Index Librorum Prohibitorum — Indeks prepovedanih knjig Katoliške cerkve

Index Librorum Prohibitorum (angleško: List of Prohibited Books) je bil indeks — uraden seznam knjig, ki jih je katoliška cerkev označila kot prepovedane za vernike. Knjige so se znašle na seznamu, kadar jih je Cerkev ocenila za heretične, protiklerikalne (proticerkvene) ali lascivne (nespodobne). Indeks je bil orodje cerkvene cenzure in nadzora nad knjižnim delovanjem z namenom varovanja vere in morale vernikov.

Zgodovina in nastanek

Prve različice podobnih seznamov so se pojavile že v 16. stoletju — znani zgodnji primeri prihajajo s Nizozemske (1529), iz Benetk (1543) in iz Pariza (1551). V času verskih vojn v Franciji in Nemčiji so civilne in cerkvene oblasti menile, da nadzor nad tiskom lahko prepreči širjenje herezije. Sistematičen, rimski Index v današnji obliki je prvič objavil papež Pavel IV.; njegovo prvo rimsko izdajo pogosto imenujejo Pavlov indeks (1559), ki je pomenil institucionalizacijo seznama.

Od sredine 16. stoletja dalje je skrb za pripravo in posodabljanje seznama prevzelo posebno cerkveno telo — sčasoma znano kot Sveta kongregacija za indeks oziroma pristojne enote Svetega urada. Ta praksa je vztrajala več stoletij; različne izdaje indeksa so izhajale vse do 20. stoletja, zadnja (20.) izdaja je izšla leta 1948. Končno ukinitev indeksa je bila formalizirana 14. junija 1966 pod pontifikatom papeža Pavla VI.

Namen, pravila in izvajanje

Glavni namen Indexa je bil zaščititi vero in moralo vernikov pred učenji in besedili, ki bi lahko vodila v nevero, nemoralnost ali razdore znotraj cerkvene skupnosti. Indeks ni le navajal naslovov; različne izdaje so vsebovale tudi cerkvena pravila o tem, kaj je dovoljeno brati, prodajati ali prevajati, ter postopke cenzure pred izdajo (nihil obstat, imprimatur).

Izvajanje ukrepov je v praksi vključevalo prepoved lastništva, branja, prodaje ali tiskanja določenih del. Kazni so bile verske narave (odpokor, duhovne sankcije) in v določenih obdobjih so civilne oblasti sodelovale pri izvrševanju prepovedi. V nekaterih primerih je nadzor izvajala tudi inkvizicija.

Znani primeri in vpliv na znanost in kulturo

Na indeksu so se znašli tako klasiki kot sodobnejša dela: od reformatorjev in filozofov do znanstvenikov in pisateljev. Med primeri so dela astronomov in filozofov — npr. Epitome astronomiae Copernicanae Johannesa Keplerja, ki je bilo na seznamu v obdobju od 1621 do 1835, ter filozofsko znamenito delo Kritika čistega razuma Immanuela Kanta. Pogosto so bila prepovedana tudi neodobrena izdajanja ali prevodi Svetega pisma, ki niso imeli cerkvenega odobritve.

Primeri kazenskih ukrepov so znani tudi iz sodobne zgodovine: GiordanaBruna, čigar vsa dela so bila 8. februarja 1600 uvrščena na indeks, so obtožili herezije in 1600 usmrtili; razlogi so bili kompleksni in niso izključevali teoloških ter filozofskih stališč, ki so bila v nasprotju s učenjem Cerkve. Podoben primer je primer Galilea (ne da bi pri tem spreminjali obstoječe povezave v besedilu) — obsodba zaradi določenih trditev o svetu je v zgodovinskih razpravah pogosto povzročila napačno predstavitev, da so bili znanstveni razlogi edini vzrok; v resnici je bila med razlogi tudi teološka interpretacija Pisma in odnos avtorjev do cerkvenih oblasti.

V 19. stoletju je prišlo do postopnih omilitev. Šele leta 1822 je Cerkev omilila prepovedi glede heliocentrizma in začela dovoljevati tiskanje nekaterih del, ki sprejemajo gibanje Zemlje, z določenimi omejitvami glede predstavitve in komentarjev.

Ukinitev in zapuščina

Zadnja tiskana izdaja indeksa izhaja iz leta 1948; formalna razveljavitev indeksa je bila izvedena 14. junija 1966, ko je Sveti sedež razglasil, da se uvedeni mehanizmi ne morejo več smatrati primernimi za odnose med Cerkvijo in sodobno kulturno sfero. Od takrat Indeks ni več uradno veljaven kot seznam prepovedanih knjig, čeprav so cerkveni organi še vedno pooblaščeni, da svetujejo vernikom glede knjig in avtorjev.

Vpliv Indexa se še danes preučuje: nekateri ga vidijo kot instrument, ki je v preteklosti omejeval svobodo misli in razvoj znanosti, drugi kot izraz skrbi Cerkve za duhovno varnost vernikov v obdobjih kulturnih pretresov. V zgodovinskih študijah in bibliografijah je indeks pomemben vir za razumevanje odnosov med religijo, politiko in tiskano besedo v preteklih stoletjih.

Seznami in viri

V zaporednih izdajah je bilo vključenih na tisoče naslovov in avtorjev. Celoten seznam avtorjev in spisov, ki so prisotni v zaporednih izdajah indeksa, je podrobno zabeležil J. Martínez de Bujanda v delu Index Librorum Prohibitorum, 1600-1966. Seznam knjig in avtorjev iz različnih izdaj je danes široko dostopen tudi elektronsko — arhivske kopije in katalogi so na voljo na svetovnem spletu.

Opomba: V besedilu so ohranjene izvirne spletne povezave in označbe (kot v prvotni različici članka), ki vodijo na posamezne vnosne strani oziroma opise oseb, del in pojmov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Index Librorum Prohibitorum?

V: Kdaj in kje je bila prvič objavljena?

V: Kdo je bil odgovoren za posodabljanje seznama?

V: Kakšen je bil njegov namen?

V: Kako so ga oblasti izvajale?

V: Ali obstajajo primeri del, ki so bila na tem seznamu?

V: Kdaj je papež Pavel VI. ukinil ta indeks?

Išči po črki