Sokrat: življenje, filozofija, sojenje, smrt in sokratska metoda

Sokrat ni nikoli ničesar napisal. Vse, kar vemo o Sokratu, izhaja iz tega, kar so o njem napisali drugi ljudje. Glavni vir tega, kar vemo o Sokratu, so zapisi njegovega učenca Platona. Nekateri Platonovi dialogi, kot sta Kritik in Fajdo, ohlapno temeljijo na dejstvih. Ne gre za pisne zapise, temveč za umetniško poustvarjanje Sokrata v akciji.

O Sokratu je pisal tudi Ksenofont, še en Sokratov učenec. Aristofan, ki je pisal odlične satirične komedije, je o njem pisal v igri z naslovom Oblaki. Sokrat je bil lahka tarča za satiro. Hodil je bos in z navihanostjo. Včasih je več ur stal v transu. ^{str. 8} V Oblakih je Sokrat nor, ki poskuša od ljudi izvabiti denar. Platon je zapisal, da je Sokrat učil zastonj.

Ne vemo, ali je Platonov opis Sokrata točen ali ne. Temu pravimo "sokratski problem". Zgodovinarji sicer sprejemajo veliko tega, kar je Platon napisal o Sokratu, vendar nekateri menijo, da je Platon (ki je v Sokratu videl junaka) Sokrata prikazal kot večjega človeka, kot je dejansko bil. Nekateri menijo, da je Platon lik Sokrata uporabljal kot orodje za izražanje lastnih mnenj, ne pa za točno pisanje o Sokratu. Prav zaradi tega je Sokrat tako skrivnostna zgodovinska osebnost. Platonovi dialogi so umetniška dela, odlično napisana. Splošno mnenje je, da temeljijo na resničnosti, vendar so nedvomno prilagojeni za namen pisanja.

Biografski podatki

Sokratov oče je bil kipar, mati pa babica, ki je ženskam pomagala rojevati otroke. Morda je bil kamnosek kot njegov oče, Platon pa je zapisal, da je služil v atenski vojski kot hoplit (težka pehota). Vemo, da je nanj vplival starejši filozof Arhelaj in da se je v Atenah pogovarjal z vsakim, ki je imel zanimive ideje, razen tega pa ne vemo ničesar.

Sokrat je bil star približno 50 let, ko se je poročil z veliko mlajšo žensko, Ksantippo. Skupaj sta imela tri otroke. Sokrat se je pritoževal nad svojo ženo, vendar nihče ni vedel, ali govori resnico.

Pravijo, da je šel eden od Sokratovih prijateljev vprašat orakelj v Delfih, ali je v Atenah kdo pametnejši od Sokrata. Orakelj je odgovoril, da ni modrejšega človeka. Orakelj je bil znan po tem, da je govoril dvoumne ali nejasne stvari. Ni rekel, da je bil Sokrat najmodrejši, ampak da ni bilo modrejše osebe.

Ko se je Sokratu to zdelo čudno, se je nazadnje odločil, da je njegova modrost v tem, da se zaveda, da je neveden. Njegovi poskusi, da bi državljanom pokazal, da so nekatere njihove ideje nesmiselne, lahko pomagajo razložiti njegovo nepriljubljenost. V Platonovih delih Sokrat pravi, da ne ve ničesar, vendar lahko izvleče ideje drugih ljudi, tako kot je njegova mati pomagala drugim ženskam pri porodu.

Obtožbe

Leta 399 pred našim štetjem, ko je bil Sokrat že star, so trije državljani - Milet, Anit in Likon - vložili obtožnico proti Sokratu. Sledilo je sojenje. V antičnih Atenah je bil postopek precej drugačen kot danes. Porota je bila sestavljena iz 500 ljudi, ki so jih izbrali državljani. Obtoženci in obtoženec so morali osebno spregovoriti pred poroto. O krivdi ali nedolžnosti je odločala večina glasov. Če je bila razsodba "kriv", ni bilo vnaprej določene kazni. Tako tožnik kot obtoženec sta imela govore, v katerih sta predlagala, kakšna naj bo kazen. Ponovno se je glasovalo. ^{str. 17}

Proti njemu sta bili vloženi dve obtožnici. Splošna tema je bila, da je Sokrat ogrožal družbo. Prva obtožba se je nanašala na herezijo, nevero v bogove. Verjetno je bil njen namen povzročiti predsodke med sodniki. Dejansko je Sokrat upošteval vse pravilne verske postopke svojega časa. To obtožbo je uspešno uporabil proti drugemu filozofu, Anaksagori. ^{str. 17}

Druga obtožba je bila, da je s svojimi nauki kvaril mladino. Kaj je bilo s tem mišljeno? Očitno ni šlo za njegov osebni odnos z učenci. Šlo je za način, kako naj bi vplival na njihova politična stališča. V njegovem krogu so bili številni desničarski aristokrati, katerih ideje je zdaj večina državljanov zavračala. Odličnega Alkibiada, nekoč velikega voditelja Aten, so zdaj imeli za izdajalca. ^{str. 17}

Preizkus

Kriton, Sokratov prijatelj, je nezakonito plačal paznikom, da so Sokratu omogočili pobeg. Vendar se je Sokrat odločil, da ne bo pobegnil. Ko so Sokratu sodili, je imel dolg govor, v katerem se je branil pred trditvami atenske vlade.

V Apologiji imamo Platonovo različico o tem, kako se je Sokrat branil. Začne se:

"Gospodje, ne vem, kakšen vpliv so imeli moji obtožniki na vas, toda mene osebno so prevzeli; njihovi argumenti so bili tako prepričljivi. Po drugi strani pa je bilo komaj kaj od tega, kar so povedali, res." ^{str. 19.}

Stavek

Ko so Sokrata prosili, naj predlaga svojo kazen, je Sokrat dejal, da bi mu morala vlada do konca življenja dajati brezplačne večerje za vse dobro, kar je storil za družbo. Sodišče je glasovalo o tem, ali naj Sokratu izreče denarno kazen, ki jo mora plačati, ali pa naj ga usmrti. Odločitev je bila, da se Sokratu izreče smrtna kazen.

Sokratova smrt

Sokrat se ni bal smrti. Smrti se ni poskušal izogniti z opravičevanjem za svoja dejanja, saj je menil, da je moralno prav, da stoji za svojimi načeli. Sokratu je bilo ukazano, naj spije čašo šentjanževke (strupene tekočine, ki jo dobijo iz rastline). Izpil jo je in kmalu zatem umrl.

Platon o Sokratovem sojenju in smrti

Platon v več dialogih neposredno obravnava Sokratovo sojenje in obdobje do njegove smrti. Po vrstnem redu dogodkov so to:

1. Apologija ali Apologija. Ta obravnava zlasti Sokratov zagovor na sojenju. Po vsebini in morda tudi po podrobnostih velja za natančno.
2. Kriton. Ta obravnava mesec med njegovim sojenjem in smrtjo. Sokrat svojemu prijatelju Kritonu pojasnjuje, zakaj ne bo pobegnil ali dovolil prijateljem, da bi podkupili zapornika.
3. Fajdo. To je poznejše delo. Napisano je, kot da bi ga napisal očividec zadnjega dne Sokratovega življenja. V delu Fedo iz Eliasa poroča skupini prijateljev o tem, kaj je Sokrat povedal na svoj zadnji dan. To se imenuje "dialog, o katerem se poroča" ali dialog v dialogu. Fedo je daljši od drugih dveh del.

Sokrat je pomagal ljudem videti, kaj je narobe z njihovimi idejami. Včasih jim je bilo to všeč, včasih pa niso bili zadovoljni ali hvaležni. Rekel je, da Sokrat ni bil moder, ampak da je "vedel, da ne ve ničesar". Ker drugi ljudje mislijo, da nekaj vedo, nihče pa v resnici ne ve ničesar, je Sokrat trdil, da ve več kot kdor koli drug. Dejal je, da ljudje, ki delajo slabe stvari, to počnejo zato, ker ne vedo nič bolje.

Ljudje menijo, da je bil Sokrat dober človek, ker ni storil nič slabega, le da je spraševal o vsem. Vendar pa je bilo med njegovim življenjem veliko ljudi mnenja, da je bil slab človek, ker je postavljal ta vprašanja in ker je mlade spravljal v nezadovoljstvo z njihovim življenjem.

Nekdo je nekoč zapisal, da je Sokrat dejal, da "življenje, ki ga ne preverjamo, ni vredno živeti". To pomeni, da mora nekdo razmisliti o svojem življenju in njegovem namenu. Nekateri menijo, da je večina ljudi srečnejša, če o svojem življenju ne razmišlja preveč.

Sokrat je tudi učil, da lahko veliko ljudi nekaj gleda, a tega ne vidi zares. Spraševal se je o smislu življenja in dobrote. To so še vedno zelo pomembna vprašanja. Velik del filozofije (ljubezen do modrosti) se ukvarja s temi vprašanji.

Nekateri ljudje Sokrata vidijo kot mučenca, saj je prostovoljno umrl, da bi podprl idejo, da sta znanje in modrost zelo pomembna za naše življenje.

Sokrat je znan kot eden najpomembnejših filozofov v zgodovini. Pogosto ga opisujejo kot očeta zahodne filozofije. Ni bil začetnik zahodne filozofije, vendar je nanjo močno vplival. Pred Sokratom se je filozofija ukvarjala predvsem z matematiko in odgovori na vprašanja o našem naravnem svetu. Sokrat je to razširil in filozofiji dodal vprašanja o etiki, politiki in epistemologiji.