H-mol (B-mol): definicija, harmonija, značilnosti in znane skladbe
B-mol je molova lestvica, ki temelji na tonu B. V naravnem molu so stopnice B, C♯, D, E, F♯, G, A (B). Pri harmonskem molu se sedma stopnja dvigne, torej A postane A♯, kar daje značilen eksotičen interval velikega septima. Njena ključna signatura vsebuje dva križa (F♯ in C♯).
Relacije z drugimi tonalitetami
Njegov relativni durovski stavek je D-dur, kar pomeni, da sta B-mol in D-dur enaki lestvici z različnima tonalnima centroma. Vzporedni durovski stavek pa je H-dur (B-dur v nekaterih notacijah), torej durska lestvica z enako toniko.
Različne oblike lestvice in tipične stopnje
V praksi ločimo tri običajne oblike molske lestvice:
- Naravni mol: B – C♯ – D – E – F♯ – G – A – B.
- Harmonski mol: enaka kot naravni, vendar z dvignjeno 7. stopnjo (A → A♯), kar daje značilen interval velikega septima med A♯ in B.
- Melodični mol: navzgor se običajno dvigneta 6. in 7. stopnja (G → G♯ in A → A♯), navzdol pa se vrne v naravno molsko obliko.
Harmonija in običajni akordi
V tonaliteti B-mol so osnovni funkcionalni akordi (v poenostavljeni molski harmonizaciji): i = Bm, iv = Em, v/F♯ (v harmonskem molu pogosto velik V = F♯ ali F♯7 zaradi A♯), VI = G, III = D, VII = A. Pogoste progresije v popularni glasbi so na primer:
- Bm – G – D – A (i – VI – III – VII)
- Bm – Em – F♯ – Bm (i – iv – V – i)
- Bm – A – G – F♯ (i – VII – VI – V)
Zgodovinski pomen in dojemanje tonalitete
V času baroka so tonalitete pogosto povezovali z določenimi čustvenimi pomenih; h-mol so takrat smatrali kot ključno pasivnega trpljenja in melanholije. Christian Friedrich Daniel Schubart (1739–1791) je zapisal, da ta tonaliteta "pripoveduje nežno in tiho pritoževanje", kar se ujema z Bachovo uporabo te tonalitete v nekaterih cerkvenih delih. Izrazno dojemanje se je skozi zgodovino spreminjalo: Francesco Galeazzi je v 18. stoletju menil, da h-mol ni primeren za glasbo "dobrega okusa", medtem ko je Beethoven v svojih skicah včasih označeval melodije v h-molu z označbo, kot bi bile temnejše ali težje.
Primeri v klasični in popularni glasbi
H-mol (B-mol) se pojavlja v številnih pomembnih delih literaturo. Znan primer iz klasične literature je drugi stavek skladbe Concierto de Aranjuez Federica Rodriga — Rodrigove skladbe — ki je v h-molu. Veljajo tudi dela, kot je Bachova Misa v h-molu (BWV 232), kjer je tonaliteta izkoriščena z velikim čustvenim učinkom.
V popularni glasbi in rocku je h-mol prav tako pogosto. Ta akordalna izbira je bila uporabljena v uspešnici "Comfortably Numb" skupine Pink Floyd (1979). H-mol je priljubljena tonaliteta v rocku, folku, countryju in drugih kitarskih stilih.
Zakaj je primeren za kitaro
Kitara v standardnem uglaševanju (E–A–D–G–B–E) naravno ponuja odprte strune, katerih tonika in sopranovske stopnice sovpadajo z mnogimi toni v B-molu. Odprte strune (E, A, D, G, B, E) so v veliki meri kompatibilne z notami B-mol lestvice, kar omogoča bogate odmevne odprte akorde in držne resonančne zvoke. Zato je h-mol med kitaristi priljubljena izbira za akustične in električne aranžmaje, še posebej ko se išče temnejši, melanholičen ali resonanten ton.
Uporaba in nasveti za izvajanje
- Za klasično in kitarsko izvedbo poskusite izkoristiti odprte bas-linije (B in E) ter obogatiti armonijo z odprtimi A, D in G strunami.
- Pri modulacijah v B-mol je pogosto uporabljen velik V (F♯ ali F♯7) iz harmonike, ki močno usmeri nazaj na toniko Bm.
- V aranžmajih lahko harmonski in melodični prirastki (A → A♯ ali G → G♯ navzgor) služijo kot barvni elementi za poudarjanje vodilnih tonov ali za glasovne vodbe v solističnih linijah.
H-mol/B-mol je torej izrazita in vsestranska tonaliteta, ki se pojavlja tako v veliki klasični literaturi kot tudi v priljubljeni glasbi, obenem pa nudi praktične prednosti pri igranju na kitaro in aranžmajih, ki iščejo temno, čustveno razpoloženje.
Znane klasične skladbe v tem ključu
- Violinski koncert št. 3 (Saint-Saëns) - Camille Saint-Saëns
- Maša v h-molu - Johann Sebastian Bach
- Klavirska sonata v h-molu - Franz Liszt
- Klavirska sonata št. 3 v h-molu, op. 58 - Frédéric Chopin
- Valček opus 69 št. 2 v h-molu - Frédéric Chopin
- Violinski koncert št. 2 v h-molu (La Campanella) - Niccolò Paganini
- Simfonija št. 8 v h-molu - Franz Schubert
- Simfonija št. 6 v h-molu, op. 74 (Patetična) - Pjotr Iljič Čajkovski
- E lucevan le stelle iz skladbe Tosca - Giacomo Puccini
- Koncert za violončelo v h-molu - Antonín Dvořák
- Koncert za 4 violine in violončelo, RV 580 (Koncert št. 10 iz skladbe L'estro Armonico) - Antonio Vivaldi
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je B minor?
O: B-mol je molovska lestvica, ki temelji na B.
V: Katero noto dvigne harmonski mol?
O: Harmonski mol dvigne a na A♯.
V: Koliko kratkih tonov je v tonski signaturi h-mol?
O: V h-molu sta v ključu dve kratki.
V: Kakšen je relativni durovski ton h-mol?
O: Relativni durovski ton h-mol je D-dur.
V: Kaj je paralelni durovski ton h-mol?
O: H-molov vzporedni durovski ton je B-dur.
V: Kaj je Schubart menil o h-molu?
O: Schubart je menil, da je h-mol tonaliteta pasivnega trpljenja in da je to pritožujoča se, nežna in tiha tonaliteta.
V: Zakaj v Beethovnovem času h-mol ni bil primeren za glasbo?
O: Francesco Galeazzi je zapisal, da h-mol ni primeren za glasbo dobrega okusa, Beethoven pa je melodično idejo v h-molu v eni od svojih skicirnic označil kot "črni ključ".