Teoretični ključi v glasbeni teoriji: ključi z dvojnimi križci in bemoli
V glasbeni teoriji so teoretični ključi ali nemogoči ključi ključi s ključnimi signaturami, ki vsebujejo vsaj eno dvobesednico ali dvobesednico. Gre za teoretične možnosti zapisovanja tonalnosti, ki zahtevajo dvojne znake (dvojne križce ali dvojne bemole) v ključni signaturi in zato niso praktične za običajno branje not.
Kaj so dvojni križci in dvojni bemoli?
Dvojni križec (dvojni križci) pomeni dvakratno zvišanje tona za pol tona; dvojni bemol pomeni dvakratno znižanje tona za pol tona. Takšni akcidentali se v notah pojavljajo, kadar harmonska ali melodijska sprememba zahteva natančno izvedbo tona, vendar jih je v ključni signaturi precej nepraktično uporabljati, ker otežijo branje in razumevanje glasbe.
Zakaj so teoretični ključi redki?
Dvojni križci in dvojni bemoli se sicer uporabljajo kot akcidentali v notaciji, vendar se redko nahajajo v ključu (zlasti v glasbi, ki uporablja enakomerno temperacijo), saj bi to zelo otežilo branje in interpretacijo. Namesto tega notopisci običajno izberejo enharmonično enakovreden ključ z do sedmimi enojnimi križci ali bemoli, ki je bralcu bolj pregleden.
Na primer, ključ G♯-dur se redko uporablja za zapisovanje glasbe, saj bi v njegovi skali moral nastopiti ton F
(F z dvojim križcem). Enako temperirana lestvica G♯-dur ima popolnoma enake zvočne višine kot lestvica A♭-dur; takšne pare ključev imenujemo enharmonično enakovredni. Zato je teoretični ključ G♯-dur običajno zapisan z znamko A♭-dur, ki je veliko bolj pregleden za izvajalce.
Primeri in praktične posledice
- Ključi, kot so G♯-dur, D♯-dur ali A♯-dur, bi lahko zahtevali dvojne križce v notnem zapisu; zato jih pogosto zamenjamo z enemu križcu/bemolu prijaznejšimi enharmoničnimi ekvivalenti (npr. G♯-dur → A♭-dur).
- Na strani s flavami podobno držijo ključi, ki bi presegli sedem bemolov — za takšne primere bi bili potrebni dvojni bemoli in zato se raje uporabi enharmonični ključ z manj bemoli.
- Dvojni akcidentali se kljub temu pojavljajo v skladbah, kadar harmonija to zahteva (npr. F## v modulaciji ali kot vodilni ton v kromatični liniji), vendar običajno kot posamezni aksidentali in ne kot del ključne signature.
Kdaj se teoretični ključi uporabljajo v praksi?
V večini sodobnih notacijskih praks teoretični ključi niso zaželeni. Včasih jih lahko najdemo v teoriji, analizi ali v zgodovinskih izvlečkih, kjer avtor želi natančno prikazati harmonsko funkcijo ali enolično dviganje/zniževanje tonov. V orkestralnih ali transponiranih delih pa se včasih uporabijo neobičajni ključi zaradi glasbenega konteksta ali navad instrumenta, vendar izvajalci običajno berejo njihove enharmonične alternative.
Sklep: teoretični (»nemogoči«) ključi obstajajo kot koncept v glasbeni teoriji, vendar se v praksi redko uporabljajo zaradi preglednosti notnega zapisa in lažje izvedbe; dvojni križci in dvojni bemoli ostajajo predvsem orodje za posamezne akcidentale znotraj glasbe, kadar je to nujno za ohranitev harmonske logike.
Enharmonična ekvivalenca
Skladba zahodne glasbe ima običajno osnovni ključ, prehod znotraj skladbe pa se lahko modulira v drug ključ, ki je običajno tesno povezan z osnovnim ključem. (Običajno je blizu izvirniku okoli kvintnega kroga.) Kadar je ključ blizu vrha kroga (tonaliteta z nič ali malo akcidentalami), je pisanje obeh ključev enostavno - doda se majhno število dodatnih šumov ali asov. Če pa je domači ključ blizu dna kroga (ključna signatura z mnogimi akcidentalami), bo morda treba uporabiti enharmonično ekvivalenco, saj bo preprosto dodajanje akcidentalov povzročilo ključ s preveč akcidentalov, da bi ga bilo lahko igrati ali zapisovati.
Kvintni krog, ki prikazuje durove in molove ključe
Potreba po upoštevanju teoretičnih ključev
Na vsakem od spodnjih treh mest na kvintnem krogu lahko obe enharmonični ustreznici zapišemo brez dvojnih šrafur ali dvojnih lat in ju zato ne uvrščamo med "teoretične ključe":
| Glavni (manjši) | Ključni podpis |
| Glavni (manjši) | Ključni podpis |
| B (G♯) | 5 ostrih pripomočkov |
| C♭ (A♭) | 7 stanovanj |
| F♯ (D♯) | 6 ostrih pripomočkov |
| G♭ (E♭) | 6 stanovanj |
| C♯ (A♯) | 7 ostrih pripomočkov |
| D♭ (B♭) | 5 stanovanj |
Kadar pa je relativna tonaliteta na nasprotni strani kroga od domače tonalitete, bi modulacija v to tonaliteto teoretično pomenila dodajanje toliko šumov ali ploskov, da bi bilo treba v tonalitetah zapisati dvojne šume in dvojne ploskve. Pri naslednjih ključih (šest od njih je vzporednih durovih in molovih ključev zgornjih) bi bilo potrebnih do sedem dvojnih šrafur ali dvojnih matov:
| Ključ | Ključni podpis | |
| D♭ minor (= C♯ minor) | 8 stanovanj | F♭ major |
| G♭ minor (= F♯ minor) | 9 stanovanj |
|
| c♭ mol (= h-mol) | 10 stanovanj |
|
| F♭ mol (= e-mol) | 11 stanovanj |
|
|
| 12 stanovanj |
|
|
| 13 stanovanj |
|
|
| 14 stanovanj |
|
| G♯ dur (= A♭ dur) | 8 ostrih pripomočkov | E♯ minor |
| D♯ major (= E♭ major) | 9 ostrih pripomočkov | B♯ manjši |
| A♯ major (= B♭ major) | 10 ostrih pripomočkov |
|
| E♯ dur (= F dur) | 11 ostrega orodja |
|
| B-dur (= C-dur) | 12 ostrih rezil |
|
| F-dur (= G-dur | 13 ostrega orodja |
|
| C-dur (= D-dur | 14 ostrega orodja | A |
Če bi na primer skladbo v E-duru modulirali za kvinto navzgor v B-dur, ki je poleg nje na krogu in na isti strani kroga, je zapis jasen in preprost; doda se dodatna fisa, tako da nastane pet fisov. Če bi ga modulirali še enkrat, bi postal F-dur, zapisan s šestimi ostrimi toni. Naslednja modulacija, v C♯, ima sedem kratkih tonov. Naslednja modulacija pa bi bila v teoretični ključ G♯, ki bi potreboval osmino fis - da bi prejšnja nota F♯ postala F v ključu. Da bi se izognili teoretičnim ključem, je novi del običajno napisan v enharmonično enakovredni ključni signaturi A♭ dur.
| · v · t · e Diatonične lestvice in ključi | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| V tabeli je prikazano število kratkih in dolgih tonov v vsaki lestvici. Molovske lestvice so zapisane z malimi črkami. | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so teoretični ključi?
O: Teoretični ključi so glasbeni ključi s podpisi ključev, ki vsebujejo vsaj eno dvojno malto ali dvojno ostrino.
V: Zakaj sta dvojna plošča in dvojna ostrina le redko uvrščena v signaturo ključa?
O: Dvojne late in dvojne harfe se uporabljajo kot accidentale, vendar jih le redko postavimo v tonaliteto, ker bi to zelo otežilo branje tonalitete.
V: Kaj je primer teoretičnega ključa?
O: Primer teoretičnega ključa je G-dur, ki ima podpis ključa s F.
V: Kako lahko napišemo glasbo s tem teoretičnim ključem?
O: Glasbo v tem teoretičnem ključu lahko pišemo tako, da ga zapišemo z enakimi notami kot A-dur, saj sta ta dva ključa enharmonično enakovredna.
V: Kaj pomeni enharmonično enakovreden?
O: Enharmonično enakovredno pomeni, da imata dva različna glasbena ključa popolnoma enake note.
V: Zakaj pri zapisovanju glasbe uporabljamo enakomerno temperaturo? O: Pri zapisovanju glasbe uporabljamo enakomerno temperamentnost, da vse note zvenijo enako uglašeno ne glede na njihov položaj na lestvici.
