Es-mol (E♭ mol): definicija, lastnosti in znane skladbe

E♭ mol ali e-mol je molovska lestvica, ki temelji na tonu Es. Njena ključna signatura vsebuje šest bemolov (B♭, E♭, A♭, D♭, G♭ in C♭), zaradi česar se v notnih zapisih pogosto pojavljajo tudi nerodnosti z notami tipa C♭ (izvedeno kot B naravno).

Lastnosti in odnosi

Njen relativni durovski ton je Ges-dur, vzporedni durovski ton pa Es-dur. V teoriji je njena enharmonična ustreznica d♯-mol (D# mol); v nekaterih virovih je zaradi zamenjav napačno omenjena tudi kot d-mol, vendar gre v resnici za d♯-mol. Zaradi velikega števila bemolov se e-mol v orkestrskem repertoarju uporablja razmeroma redko.

Skala in oblikovanje melodije

Osnovna naravna skala e-mola: E♭ – F – G♭ – A♭ – B♭ – C♭ – D♭ – E♭. Pri harmoniziranju in izraznejših melodijskih potezah nastopajo tudi različice molske lestvice:

• harmonska moll: E♭ – F – G♭ – A♭ – B♭ – C♭ – D♮ – E♭ (povišana 7. stopnja za močnejšo vodilno noto);
• melodična moll (vzpenjajoča): E♭ – F – G♭ – A♭ – B♭ – C♮ – D♮ – E♭ (spuščajoča se običajno vrača v naravno obliko).

Uporaba v glasbi in zvočna značilnost

V orkestrski glasbi se e-mol ne uporablja pogosto zaradi nerodnosti pri razdelitvi glasov in zaradi velikega števila bemolov; pogosto se pojavi predvsem kot modulacijsko območje. V klaviaturni glasbi je ključ pogostejši, ker klavir nima težav z nastavitvami ali udarci, zato so ga raje uporabljali skladatelji za pedantne barvne in izrazne učinke. V praksi za orkestracijo in praktično nastopanje nekateri uredniki priporočajo transpozicijo v d-mol ali e-mol (odvisno od okoliščin ali inštrumentarija), da se izognejo težavam s cifrano ali zapisom.

Primeri skladb in avtorjev

V klasični literaturi se e-mol pojavlja kot izrazito temen, skrivnosten in melanholičen ton, kar so izkoriščali predvsem nekateri romantiki in kasnejši komponisti. V prvi knjigi Dobro temperiranega klavirja Johanna Sebastiana Bacha je Preludij št. 8 napisan v es-molu, fuga, ki mu sledi, pa v des-molu. (V drugi knjigi sta oba dela v d-molu.)

Ena redkih simfonij v tej tonaliteti je Simfonija št. 6 Sergeja Prokofjeva. Med drugimi sovjetskimi oziroma vzhodnoevropskimi avtorji so e-mol uporabili tudi Ešpaj, Janis Ivanovs (četrta simfonija Atlantida, 1941), Ovčinnikov in Mjaskovski. Rachmaninovova Elegija op. 3 št. 1 je v e-molu, prav tako tudi njegova Études-Tableaux op. 39 št. 5; obe delu nosita turoben, skrivnosten značaj, ki ga pogosto povezujemo s tem tonom.

Tudi v poznejših žanrih se značaj e-mola ceni: v jazz standardu "'Round Midnight" in v mnogih izvedbah "Take Five" se pojavljajo območja ali celotne partituri v tej tonaliteti, kar prispeva k mistični in nočni klimi teh skladb.

Drugi primeri: drugi stavek Osme simfonije Gustava Mahlerja ima dolgo orkestrsko in zborovsko uvodno razširitev v es-molu. V tej tonaliteti je tudi temačen orkestrski uvod Beethovnovega edinega oratorija Kristus na Oljski gori, kar dokazuje, da so veliki mojstri uporabljali e-mol za dosego dramatičnega, resnega učinka.

Zaključek

E♭ mol je zaradi svoje sklepne barve in zahtevne notacije tonaliteta, ki jo skladatelji izbirajo za temnejše, introspektivne ali skrivnostne razpoloženje. Čeprav je v orkestrskem repertoarju redkejši, se pojavlja v pomembnih delih od baroka do 20. stoletja in v popularni muziki, kjer njegova specifična paleta že dolgo priteguje poslušalčevo čustveno pozornost.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Es-mol?

V: Katera je relativna durova lestvica es-mol?

V: Katera je vzporedna durova lestvica Es-molu?

V: Kaj je enharmonični ekvivalent tega ključa?

V: Ali se ta ključ pogosto uporablja v orkestrski glasbi?

V: Ali so v tem ključu napisane kakšne znane skladbe?

Išči po črki