Sikhizem je vera, katere pripadniki se imenujejo sikhi (iz besede sikh — učenec, sledilec). Njihova sveta knjiga je Sri Guru Granth Sahib Ji, ki ima v sikhizmu posebno mesto kot večni Guru.
Zgodovina
Sikhizem je začel uveljavljati guru Nanak Dev (1469–1539), prvi od desetih človekovih gurujev; njegova pojavitev se običajno povezuje z letom 1469. Guru Nanak je s svojimi himnami in molitvami (šabadami) spodbujal življenje, vodeno z resnico, pravičnostjo in duhovnostjo. Njegova sporočila so bila osnova za naslednje guruje, ki so oblikovali versko skupnost in njeno duhovno podobo.
Sikhovski guruji so pri sestavljanju Svetega spisa združili tudi pesmi in zapise sodobnih svetnikov iz različnih religij — iz hinduizma in islama — vključno z nekaterimi, ki so pripadali najnižjim slojem v hindujskem kastnem sistemu. Ti svetniki so pogosto poudarjali enotnost Boga ter obsodili vraževerje in razdeljenost po kastah. Prav tako je pomembno, da so guruji sami sestavili in zbirali besedila, ki so kasneje oblikovala Guru Granth Sahib.
Nastanek Khalse in moderno obdobje
Leta 1699 je deseti guru, Guru Gobind Singh, na prazniku Vaisakhi ustanovil Khalso, versko skupnost posvečenih sikhov, ter jim dal jasno skupinsko identiteto in pravila vedenja. V ta namen je uvedel obred Khande di Pahul (posvečenje v amrit/posvečeno vodo) in zahtevo, da se člani Khalse držijo petih značilnih simbolov, znanih kot 5 K.
Učenje in temeljna načela
Sikhizem je v svoji osnovi monoteističen in poudarja osebno in neposredno povezanost z enim, vseobsegajočim Bogom. Angleški prevodi, ki sikhizem označijo kot monoteistične religije, so po mnenju nekaterih strokovnjakov, kot je Eleanor Nesbitt, lahko zavajajoči, ker potegnejo primerjave z monoteizmi zahodnega izvora in s tem premalo izpostavijo mistično izkušnjo Guruja Nanaka o enem, ki se izraža skozi mnoge. Kljub temu pa poudarek na »enem« ni sporen.
Glavna etična in verska načela vključujejo:
- vera v enega Boga (Nirankar),
- enakost vseh ljudi ne glede na kastno, versko ali družbeno pripadnost,
- pomembnost resnice, poštenja in služenja drugim (seva),
- skrb za skupnost in delitev (izrazito utelešeno v obredu langar — skupne kuhinje),
Sveti spisi in guruji
Sveti spis Sikhov je Siri Guru Granth Sahib — zbor himn, molitev in učenja, ki jih je prispevalo več gurujev in tudi drugi duhovni učitelji. Leta 1708 je Guru Gobind Singh, zadnji človekov osebni guru, podelil gurujstvo temu spisu in odredil, da ga morajo sikhi obravnavati kot svojega trajnega Guruja. Njegova zapoved je povzeta v besedilu: "Sab Sikhan ko hukam hai Guru Manyo Granth" — "Vsem sikhom je zapovedano, da Granth jemljejo kot Guruja". Tako sikhi danes štejejo skupaj 11 gurujev — deset v človeški obliki in enega večnega, šabadskega Guruja, Siri Guru Granth Sahib.
Simboli, obredi in praksa
Eden najbolj prepoznavnih znakov sikhov je turban (Dastaar ali Pagri), ki ga nosijo moški in nekatere ženske kot znak verske identitete, spoštovanja in enakosti. Člani Khalse so dolžni upoštevati pet simbolov, znanih kot 5 K:
- Kesh — neobrezana dlaka (lasje in brada kot dar od Boga),
- Kanga — leseni glavnik (simbol čistoče),
- Kara — kovinski zapestni obroč ali zapestnica (spomin na moralno omejitev),
- Kachha — posebne kratke hlače (znak pripravljenosti in samodiscipline),
- Kirpan — kratki meč ali bodež (simbol odgovornosti, da se brani pravičnosti in ščiti nemočne).
V gurdwari (sikhski verski prostor, kjer se bere Guru Granth Sahib in izvaja skupna bogoslužja) je navada pripraviti in postreči langar — brezplačno skupno hrano za vse obiskovalce ne glede na verovanje ali status. Seva (prostovoljno služenje) je temeljna praksa — člani skupnosti sodelujejo pri pripravi hrane, čiščenju in drugih oblikah pomoči.
Sveti prostori in prazniki
Med najpomembnejšimi svetišči sikhov je Harmandir Sahib v Amritsarju (znan kot Zlat tempelj), ki je osrednje romarsko središče. Pomemben praznik je že omenjeni Vaisakhi, obletnica ustanovitve Khalse, ko se praznuje tudi polaganje temeljev skupnosti in obnovitev duhovnih vrednot. Druge pomembne prireditve vključujejo rojstne dneve gurujev, obeleževanja spominskih dogodkov in branje Svetega spisa.
Demografija in diaspora
Sikhizem izpoveduje po ocenah približno 25–30 milijonov ljudi po svetu, zaradi česar je med največjimi svetovnimi religijami. Ta vera je najbolj razširjena v regijah Pendžaba v Indiji in Pakistanu, hkrati pa imajo velike skupnosti v Aziji in Ameriki. Sikhi so v Severno Ameriko prispeli v poznem 19. stoletju (prvi znani prihod pogosto datirajo okoli leta 1897) in so prispevali k gradnji transkontinentalnih povezav in infrastrukture, vključno z delom pri odprtju zahodnih območij v ZDA in pri gradnji Panamskega prekopa, čeprav so njihove izkušnje pogosto vključevale tudi predsodke in diskriminacijo.
Pomen danes
Sikhizem danes ostaja živa in aktivna skupnost, ki v svojih temeljnem učenju poudarja enakopravnost, pravičnost, služenje človeštvu in osebno izkušnjo Božjega. Njegova kombinacija duhovnosti, skupnostne službe in pripravljenosti za obrambno srečanje nepravičnosti (v zgodovinskem kontekstu tudi v vojaški tradiciji) ustvarja edinstveno vero, ki je s svojo odprtostjo do različnih glasov in svetnikov pomembno vplivala na versko in družbeno zgodovino južne Azije.
