A-dur (tonacija A): lastnosti, primeri in znane skladbe
A-dur (ali ključ A) je durova lestvica z izhodiščno noto A. Njena tonaliteta ima ključ s tremi križci (F♯, C♯ in G♯) in lestvico, ki v osnovni (naravni) obliki vsebuje tone: A, B, C♯, D, E, F♯, G♯, A. Formula velike lestvice je cela-cela-pol-cela-cela-cela-pol (W‑W‑H‑W‑W‑W‑H).
Glavne lastnosti
- Ključ: tri križci (F♯, C♯, G♯).
- Relativna molovost: fis-mol (F♯ minor).
- Paralelna mol: A-mol (A minor) — ista osnovna nota, drugačen značaj.
- Najpogostejši akordi: tonic (A), subdominanta (D), dominant (E). Pogosto se pojavljajo tudi E7, F♯m in C♯m kot funkcijski akordi.
- Harmonične in melodične različice: v harmonizirani različici fis-mol kot relativni mol pogosto zahteva dvig sedme stopnje (E♯/F) pri harmoniki; melodična mol pa spreminja šesto in sedmo stopnjo pri vzpenjanju.
- Neapeljski (bII) akord: v A-duru neapeljski akord na drugi stopnji pomeni uporabo B♭ (B plosko) in zato v notaciji zahteva ploski akcidental za noto, ki je sicer v lestvici B naravna. 2 ^ {\displaystyle {\hat {2}}}
Značilnosti za inštrumente in orkester
A-dur je pogosto označen kot tonacija, v kateri zveni violina polno in resonančno, ker ukulele in strunski inštrumenti izkoriščajo odprto noto A in odprte E‑strune, ki dobro odmevajo z A dur. V orkestru so parte za lesene piščali in klarinete v A-duru naravne izbire (klarineti pogosto v A), zato so Mozartov Koncert za klarinet in in Kvintet za klarinet v A-duru naravno napisani za ta barvni zvok — Mozart je pogosto uporabljal klarinete v A-duru.
Pri udarjalih: kadar je glasba za orkester v A-duru, so timpani navadno nastavljeni na A in E, ki sta med seboj oddaljeni za kvinto. V večini drugih tonalitet orkestrski timpani v praksi pogosto nastavljajo tudi na pare, oddaljene za četrtino ali kvinto, odvisno od zahtev skladbe in zgodovinskih praks.
Češčejša raba v glasbeni literaturi
V simfoničnem repertoarju A-dur ni tako pogost kot nekatere druge ostrih tonalitete, kot sta D-dur ali G-dur, vendar se zlasti v obdobju romantike pojavlja pri pomembnih delih. Med znanimi simfonijami v A-duru so:
- Beethovnova 7. simfonija
- Brucknerjeva 6. simfonija
- Mendelssohnova 4. simfonija
V komorni glasbi je A-dur zelo priljubljen — na primer violinske sonate v A-duru so napisali Johannes Brahms, César Franck in Gabriel Fauré. Peter Cropper je ob Beethovnovi Kreutzerjevi sonati komentiral, da je A-dur "najbolj polni ton za violino", kar odraža pogosto pojavljanje odprtih strun in resonanco v tem ključu.
Pomen in zaznava tonacije
Izraznost tonacij je bila predmet estetskih opazk; po mnenju Christiana Friedricha Daniela Schubarta je A-dur tonaliteta, primerna za "izpovedovanje nedolžne ljubezni, ... upanje, da bomo ob ločitvi spet videli ljubljeno osebo; mladostno veselje in zaupanje v Boga". Takšni opisni opisi odražajo zgodnje teorije o afektih, ki so povezovale posamezne tonalitete z določenimi čustvenimi stanjmi.
Primeri znanih skladb v A-duru
- Mozart: Koncert za klarinet in in Kvintet za klarinet (oba v A-duru)
- Beethoven: 7. simfonija (A-dur) in Kreutzerjeva violinska sonata (A-dur)
- Mendelssohn: 4. simfonija (A-dur)
- Bruckner: 6. simfonija (A-dur)
- Brahms, Franck, Fauré: violinske sonate v A-duru
Kratek povzetek
- A-dur je živahna, odprta in resonančna dur tonacija z značilnimi tremi križci.
- Primerna je za solo inštrumente (violina, klarinet) ter za komorno glasbo in orkestrske skladbe, kjer izstopajo barve klarineta in strun.
- V notaciji se občasno pojavi potreba po ploskih akcidentalih (npr. za bII/neapeljski akord), kljub temu da je ključ poln križcev, kar velja za specifično harmonijo znotraj tonalitete.
Vzpenjajoča se in padajoča A-dur lestvica.
Lestvice in ključi
| · v · t · e Diatonične lestvice in ključi | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| V tabeli je prikazano število kratkih in dolgih tonov v vsaki lestvici. Molovske lestvice so zapisane z malimi črkami. | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je major?
O: A-dur (ali ključ A) je durova lestvica z osnovno noto A. Njena ključna signatura ima tri visoke tone.
V: Kaj je relativna molovska lestvica A-dur?
O: Relativna mol A-dur je fis-mol.
V: Koliko simfonij je v tonaliteti A-dur?
O: V A-duru ni toliko simfonij kot v D-duru ali G-duru, vendar jih je več kot v drugih ostrih ključih. Beethovnova 7. simfonija, Brucknerjeva 6. simfonija in Mendelssohnova 4. simfonija so skoraj vse simfonije v tem ključu v obdobju romantike.
V: Katera dela je Mozart napisal v A-duru?
O: Mozart je v A-duru napisal Koncert za klarinet in Kvintet za klarinet.
V: Zakaj Peter Cropper pravi, da je A-dur "najbolj polno zveneči ključ za violino"?
O: Peter Cropper je dejal, da je A-dur "najplitvejši ključ za violino", ker ima pri igranju na violino polnejši zvok kot drugi ključi.
V: Po mnenju Christiana Friedricha Daniela Schubarta lahko z glasbo, napisano v tem ključu, izrazimo kakšna čustva?
O: Po mnenju Christiana Friedricha Daniela Schubarta lahko glasba, napisana v tem ključu, izraža čustva, kot so izpoved nedolžne ljubezni, upanje na ponovno srečanje z ljubljeno osebo ob ločitvi, mladostna vedrina in zaupanje v Boga.
V: Kako so ponavadi postavljeni timpani pri igranju glasbe za orkester, ki je napisana v tej tonaliteti?
O: Pri igranju glasbe za orkester, ki je napisana v tem ključu A-dur, so timpani običajno nastavljeni tako, da igrajo note, ki so med seboj oddaljene eno oktavo - navadno "A" in "E". V večini drugih ključev bi bili namesto tega nastavljeni na razmik kvart.
