Džainizem: indijska religija in filozofija duše, nenasilje in osvoboditev

Džainizem je religija, ki izvira iz Indije in uči, da so "vsi dogodki v vesolju samosprožilec, naključni, fiksni in neodvisni od prejšnjih dogodkov, zunanjih vzrokov ali boga": Džainistična filozofija je najstarejša indijska filozofija, ki popolnoma ločuje telo (materijo) od duše (zavesti). Uči, da je vesolje večno in da ima vsako živo bitje dušo, ki ima moč, da postane vsevedna (opazovalka vseh naključnih dogodkov). Duša, ki je premagala svoje notranje sovražnike, kot so navezanost, pohlep, ponos itd., se imenuje jina, kar pomeni zmagovalec ali zmagovalka (nad nevednostjo). Sveta knjiga džainizma je Pravačansara.

Temeljna načela

Džainizem temelji na več ključnih načelih, ki določajo tako filozofijo kot prakso:

Ahimsa (nenasilje): strogo izogibanje škodovanju vsem živim bitjem. To načelo vpliva na prehrano (strogo vegetarijanstvo ali veganstvo pri nekaterih redovnikih), vsakodnevno vedenje in rituale.
Anekāntavāda (nenedoločnost, večstranskost resnice): ideja, da resnica ni enoznačna in jo je mogoče razumeti iz različnih vidikov; to spodbuja intelektualno ponižnost in dialog.
Aparigraha (nepriprtje): nenavezanost na lastnino in želje; poudarek na preprostosti in odvrnitvi pohlepa.
Tri dragulje (Ratnatraya): samyak darśana (prava vera/razgled), samyak jñāna (pravo znanje) in samyak cāritra (pravo vedenje/praksa), ki vodijo k osvoboditvi (mokša).

Zgodovina in tirthankarji

Džainizem ima dolgo zgodovino, njegove korenine segajo daleč v antično Indijo. Po džainistični tradiciji so se v različnih obdobjih pojavljali t. i. tirthankara — duhovni učitelji, ki so obnovili nauk. Najbolj znan med njimi je pogosto omenjeni Mahavira (6. stoletje pr. n. št.), ki velja za 24. tirthankaro v zadnjem ciklu in je močno oblikoval sodobno džainistično prakso. Pred njim so bili pomembni tudi Paršvanatha in številni drugi učitelji.

Karma in rešitev

V džainizmu je karma razumljena kot fin materialni prah (karmična snov), ki se veže na dušo zaradi dejanj, misli in namer. Te delce je mogoče odstraniti s strogimi etičnimi in asketskimi praksami, meditacijo in disciplino. Cilj je osvoboditi dušo iz cikla rojstev in smrti — doseči mokšo oziroma stanje popolne svobode (siddha), kjer duša obstaja v svoji čisti, vsevedni obliki.

Prakse in življenjski nazori

Redovni redovniki (mnihi in nune) sprejemajo stroge mahāvrate (velike obljube), vključno s popolnim nenasiljem, celibatom in brezosebno lastnino; laiki sledijo blažjim oblikam teh obljub (anuvrate).
Med običajnimi praksami so meditacija, pokora, branje svetih spisov, rituali očiščevanja in dobrodelnost.
Džainizem je nenavadno strog v odnosu do življenja: nekateri redovniki upoštevajo načela, ki vključujejo skrbno filtriranje pitne vode ali nošenje zavesice čez usta, da ne bi nehote vdihnili žuželk.

Sekte in sveti spisi

Glavni razkol je med dvema večjima denominacijama: Śvētāmbara (tisti, ki nosijo belo oblačilo) in Digambara (»goli« — praksa brez oblačil za redovnike v idealni obliki). Oba taborita imata različne kanonske zapise in interpretacije, vendar delita osnovna načela in ideal osvoboditve.

Med pomembnimi teksti so Agame (še posebej v śvētāmbarski tradiciji), filozofski traktati, kot so Tattvārtha Sūtra (avtor Umasvati/Umasvami) in spisi učiteljev, kot je Pravachanasara (Pravačansara) ter dela Kundakunde in drugih avtorjev.

Prazniki in simbolika

Pomembni prazniki vključujejo Paryushana (čas pokore in duhovne prenove) ter Mahavir Jayanti (rojstni dan Mahavire). Diwali je v džainizmu povezan z dosego mokše Mahavire in je za džainiste prav tako pomemben.

Simboli džainizma vključujejo roko z odtisom in kolesom (simbol načela ahimse), svastiko (predstavlja štiri možna stanja duše) in emblem džainizma, ki ponazarja ideal osvoboditve.

Vpliv in razširjenost

Džainizem je močno vplival na indijsko etiko, filozofijo in kulturo; načelo ahimse je imelo pomemben vpliv tudi zunaj džainistične skupnosti (npr. pri Gandhiju). Danes imajo džainisti pomembno vlogo zlasti v zahodni Indiji (države kot so Gujarat in Rajasthan) in so se razširili po svetu skozi diasporo, kjer ohranjajo verske, kulturne in dobrodelne dejavnosti.

Džainizem ostaja izstopajoč primer religije, ki združuje strog etični kodeks, globoko metafizično teorijo duše in praktične prakse za dosego duhovne osvoboditve.

Zastava džainizma

Glavne točke

Vsako živo bitje ima dušo.
Vsaka duša je potencialno božanska, s prirojenimi lastnostmi neskončnega znanja, zaznavanja, moči in blaženosti (ki jih prikriva njena karma).
Vesolje se uravnava samo od sebe, vsi dogodki so se zgodili sami od sebe, in vsaka duša ima možnost, da z lastnimi prizadevanji doseže božansko zavest (siddha).
Ni najvišjega božanskega stvarnika, lastnika, ohranitelja ali uničevalca.
Zato džainisti razmišljajo o vsakem živem bitju kot o sebi, nikomur ne škodujejo in so prijazni do vseh živih bitij.
Vsaka duša se rodi kot nebeško, človeško, podčloveško ali peklensko bitje v skladu s svojimi karmami.
Vsaka duša je arhitekt svojega življenja, tukaj ali pozneje.
Ko se duša osvobodi karme, postane svobodna in doseže božansko zavest ter izkusi neskončno znanje, zaznavanje, moč in blaženost.
Pravi pogled, pravo znanje in pravilno ravnanje (trojni dragulji džainizma) zagotavljajo pot do tega spoznanja.
Mantra Navakar je temeljna molitev v džainizmu in jo lahko recitiramo kadar koli na dan. Pri molitvi z izgovarjanjem te mantre se bhakta s spoštovanjem pokloni osvobojenim dušam, ki so še vedno v človeški obliki (arihantom), popolnoma osvobojenim dušam (siddham), duhovnim voditeljem (ačarjam), učiteljem (upadjajem) in vsem menihom. S tem, ko se jim poklonijo, džinisti od njih prejmejo navdih, da bi sledili njihovi poti in dosegli pravo blaženost in popolno osvoboditev od karme, ki veže njihove duše. V tej glavni molitvi džainisti ne prosijo za nobene usluge ali materialne koristi. Ta mantra služi kot preprosta gesta globokega spoštovanja do duhovno naprednejših bitij. Mantra sledilce spominja tudi na končni cilj, nirvano ali mokšo.
Džainizem poudarja, kako pomembno je nadzorovati čute, vključno z umom, saj lahko človeka oddaljijo od prave narave duše.
Omejite premoženje in živite čisto življenje, ki je koristno za vas in druge. Lastništvo predmeta samo po sebi ni posesivnost, vendar pa je navezanost na predmet posesivnost. Nelastništvo je uravnavanje potreb in želja, pri čemer ostajamo ločeni od lastnine.
Uživajte v družbi svetih in bolj usposobljenih, bodite usmiljeni do trpečih duš in tolerirajte sprevržene.
Pomembno je, da ne zapravljamo človeških življenj na zlobne načine. Raje si prizadevajte za vzpon po lestvi duhovnega razvoja.
Cilj džainizma je osvoboditev duše od negativnih učinkov nerazsvetljenih misli, govora in dejanj. Ta cilj dosežemo z odstranitvijo karmičnih ovir z upoštevanjem trojnih draguljev džainizma.
Džainisti v glavnem častijo idole Džinasov, Arihantov in Tirthankarjev, ki so premagali notranje strasti in dosegli božansko zavest. Džainizem priznava obstoj mogočnih nebeških duš (Jakša in Jakšini), ki skrbita za dobro počutje Tirthankarjev. Običajno ju najdemo v paru okoli idolov džinisma kot moško (yaksha) in žensko (yakshini) zaščitno božanstvo. Čeprav imajo nadnaravne moči, tudi oni tavajo skozi cikle rojstev in smrti tako kot večina drugih duš.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je džainizem?

O: Džainizem je religija iz Indije, ki uči, da so vsi dogodki v vesolju samovzročni, naključni, stalni in neodvisni od prejšnjih dogodkov ali zunanjih vzrokov ali boga.

V: Kaj navaja džainistična filozofija?

O: Džainistična filozofija je najstarejša indijska filozofija, ki popolnoma razlikuje telo (materijo) od duše (zavesti). Uči, da je vesolje večno in da ima vsako živo bitje dušo, ki ima moč, da postane vsevedna (opazovalka vseh naključnih dogodkov).

V: Kaj je džina?

O: Duša, ki je premagala svoje notranje sovražnike, kot so navezanost, pohlep, ponos itd., se imenuje džina, kar pomeni zmagovalec ali zmagovalka (nad nevednostjo).

V: Kaj je pravačansara?

O: Sveta knjiga džainizma je Pravačansara.

V: Ali po džainizmu obstaja večno vesolje?

O: Da, po džainizmu je vesolje večno.

V: Ali ima v tej religiji vsako živo bitje dušo?

O: Da, po tej religiji ima vsako živo bitje dušo.

V: Ali ta religija verjame v zunanje vzroke ali bogove?

O: Ne, ta religija ne verjame v zunanje vzroke ali bogove, saj trdi, da so vsi dogodki samosprožilec in naključni.