F-dur: glasbena lestvica, ključna signatura in instrumenti

F-dur (ali ključ F) je glasbena durova lestvica, ki se začne na tonu F. Njena ključna signatura vsebuje eno ploskev (B♭), kar pomeni, da je v lesti­vici znižana samo nota B.

Notni material in harmonija

F-dur lestvica: F – G – A – B♭ – C – D – E – F. V diatonični harmoniji F-dur tvorijo osnovne trozvoke (triade):

• I (tonika): F-dur
• II (suptertunika): G-mol
• III (medianta): A-mol
• IV (subdominanta): B♭-dur
• V (dominanta): C-dur
• VI (submedijant): D-mol
• VII (vodilni ton): E-diminished (E°)

F-dur pogosto povezujemo z toplim, pastoralnim in umirjenim izrazom v zahodni umetniški glasbi.

Relativni in vzporedni mol

Njen relativni mol je d-mol (isti ključ, ena ploskev), vzporedni mol pa je f-mol (isto začetno ime, drugačna signatura in barva).

Transponirajoči inštrumenti

F-dur je matična tonaliteta za več pihalnih in transponirajočih inštrumentov, med katerimi so:

• angleški rog (cor anglais)
• basetski rog (basset horn)
• rog v F (horn in F)
• trobente v F (določene vrste trobent)
• basovske Wagnerjeve tube

To pomeni, da so ti inštrumenti nameščeni tako, da je njim naravni (matčni) ton F. Ker mnogi od teh inštrumentov transponirajo, morate pri pisanju partij upoštevati smer in interval transpozicije:

• Za inštrumente, ki zvenijo za popolno kvinto nižje kot je zapisano (npr. roga v F, angleški rog, večina Wagnerjevih tub), morate za dosego zvočne tonalitete F-dur pisati part v grafični tonaliteti, ki je za kvinto višja (npr. C-dur), tako da bo občuten oziroma končni zvok v F-dur.
• Basetski rog pogosto zveni za oktavo in kvinto nižje kot je zapisano (to pomeni, da je zvočni ton za 19 poltonov nižji), zato je treba pri notnem zapisu upoštevati to večjo transpozicijo.
• Pri trobenti v F obstajajo različne zgodovinske in sodobne prakse glede transpozicije; nekatere trobente so konstruirane tako, da zvenijo drugače od večine rogov (preverite konkretno izdajo ali inštrument).

Pomembno: pri orkestraciji vedno preverite, kako natančno vaš inštrument transponira (izdaja, tip in zgodovinski kontekst), saj se lahko transpozicije razlikujejo in napačna za­pisana tonaliteta pripelje do napačnega zvočnega rezultata.

Zgodovinski in repertuarni komentar

Od šestih uvertur, ki jih je Francesco Maria Veracini napisal za princa Friderika Avgusta v Dresdnu, je večina v F-duru ali B-duru, saj je imel prinčev orkester veliko pihal, ki so najbolje igrala v teh tonalitetah. V splošnem so bile v 18. stoletju in kasneje tonalitete F-dur in B♭-dur priljubljene za orkestralne in pihalne zasedbe, ker so naravne odprtine zgodnjih pihal in naravni toni naravnih rogov in trobent najbolje sovpadali s tema ključema.

Praktični nasveti

• Če pripravljate part za roga v F ali angleški rog in želite, da zveni v koncertnem F-duru, običajno napišete partij za kvinto višje (to je v C-duru).— vendar vedno preverite točno transpozicijo inštrumenta.
• Pri izposojenih ali zgodovinskih inštrumentih upoštevajte, da se lahko navade razlikujejo; raje potrdite s partituro ali izvajalcem.
• Pri učečih se glasbenikih si zapomnite: ena ploskev v ključu pomeni, da je v glasbi B znižan — to vpliva tako na melodijo kot na harmonijo.

F-dur je torej praktična in pogosto uporabljena tonaliteta v orkestralni praksi, še posebej kadar v zasedbi prevladujejo inštrumenti, nastavljeni v F ali B♭.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je F-dur?

V: Katera je relativna molovska lestvica F-dur?

V: Kaj je paralelna molovska lestvica F-dur?

V: Kateri instrumenti so v ključu F-dur?

V: Kako zvenijo ti instrumenti, če so zapisani v C-duru?

V: Zakaj je Veracini svoje uverture za princa Friderika Avgusta večinoma napisal v B-duru ali F-duru?

Išči po črki