Inkvizicija: zgodovina, metode in znani primeri (Galilej, španska)

Inkvizicija: zgodovina, metode in znani primeri (Galilej, španska) — poglobljen pregled postopkov, mučenja, prepovedi knjig in odmevnih sodb v evropski zgodovini.

Inkvizicija je bila v srednjem veku ena glavnih institucij, ki je v imenu Katoliške cerkve za nadzor vere in boj proti hereziji preučevala verske odklone, določala krivdo in predlagala kazni. Njena naloga je bila dvojna: med drugim je sestavljala sezname prepovedanih del — na primer seznam (indeks) knjig, za katere se je menilo, da širijo napačne nauke, in je preganjala posameznike, obtožene herezije. V praksi so postopki in obsegu delovanja ter cilji inkvizicije močno nihali glede na čas in kraj.

Različne faze in institucije

Inkvizicija ni bila enotna organizacija, temveč več različnih sodišč in kongregacij, ki so se razvijale skozi stoletja. Prva stalna inkvizicija proti heretikom je nastala v 13. stoletju; po letu 1229 so jo med drugim vodili dominikanci, ki so imeli nalogo odkrivanja in odpravljanja zapostavljenih verskih naukov. Leta 1478 sta Ferdinand II. aragonski in kraljica Izabela I. Kastiljska ustanovila špansko inkvizicijo, ki je sčasoma delovala kot močno centralizirano orodje državne in cerkvene oblasti.

Kasneje, leta 1542, je papež Pavel III. ustanovil institucijo, ki je v izvorni obliki postala znana kot Kongregacija svetega urada za preiskovanje nauka (imenovana tudi rimska inkvizicija). Ta različica je nadzorovala inkvizicijske postopke v Italiji in je imela pristojnosti za preiskovanje pomembnih primerov vere in nauka — med najbolj znanimi je bil proces proti Galileu Galileju leta 1633. V nekaterih besedilih se pojavi tudi ime Sacra Congregatio de Propaganda Fide (latinsko), vendar gre za ločeno kongregacijo, ustanovljeno pozneje za širjenje katoliške vere v misijonih.

Metode in postopki

Postopki inkvizicije so temeljili na cerkvenem pravu in različnih dokaznih postopkih. V preiskavah so se uporabljali zaslišanja pričevalcev, pisni dokazi in v nekaterih obdobjih tudi mučenje ali grožnja z njim za izsilitev priznanj. Uporaba mučenja je bila strogo urejena in po pravilih pogosto omejena; kljub temu je bila praksa sporna in je pozneje povzročila močno kritiko.

Če je inkvizicija osebo spoznala za krivo, je lahko izrekla različne sankcije: od odpovedi cerkvenih pravic, zaporov, pokore in javnih ponižanj do obsodbe na smrt. Samo cerkveno sodišče je običajno izrekalo obsodbo, vendar so za izvršitev smrtne kazni in fizično kaznovanje sodelovale civilne oblasti. Eden najbolj znanih javnih ritualov je bil tako imenovani auto-da-fé (javni obred obsodbe), ki je vključeval javno izrekanje obsodb in pogosto tudi zažiganje ali smrt obsodbenih—vendar naj bi dejansko izvršitev smrtnih kazni izvedle državne oblasti.

Španska inkvizicija

Španska inkvizicija (ustanovljena 1478) je posebej odmeven primer, ker je delovala pod neposrednim vplivom monarhov in je imela širši politični in socialni pomen kot zgolj preganjanje teoloških odstopanj. Nadaljevala je nadzor nad conversos (judje, ki so se formalno spreobrnili v krščanstvo), nad muslimanskimi skupnostmi ter nad vsemi, za katere se je menilo, da skrivajo stare veroizpovedi ali ne sledijo strogim verskim normam. Uporaba inkvizicije v Španiji je vplivala tudi na stopnjo izseljevanja in prisilnih konverzij manjšin.

Znani primeri in posledice

Med najbolj znanimi posameznimi primeri je proces proti Galileu Galileju, ki je bil obtožen širjenja heliocentrične teorije kot neskladne s cerkvenim naukom. Leta 1633 je bil prisiljen v javno odstopništvo in obsojen na hišni pripor. Primer Galilea je pogosto citiran kot simbol spopada med religijo in znanostjo.

Ocene o številu žrtev inkvizicije so predmet zgodovinskih razprav; zanesljivi podatki so redki, številke pa se med avtorji zelo razlikujejo. V vsakem primeru je inkvizicija pustila globoke sledi v pravu, verskem življenju in kulturi Evrope ter je prispevala k vzpostavitvi mehanizmov cenzure in nadzora nad javnim razmišljanjem.

Propad in dediščina

V obdobju razsvetljenstva in s spremembo političnih razmer v 18. in 19. stoletju je moč inkvizicije začela upadati. Španska inkvizicija je delno izgubila moč v 19. stoletju in bila na koncu ukinjena (uradno leta 1834). Rimska inkvizicija se je s časom preimenovala in njene pristojnosti so se spremenile; cerkveni organ, ki je nastal iz teh tradicij, deluje danes pod drugimi imeni in z drugačnimi nalogami.

V sodobnem jeziku se izraz inkvizicija pogosto uporablja preneseno za opis pregona, nenaklonjenega poizvedovanja ali neupravičenega preganjanja drugače mislečih.

Beseda inkvizicija izhaja iz latinske besede quaerere, kar pomeni iskati ali spraševati. Izraz je skozi čas postal povezan z določenimi metodami pregona in sodnih praks, kar pojasnjuje njegovo močno emotivno in zgodovinsko obremenjeno rabo v današnjem jeziku.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila inkvizicija?

V: Kaj je deloval?

V: Kdaj je bila ustanovljena?

V: Kako je njeno polno ime?

V: Kako je kaznovala heretike?

V: Kdo je sodil v primeru Galilea Galileija?

V:Kaj pomeni "inkvizicija"?

Išči po črki