Balalajka: zgodovina, vrste in tehnike igranja ruskega strunskega glasbila

Balalajka je tradicionalno rusko strunsko glasbilo z značilnim trikotnim korpusom in običajno tremi strunami. Izvira iz ruralnih okolij Rusije in se uveljavilo kot osrednji instrument ruskega ljudskega ansambla. V družino balalajk sodijo piccolo balalajka, prima balalajka, sekunda (včasih imenovana secunda), alt balalajka, bas balalajka in kontrabas balalajka. Vsi sodobni tipi običajno imajo tri strune; zgodnejši primerki pa so lahko imeli od dveh do šest strun, podobno kot nekatera srednjeazijska glasbila. Najpogostejša uglasitev pri primi je E‑E‑A, vendar obstajajo različne uglasitve in oktavne razporeditve znotraj družine, namenjene pokritju širokega zvočnega spektra od visokih piccolo do globokih kontrabasov. Na prima balalajko se običajno igra s prsti, na sekundo in alto pa se lahko igra s prsti ali s trsalko, odvisno od sloga. Na bas in kontrabas, ki pogosto počivata na tleh ali imata oporo, se igra z usnjenimi trsalkami.

Zgodovina in razvoj

Balalajka je znana vsaj od 17. stoletja kot del ruskega ljudskega izročila. V zgodnjih različicah so bili pragovi pogosto narejeni iz živalskega črevesja in privezani na vrat, tako da jih je igralec lahko premikal; nekateri primerki so imeli premične pragove ali nobenih pragov. Srednjeazijski vplivi so vidni v sorodnosti z drugimi strunskimi instrumenti regije.

Ob koncu 19. stoletja je pomembno vlogo pri standardizaciji balalajke odigral glasbenik in zbiralec Vasiliy Vasilievich Andreyev, ki je oblikoval koncertno družino balalajk, postavil enotne oblike in uglasitve ter ustanovil balalajka orkester. Njegovo delo je pomagalo balalajko uveljaviti tudi izven ljudskih krogov v koncertnih in aranžmajnih oblikah.

Gradnja in materiali

Korpus balalajke je običajno trikotne oblike, narejen iz lesa (pogosto smreka ali jelša za rezonančno ploščo in jesen ali breza za stranske in zadnje stranice). Vrat je dolg in ozek; pragove so lahko fiksni leseni ali zgodovinsko premični iz črevesja. Strune so bile zgodovinsko iz živalskega črevesa (gut), danes pa prevladujejo jeklene ali najlonske strune, odvisno od želenega tona in stila igranja. Trsala so lahko lesen, kovinska ali iz usnja, pri basovskih tipih pa so pogosto uporabljene usnjene trsalkе za mehkejši, toplejši ton.

Vrste in uglasitve

• Piccolo – najvišji sopran; uporablja se redkeje, za svetle skale in solo fraze.
• Prima – najpogostejša in najprepoznavnejša; pogosto vodilni instrument pri ljudskih pesmih in solo repertoarju.
• Sekunda in alt – srednji registri, pogosto spremljevalni glasovi v ansamblih.
• Bas in kontrabas – pokrivata nizke registre; kontrabas lahko igra v oktavah in zagotavlja ritmično in harmonično podlago.

Uglasitev je variirala historično in regionalno, sodobne ansambelske uglasitve pa so pogosto standardizirane za lažje ravnanje z orkestrskimi aranžmaji. Najbolj znana in razširjena uglasitev prime je E‑E‑A, pri čemer se pri drugih članih družine uporablja nizek registrski razpon oziroma oktavne uglasitve glede na funkcijo instrumenta.

Tehnike igranja

Balalajka uporablja več specifičnih tehnik, med katerimi so najpomembnejše:

• Tremolo – hitro izmenično igranje z enim ali več prsti za ustvarjanje občutka dolgega, enotnega tona.
• Strumming/raspok – ritmično brenkanje z dlanjo ali prsti, pogosto za spremljavo plesnih melodij.
• Pikado in palec – natančne melodijske fraze igrane z uporabe palca in kazalca ali posebne trsale.
• Percussive učinki – rahli udarci po korpusu za poudarjanje ritma.

Na basih in kontrabasih se pogosto uporablja trsalo zaradi večje moči in projiciranja nizkega tona; na manjših tipih pa prevladuje igra s prsti, kar omogoča večjo agilnost in artikulacijo.

Repertoar in uporaba

Balalajka je tradicionalno spremljevala ljudske pesmi, plese in zabave. S standardizacijo se je razširila v koncertne zasedbe: balalajka orkestri izvajajo predelave ljudskih pesmi, klasičnih skladb in sodobnih aranžmajev. V 20. stoletju je postala simbol ruskega glasbenega izročila in se je pojavljala v folklornih, filmskih in koncertnih kontekstih. Danes jo uporabljajo tako folk ansambli kot soloskladatelji in virtuozni interpretatorji, ki razširjajo tehnične meje instrumenta.

Znani izvajalci in ansambli

Za razvoj balalajke ima velik pomen Vasiliy Andreyev, kasneje so instrument popularizirali številni ansambli in solo izvajalci. Med sodobnimi virtuoznimi imeni velja omeniti izvajalce, ki so instrument približali širšemu občinstvu s koncerti in posnetki. Balalajka orkester in folklorni ansambli po vsem svetu ohranjajo tradicijo in hkrati vnašajo nove aranžmaje.

Nega in izbor instrumenta

Pri izbiri balalajke je pomembno preveriti kakovost lesa, spoje in delovanje pragov ter stanje vrvic. Prihranite instrument v suhem in stabilnem okolju (izogibanje ekstremom vlage in toplote). Redno menjajte strune glede na rabo in skladbo; pri velikih spremembah temperature ali vlage je potrebno dodatno uglaševanje. Če je na voljo, poiščite nasvet izkušenega lutnika ali učitelja glasbe pri nakupu in nastavitvah.

Učenje in viri

Balalajka je dostopna začetnikom, zlasti zaradi svoje enostavne gradnje in relativno majhnega števila strun, a ob doseganju višjih nivojev zahteva specifične tehnike in veščine. Za začetek so koristni učbeniki, video lekcije in lokalni učitelji ljudske glasbe. Mnoge glasbene šole in folklorni centri po svetu nudijo tečaje za različne stopnje znanja.

Balalajka ostaja živa tradicija in hkrati prilagodljiv in izrazit glasbeni instrument, primeren tako za preproste ljudske pesmi kot za zahtevne koncertne interpretacije.

Razvoj

Balalajko je izboljšal Rus Vasilij Vasiljevič Andrejev. Na svoji kmetiji je slišal kmete, ki so igrali na slabo izdelana glasbila. Andrejev je želel izboljšati instrument in ga uporabljati za koncerte. S pomočjo dveh izdelovalcev violin in enega mizarja se je do konca življenja ukvarjal s tem instrumentom. Izboljšali so zvočno ploščo, zaradi česar je bil glasnejši. Zamislil si je prima balalajko, sekundo, alt, bas in kontrabas balalajko. Nato je več let pisal in prirejal glasbo za skupine balalajk, ki so jo igrale. Ansambel balalajk je prvič javno nastopil leta 1888. Po ruski revoluciji je komunistična partija spodbujala igranje tega instrumenta in nastali so veliki orkestri balalajk.

Andrejev z balalajko v roki

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je balalajka?

V: Katere so različne vrste balalajk?

V: Koliko strun imajo balalajke?

V: Katera je najpogostejša uglasitev za balalajke?

V: Kako se igrajo različne vrste balalajk?

V: Koliko strun so imele prejšnje balalajke?

V: Iz česa so bile narejene pragovi prejšnjih balalajk?

Išči po črki