D-dur
Oglejte si tudi: d-mol.
D-dur je durova lestvica, ki temelji na D. Njena ključna signatura ima dva skarpa. Njena relativna molovska lestvica je h-mol.
D-dur je primeren za violinsko glasbo zaradi strukture instrumenta, ki ima štiri strune uglašene na G D A E. Odprte strune resonirajo s struno D, kar ustvarja poseben bogat zvok.
Zaradi tega so se številni klasični skladatelji odločili napisati violinske koncerte v D-duru. Takšni primeri so Mozartov (št. 2, 1775, št. 4, 1775), Ludwiga van Beethovna (1806), Paganinija (št. 1, 1817), Brahmsa (1878), Čajkovskega (1878), Prokofjeva (št. 1, 1917), Stravinskega (1931) in Korngolda (1945).
Primerna je tudi za kitarsko glasbo, saj je najnižja struna uglašena v padajočem tonu, zaradi česar sta dve kitici D odprti.
Za nekatere začetne učence pihalnih instrumentov pa D-dur ni najbolj primeren ključ, saj se za b-majorske instrumente transponira v E-dur. E-dur ima štiri visoke tone, kar je za začetnike težje igrati.
Kljub temu se klarinet v B-duru pogosto uporablja za glasbo v D-duru. To je verjetno ključ z največ kratkimi toni, ki ga lahko dobro zaigra. Kadar pa nekateri skladatelji napišejo skladbo v d-molu s klarineti v b-molu, jih zamenjajo s klarineti v A, če se glasba spremeni v D-dur.
Večina pločevinastih piščali je v D, saj se pogosto uporabljajo v glasbi s skledami.
V baroku je D-dur veljal za "ključ slave", zato je bilo veliko skladb za trobento v D-duru. Primeri vključujejo koncerte Fascha, Grossa, Molterja (št. 2), Leopolda Mozarta, Telemanna (št. 2) in Giuseppeja Torellija; sonate Corellija, Franceschinija, Purcella in Torellija; ter "The Trumpet Shall Sound" in zbor "Aleluja" iz Händlovega Mesije.
Ko so izumili trobento z ventilom, so skladatelji začeli pisati za trobento v tonalitetah z več plohami, tako je Haydn napisal svoj znameniti koncert za trobento v tonaliteti Es-dur.
23 od 104 Haydnovih simfonij je v D-duru, kar pomeni, da je to najpogosteje uporabljena glavna tonaliteta njegovih simfonij. Veliko Mozartovih simfonij brez številk je v D-duru, in sicer K. 66c, 81/73, 97/73m, 95/73n, 120/111a in 161/163/141a. Simfonija je nastala iz uverture, "D-dur pa je bil v drugi polovici 18. stoletja daleč najpogostejša tonaliteta za uverture".
Skrjabin je videl D-dur kot zlato barvo in v pogovoru z Rimskim-Korsakovom je navedel primer iz ene od njegovih oper, kjer je lik pel v D-duru o zlatu.
Citati
1. ↑ Rita Steblin: A History of Key Characteristics in the Eighteenth and Early Nineteenth Centuries (Rochester, University of Rochester Press: 1996) str. 124.
2. ↑ Rice, John (1998). Antonio Salieri in dunajska opera. Chicago: str. 124.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je D-dur?
O: D-dur je durova lestvica, ki temelji na tonu D. V ključu ima dva kratka tona.
V: Katera je relativna molovska lestvica D-dur?
O: Relativna molovska lestvica D-dur je h-mol.
V: Zakaj je dober za violinsko glasbo?
O: Za violinsko glasbo je dober zaradi strukture instrumenta, ki ima štiri strune, uglašene na G D A E. Odprte strune resonirajo s struno D, kar ustvarja poseben bogat zvok.
V: Kateri so primeri klasičnih skladateljev, ki so napisali violinske koncerte v D-duru?
O: Med njimi so Mozartov (št. 2, 1775, št. 4, 1775), Ludwiga van Beethovna (1806), Paganinija (št. 1, 1817), Brahmsa (1878), Čajkovskega (1878), Prokofjeva (št. 1, 1917), Stravinskega (1931) in Korngolda (1945).
V: Ali je primeren za kitarsko glasbo?
O: Da, lahko se uporablja za kitarsko glasbo s padajočo uglasitvijo najnižje strune, pri čemer sta dve D kot odprti struni.
V: Ali je primeren za pihala?
O: Za nekatere začetne učence pihalnih instrumentov D-dur morda ni najbolj primeren ključ, saj se transponira v E-dur, ki ima štiri visoke tone in ga je na začetku težje igrati; vendar se za glasbo v tem ključu pogosto uporabljajo klarineti v B-duru, saj ima verjetno največ visokih tonov, ki jih je mogoče dobro igrati na tem instrumentu.
V: Kako je bil klarinet videti v obdobju baroka?
O: V obdobju baroka je D-dur veljal za "ključ slave"; v tem ključu je bilo napisanih veliko skladb za trobento, vključno s koncerti Fascha, Grossa, Molterja (št. 2), Leopolda Mozarta Telemanna (št. 2) in Giuseppeja Torellija; sonatami Corellija Franceschinija Purcella in Torellija; ter "The Trumpet Shall Sound" in refrenom "Aleluja" iz Händlovega Mesije.
