V glasbi izraz ostra (pogosto tudi križec, nemško Dies) označuje povišanje tona za en polton (pol koraka). V glasbenem zapisu se to zapiše s symbolom ♯ in pomeni, da je nota za igranje ali petje za pol tona višja kot brez predznaka.
Notacija in delovanje
V notnem zapisu se znak ostro postavi tik pred notno glavo in velja za točno določeno notno mesto v istem taktu (razen če ga prekliče naravni znak). Ostri se lahko pojavi v ključu (v ključnih znakih), kjer vpliva na vse iste note skozi celoten stavek oziroma skladbo glede na pravila zapisovanja. Ostri običajno dvigne ton za en polton v dvanajsttonskem enakomernem temperamentu, vendar se v različnih slogih in uglaševanjih lahko uporablja tudi za manjše ali večje pomike.
Enharmonične različice in primeri
V dvanajsttonskem enakem temperamentu so mnogi povišani toni enharmonično enakovredni tonalnim stopnjam, ki imajo padec (flat). Na primer cis (C♯) je enharmonično enakovreden des (D♭), prav tako je gis (G♯) enharmonično enakovreden as (A♭). Vendar pa se v netemperiranih sistemih ali v nekaterih zgodnjih oz. narodnih uglaševanjih ti toni lahko razlikujejo po intonaciji in ne zvenijo povsem enako.
Dvojni, trojni in mikrotonalni križci
Obstajajo tudi dvojni ostri (dvojni križec); ti imajo simbol
in dvignejo noto za dva poltona (celoten ton). V sodobni notaciji se dvojni ostri uporablja, kadar harmonske ali funkcijske potrebe narekujejo povišanje več kot enega poltona v določenem harmonskem kontekstu.
Redkeje se uporabljajo tudi trojni križci (zapisani kot kombinacija znakov ali posebna notacija) in bi dvignili noto za tri poltone; to je zelo redek primer, ponavadi v sodobni klasični ali eksperimentalni glasbi. Obstajajo tudi mikrotonalne različice, kot so četrtone (polpoltonski oziroma "četrttoni") ali tričetrttonske oznake, ki se pojavljajo v mikrotonalni in etnični glasbi.
Uporaba v tonalnosti
Kvinta (krožnica kvint) vam praktično pokaže, koliko ostrih tonov vsebuje določena tonalna signatura oziroma ključ — z vsakim korakom v krožnici se v ključ doda ali odvzame po en ostri (oz. b-znižanje) glede na smer.
Ostro kot relativni izraz pri uglaševanju
V uglaševanju se beseda "ostro" pogosto uporablja tudi v smislu "nekaj višje" — če ista nota zveni na dveh glasbilih in je eno nekoliko višje, rečemo, da je v primerjavi z drugim instrumentom preveč ostra. To je pomembno pri uglaševanju zasedb in orkestrov, kjer majhne razlike v intonaciji vplivajo na barvo in harmonično ravnovesje.
Unicode in tipografija
Unicode je za glasbeni znak ostro (MUSIC SHARP SIGN) dodelil kodno točko U+266F; njegova HTML entiteta je ♯. Znak, ki se uporablja za dvojni ostri, je v Unicode v bloku glasbenih simbolov in ima kodno točko U+1D12A (MUSICAL SYMBOL DOUBLE SHARP). Ker je U+1D12A izven osnovnega ASCII/Latin-1 nabora, ga podpirajo nekatere pisave in brskalniki slabše — zato se v praksi pogosto uporablja grafična slika ali nadomestni prikaz. Pomembno je tudi razlikovati glasbeni znak ostro (♯, U+266F) od navadnega znaka za številko/oznako (#, U+0023): izgledata podobno, vendar imata različne kodne točke in lahko v tipografiji zasedeta različno širino in poravnavo.
Za dopolnitev: naravni znak (♮) je U+266E, bemol (♭) pa je U+266D. Pri uporabi teh znakov v spletnem ali digitalnem zapisu je treba upoštevati podporo pisave in kodiranje (UTF-8), sicer se simboli morda ne prikažejo pravilno.
Čeprav so simboli običajno jasni glasbenikom, je pri digitalnem deljenju not ali pri tipkanju priporočljivo preveriti, ali izbrana pisava podpira glasbene simbole, še posebej za dvojne ali druge razširjene znake.
