pomen v etiki

Altruizem: definicija, ključne teorije in etični pomen — raziščite nesebičnost, debate o "čistem" altruizmu, evolucijske in filozofske poglede ter praktične posledice.

Altruizem (ali nesebičnost) je skrb za dobrobit drugih. Resnično altruistično dejanje je dejanje, ki je storjeno popolnoma v korist drugega, brez skrbi zase. Običajno vključuje žrtvovanje nečesa (časa, truda ali premoženja) brez pričakovanja, da bomo v zameno kaj prejeli (vključno s priznanjem za dejanje dajanja). V mnogih kulturah velja za vrlino in je osnovni vidik večine religij. Je nasprotje sebičnosti.

Altruizem se razlikuje od dejanj, storjenih zaradi odgovornosti, zvestobe ali moralne obveznosti do določenega posameznika (npr. boga, kralja ali vlade). O tem, ali je "čisti" altruizem mogoč, učenjaki razpravljajo že tisočletja. Ena od teorij pravi, da nobenega dejanja dajanja, pomoči ali žrtvovanja ni mogoče opisati kot resnično nesebičnega, saj bo oseba od tega prejela osebno zadovoljstvo (to je občutek zadovoljstva, da je naredila nekaj dobrega za drugega). Ali je ta teorija pravilna, je odvisno od tega, ali se takšni občutki štejejo za "nagrado" ali "korist".

Pojem altruizma že dolgo preučujeta filozofija in etika. Izraz je v 19. stoletju uporabil sociolog in filozof znanosti Auguste Comte. Postal je pomembna tema za psihologe (zlasti tiste, ki preučujejo evolucijsko psihologijo), evolucijske biologe in etologe. Učenjaki vsakega od teh področij so razvili različne ideje o altruizmu. Vsi se strinjajo, da je altruizem skrb za dobrobit drugih ljudi in delovanje v njihovo korist.

Večplastna razlaga: vrste in teorije

Altruizem je lahko opisan iz več perspektiv: biološke, psihološke in filozofske. Glavne teorije in pojmi vključujejo:

• Selektivna sorodstvena pomoč (kin selection): v evolucijski biologiji se pojasnjuje, da so organizmi pripravljeni žrtvovati lastne interese, kadar s tem povečajo preživetje svojih genetsko sorodnih posameznikov. Primer: starši, ki ogrožajo udobje zaradi koristi otrok.
• Vzajemni altruizem (reciprocal altruism): med posamezniki, ki pričakujejo, da jim bo pomoč povrnjena v prihodnosti. To pojasnjuje sodelovanje med vrstami, ki poslujejo dolgoročno.
• Posredna recipročnost in družbeni ugled: posamezniki pomagajo, ker si s tem pridobijo dober ugled, kar poveča verjetnost, da jim bodo tudi drugi pomagali ali sodelovali z njimi v prihodnje.
• Skupinska selekcija: hipoteza, po kateri skupine z več nesebičnimi člani lahko preživijo ali uspevajo bolje kot skupine, katerih člani so bolj sebični.
• Empatično-altruistična teorija: psihologi menijo, da je pri mnogih dejanjih motiv empatija — ko posameznik začuti sočutje do drugega, želi omiliti njegovo trpljenje, tudi če to zahteva osebne žrtve.
• Pojav "toplina od dobrega dela" (warm-glow): ekonomske in psihološke študije kažejo, da nekateri posamezniki doživljajo notranje zadovoljstvo ob dajanju, kar lahko spodbuja nesebična dejanja — vprašanje ostaja, ali to notranje zadovoljstvo izniči "čisto nesebičnost".
• Psihološki egoizem: skeptična pozicija, ki trdi, da so vsa dejanja motivirana s samointeresom — tudi ko delamo za druge, iščemo psihološke ali materialne koristi.

Altruizem v etiki

V etičnih teorijah ima altruizem različne vloge:

• Utilitarizem: spodbija dejanja, ki maksimirajo skupno dobro; altruizem je tu pogosto viden kot moralno zahteven, saj od posameznikov zahteva, da upoštevajo dobrobit vseh prizadetih.
• Deontologija: poudarja dolžnosti in pravila; lahko zahteva pomoč drugim zaradi moralnega pravila (npr. dolžnost pomagati nemočnim), ne nujno zaradi osebnega čustvenega nagona.
• Etika vrlin: obravnava altruizem kot del značajnih lastnosti (npr. dobrota, velikodušnost), ki jih posameznik razvija skozi prakso.
• Religiozne tradicije: mnoge religije obravnavajo nesebičnost kot vrhunec dobrega življenja in jo povezujejo z bogoslužjem, sočutjem in etičnimi praksami skupnosti — o tem priča tudi zgodovinska raba izraza pri Auguste Comte in v verskih naukih.

Altruizem v praksi: eksperimenti, primeri in omejitve

V znanstvenih raziskavah se altruizem preučuje z eksperimentom in opazovanjem. Pomembne metode vključujejo:

• ekonomske igre (npr. dictator game, ultimatum game) — merjenje razdeljevanja virov;
• eksperimenti pomoči v naravnih pogojih (opazovanje, ali ljudje pomagajo v nujnih situacijah);
• analize dolgotrajnega vzajemnega sodelovanja v skupinah in skupnostih.

Primeri altruističnega vedenja najdemo tako pri ljudeh kot pri živalih: deljenje hrane pri nekaterih sesalcih (npr. vampirske netopirji, kjer posamezniki hranijo sorodnike), kolektivno varovanje potomcev pri družbenih živalih (npr. surikate) ali humana dejanja, kot so reševanje življenj, prostovoljstvo in dobrodelnost.

Pomen in izzivi

Pomembnost: altruizem krepi socialno povezanost, zaupanja in sodelovanje v skupinah, zmanjšuje trpljenje in podpira delovanje javnih institucij, kot so bolnišnice, šole in socialne službe. V družbeni in politični sferi spodbuja solidarnost in pravičnost.

Izzivi: pretirano pričakovanje nesebičnosti lahko vodi v izkoriščanje posameznikov, izgorelost tistih, ki stalno pomagajo, in moralne dileme pri razdeljevanju omejenih virov. Poleg tega znanstvena vprašanja, kot je vprašanje, ali obstaja "čisti" altruizem ali pa vsako dejanje nosi osebno korist, ostajajo predmet razprave.

Zaključek

Altruizem je kompleksen pojav, ki ga je smiselno obravnavati z več disciplinarnih zornih kotov. Ne glede na to, ali menimo, da je popolnoma nesebično dejanje mogoče ali ne, je nesebičnost praktično in moralno pomembna za delovanje družb ter za medosebne odnose. Razumevanje mehanizmov, ki spodbujajo pomoč drugim — od evolucijskih pritiskov do empatije in kulturnih vrednot — je ključno za ustvarjanje politik in praks, ki spodbujajo trajno in pravično sodelovanje med ljudmi.

Evolucijska psihologija

Pri proučevanju vedenja živali se altruizem pojavlja pri družbenih živalih, ko se posameznik prostovoljno žrtvuje za boljše preživetje skupine. Obstaja več teorij o tem, kako je do tega vedenja prišlo v okviru evolucije z naravnim izborom.

• Sorodstvena selekcija je teorija, po kateri so živali in ljudje bolj altruistični do pripadnikov lastne vrste kot do vrst, ki so jim bolj sorodne. To so potrdile številne študije. Glej tudi: Eusocialnost: Teorije socialne evolucije.
• Osebni interesi. Ljudje bodo verjetno trpeli, če bo trpela njihova družina, prijatelji ali zavezniki. Pomoč lastni družini in prijateljem lahko zato na koncu koristi tudi samemu sebi. Gre za sodelovanje. Do skrajnega samožrtvovanja za skupino lahko pride, če nekaj grozi, da bo ubilo celotno skupino.
• Vzajemni altruizem. Oseba bo bolj verjetno pomagala drugi osebi, če obstaja možnost, da ji bo druga oseba pomagala v zameno, takoj ali sčasoma. Gre za vzajemnost. Veliko ljudi sodeluje, če in samo če drugi sodelujejo v zameno. Pri tem je lahko pomemben ugled. Oseba z dobrim ugledom glede vzajemnosti ima več možnosti, da bo prejela pomoč tudi od oseb, s katerimi prej ni imela neposrednih stikov.
• Načelo oviranosti. Dejanja altruizma se pogosto uporabljajo za to, da bi drugim pokazali, kakšne sposobnosti ima posameznik in do katerih virov ima dostop. To lahko drugim sporoča, da je altruist lahko dragocen kot spolni partner. Ženske menijo, da so altruistični moški privlačni partnerji. Pri živalih so raziskave pokazale, da so dobri lovci uspešnejši pri iskanju partnerjev za razmnoževanje. Pri ljudeh ljudje, ki vedo, da bodo njihova dejanja opažena, včasih celo potratno darujejo denar, za katerega vedo, da ga prejemnik ne potrebuje, ker to pomaga njihovemu ugledu.

Te teorije skušajo pojasniti, kako je evolucija oblikovala psihološke mehanizme, kot so čustva, ki spodbujajo altruistično vedenje.

V živalskem svetu čebele delavke izkazujejo altruizem, ko napadajo druge živali, ki ogrožajo panj. Čebela piči in vbrizga strup. Ko to stori, čebela umre, vendar to prostovoljno stori za obrambo panja.

V religiji

Večina svetovnih religij, če ne vse, spodbuja nesebičnost kot zelo pomembno moralno vrednoto. Je del osrednjih filozofij budizma, krščanstva, hinduizma, islama, džainizma, judaizma in sikhizma ter številnih drugih religij.

Budizem uči ljubezen in sočutje do vseh oblik življenja (ahimsa). Ljubezen je želja, da bi bila vsa bitja srečna, sočutje pa je želja, da bi bila vsa bitja osvobojena trpljenja. Vsa živa bitja so enakovredna. Za razliko od večine drugih religij budisti verjamejo, da posledice naših dejanj ne izhajajo iz kazni na podlagi moralne presoje, temveč iz zakona karme (kamme). Karma je naravni zakon vzroka in posledice. Po tem zakonu doživljamo posledice tistega, kar povzročimo: če povzročite trpljenje, boste kot naravno posledico doživljali trpljenje; če povzročite srečo, boste kot naravno posledico doživljali srečo. Večina vrst karme z dobrimi ali slabimi posledicami človeka zadržuje v kolesju samsare, druge pa ga osvobajajo v nirvano.

V sufizmu je īthār (nesebičnost) opredeljen kot dajanje prednosti drugim pred seboj. Za sufije to pomeni predanost drugim in popolno opustitev skrbi zase. Uči žrtvovanja za večje dobro. Islam meni, da so tisti, ki prakticirajo īthār, na najvišji stopnji kreposti. Pri īthārju je pozornost usmerjena na vse, kar obstaja, razen na samega sebe.

Budistični menihi, ki pobirajo miloščino.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je altruizem?

V: V čem se altruizem razlikuje od dejanj, storjenih zaradi odgovornosti ali obveznosti?

V: Kdo je skoval izraz "altruizem"?

V: Kaj Steinberg predlaga kot opredelitev altruizma?

V: Kaj je nasprotje altruizma?

V: Na kakšne načine so preučevali altruizem?

Išči po črki