A-dur (ali ključ A) je durova lestvica z izhodiščno noto A. Njena tonaliteta ima ključ s tremi križci (F♯, C♯ in G♯) in lestvico, ki v osnovni (naravni) obliki vsebuje tone: A, B, C♯, D, E, F♯, G♯, A. Formula velike lestvice je cela-cela-pol-cela-cela-cela-pol (W‑W‑H‑W‑W‑W‑H).

Glavne lastnosti

  • Ključ: tri križci (F♯, C♯, G♯).
  • Relativna molovost: fis-mol (F♯ minor).
  • Paralelna mol: A-mol (A minor) — ista osnovna nota, drugačen značaj.
  • Najpogostejši akordi: tonic (A), subdominanta (D), dominant (E). Pogosto se pojavljajo tudi E7, F♯m in C♯m kot funkcijski akordi.
  • Harmonične in melodične različice: v harmonizirani različici fis-mol kot relativni mol pogosto zahteva dvig sedme stopnje (E♯/F) pri harmoniki; melodična mol pa spreminja šesto in sedmo stopnjo pri vzpenjanju.
  • Neapeljski (bII) akord: v A-duru neapeljski akord na drugi stopnji pomeni uporabo B♭ (B plosko) in zato v notaciji zahteva ploski akcidental za noto, ki je sicer v lestvici B naravna. 2 ^ {\displaystyle {\hat {2}}}{\displaystyle {\hat {2}}}

Značilnosti za inštrumente in orkester

A-dur je pogosto označen kot tonacija, v kateri zveni violina polno in resonančno, ker ukulele in strunski inštrumenti izkoriščajo odprto noto A in odprte E‑strune, ki dobro odmevajo z A dur. V orkestru so parte za lesene piščali in klarinete v A-duru naravne izbire (klarineti pogosto v A), zato so Mozartov Koncert za klarinet in in Kvintet za klarinet v A-duru naravno napisani za ta barvni zvok — Mozart je pogosto uporabljal klarinete v A-duru.

Pri udarjalih: kadar je glasba za orkester v A-duru, so timpani navadno nastavljeni na A in E, ki sta med seboj oddaljeni za kvinto. V večini drugih tonalitet orkestrski timpani v praksi pogosto nastavljajo tudi na pare, oddaljene za četrtino ali kvinto, odvisno od zahtev skladbe in zgodovinskih praks.

Češčejša raba v glasbeni literaturi

V simfoničnem repertoarju A-dur ni tako pogost kot nekatere druge ostrih tonalitete, kot sta D-dur ali G-dur, vendar se zlasti v obdobju romantike pojavlja pri pomembnih delih. Med znanimi simfonijami v A-duru so:

V komorni glasbi je A-dur zelo priljubljen — na primer violinske sonate v A-duru so napisali Johannes Brahms, César Franck in Gabriel Fauré. Peter Cropper je ob Beethovnovi Kreutzerjevi sonati komentiral, da je A-dur "najbolj polni ton za violino", kar odraža pogosto pojavljanje odprtih strun in resonanco v tem ključu.

Pomen in zaznava tonacije

Izraznost tonacij je bila predmet estetskih opazk; po mnenju Christiana Friedricha Daniela Schubarta je A-dur tonaliteta, primerna za "izpovedovanje nedolžne ljubezni, ... upanje, da bomo ob ločitvi spet videli ljubljeno osebo; mladostno veselje in zaupanje v Boga". Takšni opisni opisi odražajo zgodnje teorije o afektih, ki so povezovale posamezne tonalitete z določenimi čustvenimi stanjmi.

Primeri znanih skladb v A-duru

  • Mozart: Koncert za klarinet in in Kvintet za klarinet (oba v A-duru)
  • Beethoven: 7. simfonija (A-dur) in Kreutzerjeva violinska sonata (A-dur)
  • Mendelssohn: 4. simfonija (A-dur)
  • Bruckner: 6. simfonija (A-dur)
  • Brahms, Franck, Fauré: violinske sonate v A-duru

Kratek povzetek

  • A-dur je živahna, odprta in resonančna dur tonacija z značilnimi tremi križci.
  • Primerna je za solo inštrumente (violina, klarinet) ter za komorno glasbo in orkestrske skladbe, kjer izstopajo barve klarineta in strun.
  • V notaciji se občasno pojavi potreba po ploskih akcidentalih (npr. za bII/neapeljski akord), kljub temu da je ključ poln križcev, kar velja za specifično harmonijo znotraj tonalitete.