glej Hermann Muller (disambig) za druge s podobnimi imeni
Heinrich Ludwig Hermann Müller (1829–1883) je bil nemški botanik, znan z raziskav na področju opraševanja in koevolucije rastlin in žuželk. Njegova dela so zagotovila pomembne dokaze in opise, ki so podprli Darwinovo teorijo evolucije ter razširili razumevanje prilagoditev pri cvetočih rastlinah in njihovih opraševalcih.
Raziskave in prispevki
Müller je bil zgodnji in vpliven raziskovalec koevolucije, pri čemer je posebej proučeval, kako morfološke lastnosti cvetov sovpadajo z vedenjem in telesno zgradbo njihovih žuželčjih opraševalcev. V svojih opazovanjih in poskusih je analiziral vidike, kot so oblika cvetnega rova, razporeditev prašnikov in tučka, prisotnost nektarja ter navade čebel in drugih žuželk pri iskanju hrane. Njegove podrobne naravne opazke so pokazale, da so mnoge strukture cvetov razumljive kot prilagoditve na specifične vrste opraševalcev, kar predstavlja praktičen primer koevolucije med rastlinami in žuželkami.p27
Najpomembnejše delo mu je bila knjiga Die Befruchtung der Blumen durch Insekten (1873), v kateri je sistematično predstavil svoje ugotovitve o mehanizmih opraševanja in vlogi žuželk. Na Darwinov predlog je bila ta knjiga leta 1883 prevedena v angleščino pod naslovom The fertilisation of flowers, s čimer je dosegla tudi širše mednarodno občinstvo in vpliv v angleško govorečem znanstvenem svetu.
Odnos z Darwinom
Müller je tesno sodeloval z Charlesom Darwinom; med njima je ohranjenih okoli 36 dopisov, v katerih sta izmenjavala opazke, mnenja in primere, relevantne za Darwinove razprave o naravni selekciji in spolnem izrazu pri rastlinah in živalih. Darwin ga je pogosto citiral, zlasti v delu The Descent of Man, kjer je navajal Müllerjeve informacije o obnašanju čebel in drugih opraševalcev kot podporo svojim argumentom.
Osebno in zapuščina
Hermann Müller je bil tudi brat Fritza Müllerja,p29 nemškega zdravnika in naravoslovca, ki je živel v Amazoniji ter raziskoval njeno naravno zgodovino. Oba brata sta bila Darwinu dobro poznana in sta prispevala k rasti in uveljavitvi evolucijskih idej v 19. stoletju. Fritz je posebej znan po opisu Müllerjeve mimikrije, Hermann pa po tem, da je utrdil razumevanje odnosov med cvetjem in opraševalci.
Müllerjev pristop — natančne ter dolgoročne terenske opazke, kombinirane s premišljenimi poskusi — je postal temelj sodobne ekologije opraševanja in študija koevolucije. Njegove ugotovitve še danes vplivajo na raziskave biologije rastlin, ekologije in evolucije.
Pri navajanju botaničnega imena se ta avtor običajno okrajša na H.Müll.
