Notni zapis (glasbeni zapis): definicija, zgodovina in vrste
Glasbeni zapis ali notni zapis je način zapisovanja glasbe, ki omogoča vsakomur, da jo lahko zaigra. V preteklosti so za zapisovanje glasbe uporabljali številne sisteme. Danes večina glasbenikov v zahodnem svetu zapisuje notne zapise na peščico: pet vzporednih črt, med katerimi so štirje presledki. Vendar obstajajo tudi številni drugi načini, od katerih se nekateri v različnih kulturah uporabljajo še danes.
Zapisovanje glasbe omogoča, da skladatelj, ki sestavi (compofishes) glasbeno delo, drugim sporoči, kako naj bi glasba zvenela. To glasbo lahko nato igra ali poje vsakdo, ki zna "brati glasbo". Če glasba ni zapisana, se lahko ljudje naučijo glasbo drugih ljudi le tako, da jo poslušajo in poskušajo posnemati. Tako so se tradicionalno učili ljudske glasbe.
Kaj vsebuje notni zapis
- Notno izreze (pet črt): osnovni sistem za pisanje višinskih odnosov (višine tonov).
- Ključi (npr. violinski/sol ključ, bas ključ): določijo, katere tone predstavljajo črte in presledki.
- Note: simboli, ki označujejo višino in dolžino tona (celota, pol nota, četrtinka, osminska itd.).
- Pavze: tišine oziroma odmiki v zvoku, tudi s posameznimi simboli za različne dolžine.
- Tempo in metrum (takt): določata hitrost izvajanja in porazdelitev ritmičnih enot (npr. 4/4, 3/4).
- Ključni znaki (poviševanja in znižanja – predznaki): določen tonični sistem oziroma lestvico dela (npr. F-dur z enim križcem).
- Dinamične oznake (p, f, crescendo, diminuendo): volumen in izraz.
- Artikulatorji in okrasni znaki (legato, staccato, trillerji, mordenti): način izvedbe not.
- Besedilo (pri vokalni glasbi): nameščeno pod notami, usklajeno z ritmom.
- Akordi, cifre in akordne tabele: pogosto uporabljeni v popularni glasbi in jazz-u za spremljavo.
Kratek pregled zgodovine
- Stari in neumatski zapisi: v antičnih kulturah (npr. Grki) in zgodnjem srednjem veku so obstajali različni simboli za melodijo; v krščanski liturgični tradiciji so se pojavili neumi (neumi) kot osnovni oblikovalci smeri melodične linije.
- Guido d'Arezzo (11. stoletje): pomembna inovacija je uvedla sistem črt in presledkov (zgodnji staff) in osnovne metode za učenje višin (solmizacija).
- Mensuralna notacija (srednji vek in renesansa): razvila se je natančnejša ritmična zapisa, kar je omogočilo kompleksne polifonične skladbe.
- Barok in klasika: vznikne standardiziran petčrtni notni sistem, razvijejo se ključni, metrski in dinamični znaki.
- 19. in 20. stoletje: dodatne oznake za izraznost, orkestralna notacija postane zelo podrobna; pojavijo se tudi alternativni sistemi (tablature, cifrni zapisi) ter grafične in eksperimentalne notacije v sodobni glasbi.
Vrste notnih zapisov
- Standardni petčrtni notni zapis: najpogostejša oblika v zahodni klasični tradiciji; primeren za večino inštrumentov in vokalov.
- Tablatura: grafični zapis za lutnjo, kitaro in druge strune, ki prikazuje položaj prstov na strunah namesto višino nota.
- Cifrni ali numerični zapisi (npr. jianpu v kitajski glasbi): številke namesto not, enostavno za učenje melodij; pogosto rabljen v popularni in folklorni glasbi.
- Byzantinska in cerkvena notacija: različni sistemi za vzhodne liturgije in tradicije.
- Grafična notacija: uporabljena v eksperimentalni in sodobni glasbi, kjer tradicionalni simboli ne zadoščajo, vključuje risbe, diagrame in navodila.
- Lead sheets in akordne tabele: vsebujejo melodijo, besedilo in akorde (pogosto v jazz in popularni glasbi).
- Elektronski zapisi (MIDI, MusicXML, Finale/Sibelius datoteke): omogočajo izmenjavo, predvajanje in avtomatsko reproduciranje glasbe v digitalnih orodjih.
Uporaba in pomen notnega zapisa
- Shranjevanje in prenašanje glasbene vsebine čez čas in prostor — omogoča rekonstrukcijo stare glasbe.
- Pomoč pri poučevanju in učenju glasbe — nudi skupen sistem za razumevanje višine, ritma in interpretacije.
- Osnova za orkestracijo, aranžiranje in analizo skladb.
- Pravno varstvo avtorskih del in izhodišče za izdaje in reprodukcije.
Kako brati osnovni notni zapis (v kratkih korakih)
- Poglejte ključ (violin/sol, bas, alt): ta pove, kateri ton predstavljajo črte in presledki.
- Preberite taktno število (metrum), npr. 4/4 pomeni štiri četrtinke na takt.
- Opazujte klavzule (predznake) ob začetku takta: križci in bemoli označujejo spreminjanje lestvice.
- Note z različnimi glavami, stebli in zastavicami pomenijo različno trajanje (celota, pol, četrtinka, osmina itd.).
- Dinamične oznake in artikulatorji določajo jakost in način izvedbe.
Sodobni razvoj in digitalizacija
S pojavom računalniških notnih urejevalnikov in elektronskih formatov so se možnosti zapisovanja in deljenja glasbe močno razširile. Formati, kot sta MIDI in MusicXML, omogočajo predvajanje, prenos v druga orodja ter avtomatsko transkripcijo nekaterih elementov. Notni urejevalniki (npr. Finale, Sibelius, MuseScore) olajšajo sestavljanje, tiskanje in urejanje zapisa, hkrati pa podpirajo tudi izvoz v PDF in avdio formate.
Kje se naučiti več
- Učni tečaji glasbene teorije in notnega branja pri glasbenih šolah ali zasebnih učiteljih.
- Samostojno učenje znotraj notnih učbenikov, spletnih vadnic in video lekcijah.
- Vaja: pet črt, prepoznavanje ključev, branje ritma in redno igranje iz zapisa hitro izboljšajo spretnost branja not.
Notni zapis je torej vsestransko orodje — je jezik, s katerim skladatelji, izvajalci in učitelji prenašajo glasbo skozi generacije in kulture. Čeprav prevladuje petčrtni sistem v zahodnem svetu, obstaja bogata paleta alternativnih zapisov, ki odražajo raznolikost glasbenih tradicij sveta.
Nekateri zgodnji načini pisanja glasbe
Knjižno pismo
Najstarejša vrsta zapisa je bila zapisana na tablicah z načinom pisanja, imenovanim klinopis. Najdena je bila glasba iz Nippurja iz obdobja okoli 2000 let pred našim štetjem, iz katere je razvidna približna predstava o tem, kako naj bi se glasba igrala. Na tablici iz leta 1250 pred našim štetjem je glasbeni zapis, ki prikazuje imena strun lire. To so najzgodnejši zapisi o zapisani glasbi, ki jih imamo.
Stara Grčija
Glasbeni zapis iz stare Grčije je prikazoval note bolj podrobno kot prejšnji klinopis. Prikazuje višino (kako visoka ali nizka je nota) in koliko časa traja. Včasih daje predstavo o harmoniji. Uporabljali so ga vsaj od 6. stoletja pred našim štetjem do približno 4. stoletja našega štetja.
Zgodnji evropski glasbeni zapis
Ko se je glasba v Evropi začela zapisovati, je bila to glasba za rimskokatoliško cerkev. Menihi, ki so jo zapisovali, so uporabljali sistem pik in črt, imenovan neumes. Z njimi je bilo mogoče razbrati, kako visoke ali nizke so bile note, niso pa prikazovale njihove dolžine. Morda so jih uporabljali ljudje, ki so glasbo že poznali in so potrebovali le opomnik, kdaj se morajo dvigniti ali spustiti.
Ljudje so postopoma spoznali, da je treba najti sistem, ki bo pokazal natančno višino tona. Prva plošča je bila le ena sama vodoravna črta. Postopoma se je povečala na štiri vrstice. Guido d'Arezzo, italijanski benediktinski menih, ki je živel v 11. stoletju, je razvil ta sistem, ki je kmalu pripeljal do nam znanega načina zapisovanja glasbe. V 16. stoletju so vsi uporabljali petvrstičnice. Do konca 17. stoletja se je povsod uporabljal sistem taktov (taktov). Sprva so bile taktne črte namenjene prikazu, katere note je treba igrati ali peti skupaj. Postopoma se je razvil sistem, ki ga poznamo danes, v katerem je vsak takt trajal enako dolgo in je imel določeno število udarcev (taktov) za vsak takt. Do konca 17. stoletja ga je uporabljala večina glasbenikov v evropski klasični glasbi.
Fotografija originalnega kamna v Delfih, ki vsebuje drugo od dveh himen Apolonu. Glasbeni zapis je vrsta priložnostnih simbolov nad glavno, neprekinjeno vrstico grških črk.
Zgodnji evropski glasbeni zapis
Nekateri drugi sistemi
Instrumenti, kot so kitare, pogosto igrajo na podlagi akordne sheme ali samo imen akordov (C7, Em itd.), zapisanih pod notami ali besedami pesmi.
Sistem, imenovan solfege, so glasbeniki uporabljali že v renesansi. Ta sistem prikazuje imena tonov lestvice (do, re, mi itd.).
Glasba za lutnjo v obdobju renesanse in baroka je bila zapisana v sistemu, imenovanem tabulatura. Tudi nekateri skladatelji 20. stoletja so uporabljali tabulaturo.
Nekateri sodobni skladatelji, kot je John Cage, so glasbo pisali z risbami, imenovanimi grafični zapis.
Za slepe glasbenike je glasba lahko napisana tudi v Braillovi pisavi.
Danes se računalniki pogosto uporabljajo za ustvarjanje glasbe. To je privedlo do drugih oblik glasbenega zapisa, ki se uporabljajo v različnih sistemih programske opreme. Datotečni format MIDI shranjuje informacije o višini, trajanju, hitrosti, glasnosti itd. not in se lahko uporablja za upravljanje instrumenta MIDI.
Za nekatere nezahodne glasbe se danes uporabljajo drugi sistemi.
Sorodne strani
- Notni zapis
- Stave (glasba)
- Clef (glasba)
- Guido d'Arezzo
- Tabelatura
| · v · t · e Glasba | |||||
| Zgodovina glasbe in |
| ||||
|
| ||||
|
| ||||
| Izobraževanje in študij |
| ||||
| Proizvodnja |
| ||||
| Kulturni in |
| ||||
| Po suvereni državi |
| ||||
| Seznami |
| ||||
| Sorodni članki |
| ||||
| |||||
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je glasbeni zapis?
O: Glasbeni zapis je način zapisovanja glasbe, da jo lahko vsakdo zaigra.
V: Koliko vrstic je v notnem zapisu, ki ga uporablja večina glasbenikov v zahodnem svetu?
O: Večina glasbenikov v zahodnem svetu zapisuje notne zapise na platnicah s petimi vzporednimi vrsticami in štirimi presledki med njimi.
V: Kakšen je namen zapisovanja not?
O: Zapisovanje glasbe omogoča, da skladatelj, ki sestavlja (komponira) glasbo, drugim ljudem sporoči, kako naj bi glasba zvenela, tako da jo lahko potem igra ali poje vsakdo, ki zna "brati glasbo".
V: Kako se je ljudska glasba tradicionalno učila?
O: Ljudske glasbe so se običajno učili tako, da so jo poslušali in jo poskušali posnemati.
V: Ali se danes za zapisovanje glasbe uporabljajo še kakšni drugi sistemi, poleg sistema pet, ki ga uporablja večina glasbenikov v zahodnem svetu?
O: Da, obstajajo številni drugi, nekateri od njih se še danes uporabljajo v različnih kulturah.
V: Ali je za igranje ali petje zapisane glasbe potrebno branje notnega zapisa?
O: Da, branje notnega zapisa je potrebno za igranje ali petje zapisane glasbe.
