Aranžma (priredba) v glasbi: definicija, zgodovina in primeri

Definicija

Priredba glasbene skladbe je predelava glasbenega dela tako, da ga je mogoče igrati z drugačnim instrumentom ali kombinacijo instrumentov kot v izvirniku. Na primer, pesem, napisana za en glas s klavirsko spremljavo, se lahko priredi tako, da jo lahko po delih poje zbor, ali pa se skladba za violino priredi tako, da jo lahko namesto tega zaigra klarinet. Oseba, ki izvaja aranžma, je lahko skladatelj sam ali kdo drug.

Priredba običajno vključuje prilagoditve, kot so transpozicija v drugo tonaliteto, spremembe v razdelitvi glasov, prilagoditve obsega in idiomatičnih tehnik instrumenta ter včasih tudi spremembe harmonije, ritma ali oblikovanja fraziranja. V praksi razlikujemo med priredbami, transkripcijami (natančno prenašanje glasbe na drug instrument), in orkestracijami (prilagoditve znotraj instrumentalne zasedbe), čeprav meji med temi pojmi pogosto zameglijo.

Zgodovina in zgodnji primeri

V zgodovini glasbe so skladatelji pogosto objavljali svoje skladbe z navedbo, da jih je mogoče igrati ali peti z različnimi instrumenti. Na primer, ko so angleški skladatelji konec 16. stoletja objavljali madrigale, so pogosto navedli, da jih lahko pojejo pevci ali igrajo na violine ("apt for voices as for viols"). V obdobju klasične glasbe je skladatelj lahko objavil sonato in navedel, da jo je mogoče igrati na violino, flavto ali kljunasto flavto. To je pripomoglo k prodaji večjega števila izvodov, saj so glasbo želeli kupiti tako violinisti kot flavtisti in pozavnisti. Na nek način to ni prava priredba, saj glasba ni bila spremenjena.

V mnogih obdobjih so priredbe in transkripcije služile tudi kot način širjenja glasbe v času, ko profesionalnih glasbenikov ali izvodov ni bilo na voljo vsem. Sodobnejši primeri vključujejo priredbe klasičnih skladb za manjšo zasedbo ali za popularne formate, kot so filmska ali plesna izvedba.

Tehnične in izrazne spremembe pri prirejanju

Kadar pa glasbo za violino ali violončelo priredimo tako, da jo je mogoče igrati na violo, bodo morda potrebne nekatere spremembe, saj bo violina morda igrala v drugačni tonaliteti ali pa bodo nekateri akordi bolj nerodni, kot so bili prvotno zapisani. To je priredba.

Pri prirejanju izvajalec oziroma aranžer upošteva: razpon instrumenta (obseg not), idiomatičnost tehnik (kaj je za instrument naravno in izvedljivo), dičenje zvočne barve, homofonijo proti polifoniji ter praktične vidike, kot so tehnika izvajalcev in koncertne razmere. Pogosto je treba v priredbi preurediti harmonije, razdeliti melodične linije med več instrumentov ali poenostaviti zapletene figuracije, da ostane izraznost skladbe ohranjena.

Vrste priredb in primeri

Priljubljeno skladbo, kot je Let čmrlja Rimskega-Korsakova, lahko zaigramo s skoraj vsemi melodičnimi instrumenti: violino, ksilofonom, tubo itd. Vse to so priredbe.

Kadar je skladba za zbor in orkester natisnjena za člane zbora, je orkestrski del natisnjen na dveh palicah, tako da ga je mogoče na vajah igrati na klavirju. To je druga vrsta aranžmaja.

V glasbeni zgodovini so številni skladatelji priredili glasbo drugih skladateljev. To so počeli zato, da bi se naučili o glasbeni kompoziciji in da bi jo lahko zaigrali na drugem instrumentu. Johann Sebastian Bach je na primer priredil štiri Vivaldijeve koncerte, da jih je bilo mogoče igrati na orglah.

Aranžmaje pogosto pripravijo ljudje, ki igrajo na instrumente, za katere še ni bilo napisanih veliko glasbenih del. Ljudje, ki igrajo violo, kitaro, tubo itd., pogosto prirejajo drugo glasbo, da imajo večji repertoar (več glasbe za igranje).

Včasih so skladatelji spremenili orkestracijo del za orkester, ki so jih napisali drugi. Morda so to storili zato, ker so se od časa nastanka glasbe spremenili instrumenti, ali pa preprosto zato, ker so menili, da lahko glasbo naredijo bolje. Mozart je na primer naredil priredbo Handlovega Mesije in dodal instrumente, kot so klarineti, ki jih Händel ne bi poznal. Rimski-Korsakov je priredil opere Musorgskega, misleč, da jih je s tem izboljšal.

Poleg klasične tradicije obstajajo bogate prakse priredb tudi v popularni glasbi: orkestracije za big band, akustične verzije elektronskih pesmi, pop priredbe klasičnih motivov, ter številne "cover" izvedbe, kjer izvajalci ponavadi priredijo aranžma skladbe po svojem stilu. Nekatere priredbe postanejo celo samostojno priljubljene in neodvisne od izvirnika.

Praktični razlogi za prirejanje

Včasih so dogovori sklenjeni, ker ima igralec določeno invalidnost. Cyril Smith, pianist, ki je imel samo eno roko, je s svojo ženo Phyllis Sellick igral klavirske duete. Klavirske duete sta priredila tako, da jih je bilo mogoče igrati s tremi rokami.

Prirejanje je pogosto motivirano tudi z željo po dostopnosti oziroma prilagoditvi repertoarja razpoložljivim izvajalcem in razmeram (majhen ansambel, šolski orkester, televizijska produkcija, film). V drugih primerih ideja izhaja iz ustvarjalnega procesa — aranžer doda osebni pečat, novo harmoniko, ritmične spremembe ali drugačno zvočno barvo.

Kulturni in estetski vidiki

Včasih so znane klasične skladbe prirejene tako, da se glasba "razgibava" ali da zveni bolj popularno za filmske ali gledališke predstave. Včasih glasbeniki menijo, da to ni dobro. Včasih majhne vokalne skupine, kot je Swingle Singers, pripravijo lahkotne različice Bachovih in drugih del.

Ocena uspešnosti priredbe je delno subjektivna: nekateri poslušalci cenijo svež pristop in nove interpretacije, drugi pa zaskrbljeno gledajo na morebitno "poenostavljanje" ali izgubo avtorjevega namena. Kljub temu so priredbe pomemben in pogosto cenjen del glasbene kulture, saj omogočajo prenos glasbene dediščine v nove kontekste.

Pravni in etični vidiki

Pomembno je vedeti, da je priredba običajno pravno opredeljena kot derivativno delo. Če je izvirno delo še zaščiteno s avtorsko pravico, je za javno izvedbo, snemanje ali objavo priredbe pogosto potrebna dovoljenje imetnika pravic ali plačilo licenčnin. Starejša dela, ki so v javni lasti (public domain), se lahko prirejajo brez takšnih omejitev, vendar se pri ohranjanju izvirnega avtorstva in pravilni navedbi avtorjev običajno pričakuje spoštovanje avtorske etikete.

Kaj naj upošteva aranžer

• Spoštovanje izvirnega materiala: ohraniti ključne motive in izrazne namene, če je to namen aranžmaja.
• Praktičnost: prilagoditi skladbo tehničnim zmožnostim izvajalcev in instrumentov.
• Izvirnost: dodati estetsko vrednost, ne le mehanično prenesti partiture.
• Pravna skladnost: preveriti status avtorskih pravic in pridobiti morebitna dovoljenja.

Zaključek

Priredba je vsestransko glasbeno orodje: omogoča razširjanje glasbe med različne izvajalce, prilagajanje skladb novim kontekstom, učenje in ustvarjanje novih umetniških izrazov. Od preprostih transpozicij do poglobljenih reinterpretacij — priredbe bogatijo glasbeni repertoar in povezujejo preteklost z današnjo glasbeno prakso.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je priredba glasbene skladbe?

V: Kdo običajno pripravlja aranžmaje?

V: Kaj so skladatelji v zgodovini glasbe pogosto počeli s svojimi skladbami?

V: Kako je to pripomoglo k prodaji več izvodov?

V: Ali so pri aranžiranju za različne instrumente potrebne kakšne spremembe?

V: Zakaj so številni skladatelji priredili skladbe drugih skladateljev?

V: Ali obstajajo še kakšni drugi razlogi, zakaj se včasih delajo priredbe?

Išči po črki