Notni zapis
Glasbeni zapis ali notni zapis je način zapisovanja glasbe, ki omogoča vsakomur, da jo lahko zaigra. V preteklosti so za zapisovanje glasbe uporabljali številne sisteme. Danes večina glasbenikov v zahodnem svetu zapisuje notne zapise na peščico: pet vzporednih črt, med katerimi so štirje presledki. Vendar obstajajo tudi številni drugi načini, od katerih se nekateri v različnih kulturah uporabljajo še danes.
Zapisovanje glasbe omogoča, da skladatelj, ki sestavi (compofishes) glasbeno delo, drugim sporoči, kako naj bi glasba zvenela. To glasbo lahko nato igra ali poje vsakdo, ki zna "brati glasbo". Če glasba ni zapisana, se lahko ljudje naučijo glasbo drugih ljudi le tako, da jo poslušajo in poskušajo posnemati. Tako so se tradicionalno učili ljudske glasbe.
Nekateri zgodnji načini pisanja glasbe
Knjižno pismo
Najstarejša vrsta zapisa je bila zapisana na tablicah z načinom pisanja, imenovanim klinopis. Najdena je bila glasba iz Nippurja iz obdobja okoli 2000 let pred našim štetjem, iz katere je razvidna približna predstava o tem, kako naj bi se glasba igrala. Na tablici iz leta 1250 pred našim štetjem je glasbeni zapis, ki prikazuje imena strun lire. To so najzgodnejši zapisi o zapisani glasbi, ki jih imamo.
Stara Grčija
Glasbeni zapis iz stare Grčije je prikazoval note bolj podrobno kot prejšnji klinopis. Prikazuje višino (kako visoka ali nizka je nota) in koliko časa traja. Včasih daje predstavo o harmoniji. Uporabljali so ga vsaj od 6. stoletja pred našim štetjem do približno 4. stoletja našega štetja.
Zgodnji evropski glasbeni zapis
Ko se je glasba v Evropi začela zapisovati, je bila to glasba za rimskokatoliško cerkev. Menihi, ki so jo zapisovali, so uporabljali sistem pik in črt, imenovan neumes. Z njimi je bilo mogoče razbrati, kako visoke ali nizke so bile note, niso pa prikazovale njihove dolžine. Morda so jih uporabljali ljudje, ki so glasbo že poznali in so potrebovali le opomnik, kdaj se morajo dvigniti ali spustiti.
Ljudje so postopoma spoznali, da je treba najti sistem, ki bo pokazal natančno višino tona. Prva plošča je bila le ena sama vodoravna črta. Postopoma se je povečala na štiri vrstice. Guido d'Arezzo, italijanski benediktinski menih, ki je živel v 11. stoletju, je razvil ta sistem, ki je kmalu pripeljal do nam znanega načina zapisovanja glasbe. V 16. stoletju so vsi uporabljali petvrstičnice. Do konca 17. stoletja se je povsod uporabljal sistem taktov (taktov). Sprva so bile taktne črte namenjene prikazu, katere note je treba igrati ali peti skupaj. Postopoma se je razvil sistem, ki ga poznamo danes, v katerem je vsak takt trajal enako dolgo in je imel določeno število udarcev (taktov) za vsak takt. Do konca 17. stoletja ga je uporabljala večina glasbenikov v evropski klasični glasbi.
Fotografija originalnega kamna v Delfih, ki vsebuje drugo od dveh himen Apolonu. Glasbeni zapis je vrsta priložnostnih simbolov nad glavno, neprekinjeno vrstico grških črk.
Zgodnji evropski glasbeni zapis
Nekateri drugi sistemi
Instrumenti, kot so kitare, pogosto igrajo na podlagi akordne sheme ali samo imen akordov (C7, Em itd.), zapisanih pod notami ali besedami pesmi.
Sistem, imenovan solfege, so glasbeniki uporabljali že v renesansi. Ta sistem prikazuje imena tonov lestvice (do, re, mi itd.).
Glasba za lutnjo v obdobju renesanse in baroka je bila zapisana v sistemu, imenovanem tabulatura. Tudi nekateri skladatelji 20. stoletja so uporabljali tabulaturo.
Nekateri sodobni skladatelji, kot je John Cage, so glasbo pisali z risbami, imenovanimi grafični zapis.
Za slepe glasbenike je glasba lahko napisana tudi v Braillovi pisavi.
Danes se računalniki pogosto uporabljajo za ustvarjanje glasbe. To je privedlo do drugih oblik glasbenega zapisa, ki se uporabljajo v različnih sistemih programske opreme. Datotečni format MIDI shranjuje informacije o višini, trajanju, hitrosti, glasnosti itd. not in se lahko uporablja za upravljanje instrumenta MIDI.
Za nekatere nezahodne glasbe se danes uporabljajo drugi sistemi.
Sorodne strani
- Notni zapis
- Stave (glasba)
- Clef (glasba)
- Guido d'Arezzo
- Tabelatura
| · v · t · e Glasba | |||||
| Zgodovina glasbe in |
| ||||
|
| ||||
|
| ||||
| Izobraževanje in študij |
| ||||
| Proizvodnja |
| ||||
| Kulturni in |
| ||||
| Po suvereni državi |
| ||||
| Seznami |
| ||||
| Sorodni članki |
| ||||
| |||||
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je glasbeni zapis?
O: Glasbeni zapis je način zapisovanja glasbe, da jo lahko vsakdo zaigra.
V: Koliko vrstic je v notnem zapisu, ki ga uporablja večina glasbenikov v zahodnem svetu?
O: Večina glasbenikov v zahodnem svetu zapisuje notne zapise na platnicah s petimi vzporednimi vrsticami in štirimi presledki med njimi.
V: Kakšen je namen zapisovanja not?
O: Zapisovanje glasbe omogoča, da skladatelj, ki sestavlja (komponira) glasbo, drugim ljudem sporoči, kako naj bi glasba zvenela, tako da jo lahko potem igra ali poje vsakdo, ki zna "brati glasbo".
V: Kako se je ljudska glasba tradicionalno učila?
O: Ljudske glasbe so se običajno učili tako, da so jo poslušali in jo poskušali posnemati.
V: Ali se danes za zapisovanje glasbe uporabljajo še kakšni drugi sistemi, poleg sistema pet, ki ga uporablja večina glasbenikov v zahodnem svetu?
O: Da, obstajajo številni drugi, nekateri od njih se še danes uporabljajo v različnih kulturah.
V: Ali je za igranje ali petje zapisane glasbe potrebno branje notnega zapisa?
O: Da, branje notnega zapisa je potrebno za igranje ali petje zapisane glasbe.
