Dis-mol (D♯ minor) – lestvica, predznaki, enharmoničnost in uporaba

Dis-mol je molovska lestvica, ki temelji na D ♯. Pri harmonski molovi lestvici se C♯ dvigne na C. Njena ključna signatura ima šest križev (F♯, C♯, G♯, D♯, A♯, E♯).

Lestvica in značilnosti

• Naravni mol: D♯ – E♯ – F♯ – G♯ – A♯ – B – C♯ – D♯
• Harmonski mol: kot naravni, vendar je 7. stopnja povišana (C♯ → C𝄪), da nastane vodilni ton
• Melodični mol (naraščajoče): povišana 6. in 7. stopnja (B → B♯, C♯ → C𝄪); padajoče se lestvica navadno vrne v naravno različico
• Glavni trizvoki: i = D♯m, iv = G♯m, v = A♯m (v harmonskem molu funkcijo dominantnega akorda pogosto prevzame A♯, A♯7)

Es-mol je njen enharmonični ekvivalent. Njen relativni durovski ton je Fis-dur, vzporedni durovski ton pa Dis-dur. Običajno ga nadomeščamo z Es-dur, saj je Dis-dur zaradi dveh dvojnih križev v podpisu predznakov nepraktičen za uporabo.

Enharmoničnost, bralnost in praksa

Ker imata Dis-mol in njegova enharmonična ustreznica ključno signaturo s šestimi predznaki, nobeden od njiju ni očitno »lažje« berljiv. Uporaba melodične različice Dis-mola na harfi je zelo zahtevna: pedal B je mogoče nastaviti v položaj za ostro (B♯), pedal C pa nima položaja za dvojno ostro, zato tona C𝄪 ni mogoče neposredno nastaviti s pedali.

V prvi knjigi Dobro uglašenega klavirja se je Bach odločil, da osmi preludij zapiše v es-molu, spremljajočo fugo pa v dis-molu. V drugi knjigi je nato tako osmi preludij kot fugo zapisal v dis-molu, kar slikovito pokaže praktično menjavanje med enharmoničnima zapisoma.

Glasba, napisana v tej tonaliteti, velja za zahtevnejšo za branje, zato je bilo v obdobju klasicizma v njej napisanih relativno malo del. Es-mol je za mnoge pihalne in lesne instrumente pogosto preglednejši, ker so vajeni zapisov z bemoli.

Primeri iz repertoarja

Najbolj znana skladba v tem ključu je Skrjabinova znamenita Etuda op. 8, št. 12. Tudi ruskemu skladatelju Ljapunovu je bil ta ključ očitno blizu: v njem je napisal drugo etudo iz sklopa op. 11, pozneje pa še Variacije na rusko temo, op. 49. Njegov zgodnji Klavirski koncert št. 1, op. 4, je zapisan v enharmoničnem ključu es-mol.

Notacija in orkestracija

V nekaterih partiturah so ključne signature s šestimi križi v basovskem ključu zapisane tako, da je A♯ na zgornji črti sistema. Ker se postavitev predznakov med ključi razlikuje, to ni zelo pogosto, saj se razlikuje od položajev v violinskem ključu.

V orkestrski glasbi se ta tonaliteta uporablja redkeje, pogosteje jo srečamo v glasbi za klaviature. Pri priredbah takšne klavirske glasbe za orkester nekateri priporočajo prepis v enharmonični es-mol ali transpozicijo v bližnja tona, npr. v d-mol ali e-mol, zaradi večje preglednosti. Če je treba uporabiti dis-mol, morajo biti »b-molovi« pihalni instrumenti (B♭-intonirani) napisani v f-molu in ne v es-molu, da je transpozicija pravilna.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je d-mol?

V: Katera je relativna durova lestvica d-mol?

V: Kaj je vzporedni durovski ton d-mol?

V: Zakaj Bach napiše osmi preludij v es-molu, spremljajočo fugo pa v cis-molu?

V: Kdo je napisal Etudo op. 8 št. 12?

V: Koliko skladb je Ljapunov napisal v kateri koli različici te tonalitete?

V: Kako je treba zapisati pihala, če igrajo glasbo, napisano za klavir v tej ključni signaturi?

Išči po črki