As-dur (A♭-dur) je durova lestvica, katere tonika je as (A♭). Njena osnovna struktura je: as, h, c, des, es, f, g (v zapisu s črkami: A♭, B♭, C, D♭, E♭, F, G). Ključna znamenja: štiri piskbote (B♭, E♭, A♭, D♭).

Njen relativni mol je f-mol, vzporedni mol pa a-mol (pravilno: as-mol — vzporedni mol As-dura je torej as-mol ali A♭-mol).

Značilnosti in barva tonalitete

As-dur velja za toplo, nežno in umirjeno tonaliteto. Zaradi štirih piskbotov se zdi harmonično bogata in mehka, pogosto se uporablja za lirične, romantične in melodične izpovedi. V orkestrski in komorni glasbi As-dur daje poseben barven ton, ki ugodno pade na lesene pihala (zlasti flavto in oboo) ter komorno trobento z uporabo tonov v intonaciji z naravnimi harmoničnimi nizi.

Uporaba pri skladateljih in primeri

  • Pogosto jo je uporabljal Franz Schubert, ki je As-dur izkoristil za svoje intimen, poetičen izraz.
  • Med klasičnimi in romantičnimi skladatelji najdemo več znanih del v tej tonaliteti: veliko drobnejših klavirskih del je v As-duru tudi pri Frédéricu Chopinu, medtem ko se pojavljajo pomembnejši orkestralni primeri pri drugih avtorjih.
  • Charles-Marie Widor je menil, da je As-dur druga najboljša tonaliteta za flavto, kar priča o prijetni barvi, ki jo ta tonacija daje pihalom.
  • Beethoven je v večini svojih del v c-molu izbral As-dur kot tonaliteto počasnega stavka; temu sta sledila tudi Antonín Dvořák v svoji edini c-mol simfoniji in AntonBruckner v svojih prvih dveh c-mol simfonijah. Tak pristop izrabi kontrast med dramatično c-mol tonacijo in toplejšim, umirjenim As-durom.
  • Ker As-dur ni bil pogosto izbran za glavno tonaliteto orkestrske glasbe 18. stoletja, so bili v odlomkih ali stavkih v tej tonaliteti timpani pogosto uglašeni enako kot v stavku pred njim. Na primer, Beethovnova Simfonija št. 5 v c-molu ima v prvem stavku timpane uglašene na C in G. Z ročno uglašenimi timpani ni časa, da bi timpane za počasni drugi stavek v asu ponovno uglasili na as in es; zato so v zgodnjih izvedbah pogosto ostali stari toni. V Brucknerjevi Simfoniji št. 1 v c-molu pa so timpani med prvim stavkom v c-molu in naslednjim v As-duru dejansko ponovno uglašeni.
  • Simfonija št. 1 v As-duru Edwarda Elgarja je ena najbolj znanih simfonij v tej tonaliteti. Tudi zadnja simfonija Arnolda Baxa je v As-duru.
  • Domenico Scarlatti je As-dur uporabil v nekaj svojih klavirskih sonatah (znana sta K. 127 in K. 130).
  • Felix Mendelssohn in John Field sta med drugimi napisala po en klavirski koncert v As-duru, kar potrjuje prijetno klavirsko barvo te tonalitete.

Praktična opazovanja za izvajalce in skladatelje

  • Za pianiste As-dur pogosto pomeni udoben položaj rok za lirične pasuse in nabito harmonično teksturo.
  • Pri pihalnih in godalnih instrumentih je As-dur priročen zaradi sonornih tonov v srednjem registru; pri trobenti in rogu je morda potreben drugačen pristop glede intonacije.
  • Pri historijskih izvedbah je treba upoštevati uglaševanje timpani in možnost prevezave med gibanji, kot kaže praksa pri Beethovnovih in Brucknerjevih delih.

Opomba o terminologiji

V besedilu so ohranjeni izvirni povezani elementi in sklici na relevantne skladatelje in pojme; v primeru neskladij v označevanju vzporednega mola (npr. a-mol) je pravilno razumeti, da kot vzporedni mol As-dura nastopa as-mol (A♭-mol).