Des-mol (D♭-mol) je teoretični ključ, ki temelji na glasbeni noti D♭. Njena ključavnica ima sedem ravnin in eno dvojno ravnino, zato je des-mol v praksi zelo redek in se običajno zapiše kot njegovo enharmonično nasprotje — c♯-mol.

Notacija in lestvica

Pri zapisu des-mola bi bila naravna (naravna) srednja lestvica teoretično zapisana takole (v notnem imenu):

  • D♭
  • E♭
  • F♭
  • G♭
  • A♭
  • B♭♭ (B z dvojno ravnino)
  • C♭
  • D♭

Iz tega sledi, da bi bila ključavnica teoretično sestavljena iz sedmih ravnin plus ene dvojne ravnine (B♭♭). Zaradi te zapletene notacije je des-mol praktično zamenjan z c♯-mol, ki ima čistejšo ključavnico (štiri križce).

Razmerja z drugimi toniškimi sistemi

  • Enharmonični ekvivalent: c♯-mol — to je ista zvočna višina, a mnogo bolj berljiva in pogosto uporabljena zapisna oblika.
  • Relativni mol/moll: relativni dur des-mola bi bil teoretično f♭-dur (enharmonično enakovreden E-duru).
  • Paralelni dur: des-dur (D♭-dur) — to je molski paralel, vendar je des-dur sam po sebi pogosto rabljen (ima 5 ravnin) in se razlikuje od redkega des-mola.

Zakaj se des-mol redko uporablja

Glavni razlogi, da des-mol skoraj ni v praktični rabi:

  • ključavnica z dvojno ravnino je neobičajna in otežuje branje not;
  • nastopajoče in inštrumentalne transpozicije postanejo zapletene zaradi množice sprememb (ravnin/dvojnih ravnin);
  • domnevna prednost berljivosti in praktičnosti vodi glasbenike in urednike k uporabi c♯-mola kot standardne izbire.

Primeri v glasbeni literaturi

Kljub neobičajnosti je des-mol včasih ciljna tonačnost ali pa se v notaciji pojavi iz teoretičnih razlogov. Primeri, ko se pojavi kontrast med zapisom v des-molu in c♯-molu:

  • Mahlerjev tematski motiv "der kleine Appell" ("klic k redu") iz četrte in pete simfonije — v četrti simfoniji je motiv zapisan v des-molu, v peti pa v c♯-molu.
  • V Adagiu Mahlerjeve 9. simfonije se solo fagotska tema najprej pojavi v des-molu, vendar se kasneje še dvakrat vrne zapisana v c♯-molu.
  • Tudi Adagio Brucknerjeve Simfonije št. 8 vsebuje fraze, ki so tonsko v des-molu, vendar so zapisane kot c♯-mol zaradi boljše berljivosti.

Zaključek

Des-mol je torej teoretična tonačnost z zahtevnejšo notacijo (sedem ravnin + ena dvojna ravnina). Ker praktičnost pogosto prevlada nad teoretično natančnostjo, se namesto nje skoraj vedno uporablja c♯-mol, ki je njen enharmonični ekvivalent in veliko bolj prijazen za izvajalce in urejevalce not.