B-dur je durova lestvica, ki temelji na tonu B (v mednarodnem zapisu B♭). Njeni tonovi so: B♭ – C – D – E♭ – F – G – A. Njena ključna signatura vsebuje dve bemolski oznaki: B♭ in E♭ (dve “povišani” stopnji z bemolom).
Relativna molovska oblika B-dur je G-mol, vzporedna molovska oblika je B-mol. Njena enharmonična ustreznica bi bila teoretično A#-dur (redko uporabljena); za jasno razliko: C-dur ni njena enharmonična ustreznica.
V notaciji se ključna signatura za B-dur običajno zapiše z dvema bemoloma na obeh notnih črtah oziroma v obeh ključih (violinški in basovski stavek), tako da sta oznaki poravnani navpično — to olajša branje na pogled. V nekaterih redkih primerih zapisa ali pri zelo visokih/nižjih legah bi lahko za označitev ali razjasnitev uporabili tudi dodatne pomožne znake ali vodilne črte, vendar je navadna praksa, da sta bemola poravnana in skladno zapisana v obeh stavkih klavirskega zapisa. V orkestrski pisavi (na primer v altovskem ključu) so bemoli nameščeni glede na položaj tega ključa, a ostane število in izbor tonov enak.
Na krogu kvint je B-dur dve stopnji stran od C-dur (ima dve bemolni spremembi), zato jo običajno štejemo za sorodno in pogosto uporabljeno tonaliteto v orkestrski in klavirski literaturi. Primarne funkcijske sekvence (tonika, subdominanta, dominanta) v B-dur so: I = B♭, IV = E♭, V = F. Zaradi ugodnega položaja tonov na klaviaturi je B-dur tudi pogosta izbira za mnoge skladatelje in izvajalce v praktičnih situacijah.
Opomba glede zgodovinskih zmede v imenskem sistemu: različni notni sistemi uporabljajo različne oznake za tone (na primer v nemškem sistemu je H enakovredno B♭-ju v drugih sistemih), zato se v literaturi včasih pojavljajo nedoslednosti. Znana anekdota o Frédéricu Chopinu (Frédéric Chopin) — da je določena dur-lestvica (pogosto navajajo B-dur v angloameriškem smislu, torej B major z veliko križi) njegova najljubša zaradi udobnega položaja črnih tipk — se nanaša na drugi notni sistem in na lestvico z več križi, ne na B♭-dur, ki ga obravnavamo tukaj.
Za izvajanje na klavirju in kitari je B-dur prijetna in pogosto uporabljena tonaliteta. Pri pisanju za harfo pa avtorji pogosto raje izberejo C-dur ali druge tonalitete, ki so za pedalno harfo enostavnejše (manj zapletenih sprememb pedalov), če želijo izkoristiti resonančne lastnosti in enostavnejše nastavitve instrumenta.
