AlegsaOnline.com

Marija II.: kraljica Anglije, Škotske in Irske (1662–1694)

Marija II. (1662–1694) — protestantska kraljica Anglije, Škotske in Irske, odločna so‑vladarica Viljema III.; zgodba o moči, veri in slavni revoluciji.

Avtor: Leandro Alegsa

13-09-2025

Marija II (30. april 1662 – 28. december 1694) je bila angleška, škotska in irska kraljica od leta 1689 do svoje smrti. Rodila se je v času verskih in političnih trenj v Evropi ter je kot protestantka igrala osrednjo vlogo v dogodkih, ki so močno preoblikovali britansko ustavno ureditev. Kraljica je prišla na prestol po slavni revoluciji, ki je povzročila odstavitev njenega rimskokatoliškega očeta Jakoba II. in VII. Marija je vladala skupaj z možem Viljemom III. in II; njuna skupna vladavina je v ljudskem zgodovinopisju običajno znana kot vladavina "Viljema in Marije".

Rojstvo in družina

Marija se je rodila 30. aprila 1662 v palači svetega Jakoba v Londonu. Njen oče je bil James, vojvoda Yorški, kasneje kralj Jakob II., mati pa njegova prva žena, lady Anne Hyde. Bila je njuna najstarejša hči. Marijin stric je bil Karel II, njen dedek po materini strani pa Edward Hyde, 1. grof Clarendonski, dolgo let glavni svetovalec kralja Karla. Od osmih otrok, ki jih je imela njena mati, sta do odraslosti preživeli samo Mary in njena mlajša sestra Anne.

Vojvoda Yorški se je okoli let 1668–1669 konvertiral v katoliško vero, vendar sta bili Marija in Ana vzgojeni kot protestantki, kot je ukazal Karel II. Njuna mati je umrla leta 1671; oče se je poročil leta 1673 z Marijo Modensko, katoličanko iz italijanske plemiške družine.

Zaročitev in poroka

Ko je bila stara 15 let, se je lady Mary zaročila s svojim prvim bratrancem, protestantskim Viljemom, princem Oranskim. William je bil sin Marije, kraljevske princese, in princa Viljema II. iz Nassaua. Karel II. je sprva upal, da bo Marija sklenila zavezništvo s Francijo in se poročila z dafinom Ludvikom, zato sprva ni podpiral poroke z Viljemom; pozneje pa je pod pritiskom parlamenta to dovolil. Marija in Viljem so se poročili 4. novembra 1677 v Londonu.

Po poroki je Marija odšla na Nizozemsko, kjer je živela kot Williamova žena. Vanjo so se naselile mešane osebne in politične vezi: Nizozemci so cenili njeno toplo, družabno naravo, Marija pa je bila pogosto globoko navezana na moža. Kljub temu je bil zakon večkrat napet; Marija je doživela več izgubljenih nosečnosti — nekatere so se končale s splavom ali mrtvim plodom — zato ni imela preživelega potomca. Viljem je imel tudi dolgo časa ljubezensko razmerje z Elizabeth Villiers, eno od Marijinih dvornih dam, čeprav se je razmerje v poznejših letih omililo.

Slavna revolucija in skupna vladavina

V letih 1688–1689 so verski spori in strah pred katoliško restavracijo pripeljali do slavne revolucije. Parlament je povabil Viljema, naj poseže proti kralju Jakobu II., ki je izgubil podporo zaradi svoje politike in veraškega prepričanja. Jakob je pobegnil v Francijo, zato je parlament 1689 priznal Viljema in Marijo za soupravitelja prestolov Anglije, Škotske in Irske.

Njuna vladavina je bila prelomna za razvoj ustavne monarhije. Leta 1689 je parlament sprejel Bill of Rights, ki je omejil kraljevo moč, utrdil pravice parlamenta in izključil katoličane iz prestola — temeljne spremembe, ki so dolgo oblikovale britansko politično življenje. V istem letu je bil sprejet tudi Toleration Act, ki je razširil versko svobodo na nekatere protestantske disidente, čeprav katoličanom ni podelil enakih pravic.

Vloga Marije kot vladarice

Čeprav sta bila vladajoča para enotna v imenu, je imel Viljem pogosto večjo politično in vojaško vlogo, zlasti ker je bil tudi vodja nizozemske politike in redno vodil vojaške operacije proti Franciji. Kadar je Viljem odšel na vojaške pohode ali v tujino, je Marija prevzela samostojno upravljanje domačih zadev in se izkazala kot sposobna regentka. Bila je znana kot vrhovna vladarica anglikanske cerkve in je aktivno podpirala cerkvene voditelje ter njihove reforme.

Opisujejo jo kot odločno, resno in delovno — bila je dejavna v administraciji, pismena in politično sposobna. Čeprav je mnogokrat podelila pooblastila možu, je bila Viljem v veliki meri odvisen tudi od njenega nasveta in podpore. Njena vloga je bila poleg vladarskih funkcij tudi simbol stabilnosti za protestantske podanike v času negotovosti.

Vojaški spopadi in Irska

V času njune vladavine se je nadaljevalo nasprotje med Jakobovimi privrženci (jakobiti) in podporniki novega režima. Eden pomembnejših dogodkov je bila vojna na Irskem, kjer so sile Viljema in Marije premagale jakobite; bitka pri Boyne (1690) je postala simboličen preobrat v tem spopadu in je utrdila položaj Viljema kot kralja Anglije in Irske.

Smrt in zapuščina

Marija je umrla 28. decembra 1694 zaradi posledic velikih koz (variola) v palači Kensington v starosti 32 let. Umrla je brez zakonitih potomcev; po njeni smrti je Viljem nadaljeval kot edini vladar. Po Viljemovi smrti leta 1702 je prestol dedovala njuna sestra Anne.

Marijina zapuščina je večplastna: poleg njene osebne vloge v stabilizaciji protestantske oblasti in podpore anglikanski cerkvi je trajnejši pomen njene vladavine v uveljavitvi načel, ki so omejila absolutno monarhijo in okrepila vlogo parlamenta. Vladavina "Viljema in Marije" zato velja kot prelomnica v prehodu k ustavni monarhiji v Veliki Britaniji.

Slavna revolucija

Ko je Karel II. leta 1685 umrl brez zakonitih otrok, je vojvoda Yorški postal kralj v Angliji in na Irskem kot Jakob II. Postal je tudi Jakob VII. na Škotskem. Poskušal je zagotoviti versko svobodo neanglikancem. To je storil tako, da je s kraljevim odlokom razveljavil zakone parlamenta. Javnosti to ni bilo všeč. Več protestantskih politikov in plemičev se je že leta 1687 začelo pogajati (skušali so doseči sporazum z razpravo) z Marijinim možem. Maja 1688 je Jakob anglikanske duhovnike prisilil, da so prebrali deklaracijo o odpustkih. Deklaracija o odpustkih je bila izjava, ki je zagotavljala versko svobodo tistim, ki se niso strinjali z anglikansko cerkvijo. Zaradi tega je postal veliko manj priljubljen. Protestanti so postali še bolj prestrašeni, ko je njegova žena Marija Modenska junija 1688 rodila sina Jamesa Francisca Edvarda. Bali so se, ker bo sin v nasprotju z Marijo in Ano vzgojen kot katoličan. Nekateri so trdili, da so dečka na skrivaj prinesli v kraljičino sobo v posodi za ogrevanje postelje namesto njenega mrtvorojenega otroka. Za to zgodbo ni bilo trdnih dokazov, vendar je Marija javno dvomila o dečkovi legitimnosti. Svoji sestri Ani je poslala seznam sumljivih vprašanj o dečkovem rojstvu.

30. junija je nesmrtnih sedem skrivaj prosilo Viljema, ki je bil z Marijo na Nizozemskem, naj pride v Anglijo z vojsko. Viljem, ki je bil ljubosumen na Marijin položaj in moč, sprva ni želel iti. Toda Marija je Viljemu povedala, da ji ni mar za politično moč. Rekla je, da "ne bo nič več kot njegova žena in da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bo postal kralj za vse življenje".

William se je strinjal z napadom. Izjavil je, da je Jakobov novorojeni sin "navidezni valižanski princ". Podal je tudi seznam tega, kaj želi angleško ljudstvo, in dejal, da si želi le "svobodnega in zakonitega parlamenta". Nizozemska vojska, ki jo je oktobra odvrnila nevihta, se je izkrcala 5. novembra. Angleška vojska in mornarica sta prešli k Viljemu. V tem času je bilo zaupanje Angležev v Jakoba zelo nizko. Svojega kralja niso niti poskušali rešiti. Kralj je 11. decembra poskušal pobegniti, vendar mu to ni uspelo. Ponovno je poskušal pobegniti 23. decembra. Ta drugi poskus je bil uspešen in Jakob je pobegnil v Francijo. Tam je do svoje smrti živel v izgnanstvu.

Čeprav je bila Marija žalostna zaradi odstavitve očeta, ji je Viljem naročil, naj bo ob prihodu v London videti srečna. Zaradi tega so ljudje mislili, da je bila do očeta hladna. Tudi James je mislil, da mu je hči nezvesta. To je Marijo zelo prizadelo.

Leta 1689 se je parlament konvencije, ki ga je sklical princ Oranski, sestal, da bi razpravljal o tem, kaj naj stori. Viljem Oranski se je počutil nelagodno zaradi svojega položaja. Želel je vladati kot kralj in ne le kot mož kraljice. Edini primer skupne monarhije je iz šestnajstega stoletja. To sta bila kraljica Marija I. in španski princ Filip. Ko sta se poročila, je bilo dogovorjeno, da bo princ Filip prevzel naslov kralja. Vendar je bil Filip II. kralj le za časa življenja svoje žene. Prav tako ni imel veliko moči. Viljem je želel ostati kralj tudi po ženini smrti. Nekateri pomembni ljudje so predlagali, da bi Marija postala edina vladarica. Toda Marija, ki je bila zvesta svojemu možu, je to zavrnila.

Parlament je 13. februarja 1689 sprejel Deklaracijo o pravici. V tej deklaraciji je pisalo, da je Jakob s poskusom pobega 11. decembra 1688 opustil vlado, zato takrat nihče ni bil kralj. Običajno bi bil dedič Jamesov najstarejši sin James Francis Edward. Vendar je parlament namesto tega krono ponudil Williamu in Mariji kot skupnima vladarjema. Vendar je bilo dodano, da je "edino in popolno izvajanje kraljeve (kraljevske) oblasti samo v imenu omenjenega princa Oranskega in jo izvaja v imenu omenjenega princa in princese v času njunega skupnega življenja". Izjava je bila pozneje razširjena, tako da so bili iz nje izključeni vsi katoličani. Razlog za to je bila "izkušnja, da je neskladno (ni v skladu) z varnostjo in blaginjo tega protestantskega kraljestva, če mu vlada papeški princ".

Viljem in Marija sta bila 11. aprila 1689 skupaj okronana v Westminstrski opatiji. Kronanja je običajno opravljal canterburyjski nadškof. Toda William Sancroft, takratni nadškof, je menil, da je bila odstranitev Jakoba II. napačna. Zato ju je namesto njega kronal londonski škof Henry Compton. Na dan kronanja je konvencija škotskih posestnikov končno razglasila, da Jakob ni več škotski kralj. Viljemu in Mariji je bila ponujena ločena škotska krona. To je bilo zato, ker sta bili kraljestvi združeni šele z zakonom o uniji leta 1707. Sprejela sta jo 11. maja.

Tudi po razglasitvi tega dejstva je imel Jakob na Škotskem še vedno močno podporo. John Graham iz Clevehousa, vikont Dundee, je zbral vojsko in 27. julija zmagal pri Killiecrankieju. Vendar je Dundeejeva vojska utrpela velike izgube, sam pa je bil na začetku bitke hudo ranjen. To je ustavilo edini učinkovit odpor proti Viljemu in upor je bil hitro zatrt. Naslednji mesec je v bitki pri Dunkeldu doživel velik poraz.

Pravilo

Decembra 1689 je parlament sprejel enega najpomembnejših dokumentov v angleški zgodovini. To je bil Zakon o pravicah. Ta ukrep je parlamentu in ljudem zagotavljal več pravic. Med drugim je določal, da suveren ne sme kršiti zakonov, ki jih je sprejel parlament, zahtevati davkov, če se parlament s tem ne strinja, zbrati vojske v času miru, če se parlament s tem ne strinja, ali kaznovati članov parlamenta za vse, kar so povedali med razpravami.

Po smrti Viljema III. ali Marije II. je moral vladati drugi. Za njima bi postal monarh kateri koli od njunih otrok. Po otrocih bi bili to Marijina sestra Ana in njeni otroci. Zadnji bi bili vsi otroci, ki bi jih Viljem III. lahko imel iz katerega koli zakona po tem.

Od leta 1690 je bil William pogosto odsoten iz Anglije, sprva se je boril proti jakobincem na Irskem. Medtem ko je bil njen mož odsoten, je Mary skrbela za vlado. Bila je trdna vladarica in je svojemu stricu Henryju Hydu, 2. grofu Clarendonskemu, ukazala, naj gre v zapor, ker je poskušal na prestol vrniti Jakoba II. Leta 1692 je iz podobnih razlogov odpustila in zaprla Johna Churchilla, 1. vojvodo Marlboroughskega. Zaradi tega je postala precej manj priljubljena. Prav tako se je poslabšal njen odnos s sestro Ano. Na Anne je močno vplivala Churchillova žena Sarah. Na dvoru se je pojavljala skupaj s Sarah in podpirala Churchilla, kar je Mary zelo razjezilo. Od Anne je zahtevala, naj poskrbi, da bo Sarah odšla. Mary Anne med nosečnostjo potem ni več obiskovala. Po rojstvu otroka je Marija Anne sicer obiskala, vendar je ves čas pregovarjala Anne zaradi njenega prijateljstva s Sarah. Sestri se nista nikoli več videli.

Do leta 1692 je Viljem zatrl irske jakobite, vendar je nadaljeval s pohodi izven Anglije in začel vojno proti Franciji na Nizozemskem. Ko je bil Viljem odsoten, je Marija delovala v svojem imenu, vendar po njegovem nasvetu. Ko je bil William v Angliji, se Marija ni nikoli vključevala v politične zadeve, kot je bilo dogovorjeno v Listini pravic. Vendar se je vključevala v cerkvene zadeve in vse cerkvene zadeve so potekale prek nje.

Marija je 28. decembra 1694 v Kensingtonski palači umrla za ošpicami. Pokopali so jo v Westminstrski opatiji. Ko je umrla, je bil Henry Purcell poklican, da napiše njeno pogrebno glasbo z naslovom Music for the Funeral of Queen Mary (Glasba za pogreb kraljice Marije). Viljem je bil vedno bolj odvisen od Marije, zato je bil ob njeni smrti zelo žalosten. Poročajo, da je dejal, da je "iz najsrečnejšega" postal "zdaj najbolj nesrečno bitje na svetu".

Zapuščina

Po smrti Marije II. je Viljem III. še naprej vladal kot kralj. Zadnji živeči otrok princese Ane, William, vojvoda Glosterski, je umrl julija 1700. Parlament je ugotovil, da William ne bo imel več otrok. Zato je leta 1701 sprejel Zakon o poravnavi. Po Ani bi krona pripadla njuni najbližji protestantski sorodnici Zofiji, hannovrski izvoljenki, in njenim protestantskim dedičem. Ko je Viljem III. leta 1702 umrl, ga je nasledila Ana. Nasledil jo je sin izvoljenke Sofije, Jurij I.

Marija je leta 1693 dala denar kolidžu William and Mary (v današnjem Williamsburgu v Virginiji). Ustanovila je tudi Kraljevo bolnišnico za mornarje v Greenwichu.

Sodobne upodobitve

V mini seriji The First Churchills iz leta 1969 je Mary igrala Lisa Daniely.
V filmu Orlando, Mary iz leta 1992 je igrala Sarah Crowden
V filmu Anglija, moja Anglija, Mary iz leta 1995 je igrala Rebecca Front
V filmu The League of Gentlemen's Apocalypse iz leta 2005 je Mary igrala Victoria Wood.

Naziv, slogi, časti in orožje

Naslovi in slogi

30. april 1662 - 13. februar 1689: njena visokost lady Mary
4. november 1677 - 13. februar 1689: njena visokost princesa Oranžna
13. februar 1689 - 28. december 1694: Njeno veličanstvo kraljica

Viljem III. in Marija II. sta se ob začetku vladavine imenovala "Viljem in Marija, po božji milosti kralj in kraljica Anglije, Francije in Irske, zagovornika vere itd.". 11. aprila 1689 ju je škotska vlada priznala kot suverena. Od takrat sta se Viljem in Marija imenovala "Viljem in Marija, po božji milosti kralj in kraljica Anglije, Škotske, Francije in Irske, zagovornika vere itd.".

Orožje

Kralj in kraljica sta uporabljala naslednja orožja: V četrtini, I in IV veliki četrtini, Azure tri fleurs-de-lis Or (za Francijo) in Gules trije levi passant guardant in pale Or (za Anglijo); II Or vihravi lev znotraj tresure flory-counter-flory Gules (za Škotsko); III Azure harfa Or s strunami Argent (za Irsko); v celoti ščit Azure billetty in vihravi lev Or (za hišo Orange-Nassau).

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bila Mary II?

O: Marija II. je bila angleška, škotska in irska kraljica od leta 1689 do svoje smrti. Bila je protestantka in je postala kraljica po slavni revoluciji, ki je povzročila odstavitev njenega katoliškega očeta Jakoba II. in VII.

V: Kako je Marija postala kraljica?

O: Marija je postala kraljica po slavni revoluciji, ki je povzročila odstavitev njenega katoliškega očeta Jakoba II. in VII.

V: Kakšne vrste vladarica je bila?

O: Marija je bila močna, odločna in učinkovita vladarica. Večino pooblastil je prepustila svojemu možu, vendar je bil ta v veliki meri odvisen od nje.

V: Kdo so bili Marijini starši?

O: Marijin oče je bil James, vojvoda Yorški, njena mati pa njegova prva žena lady Anne Hyde. Njen stric je bil Karel II., njen dedek po materini strani pa Edward Hyde, 1. grof Clarendonski, ki je bil dolgo časa Karlov glavni svetovalec.

V: S kom se je Karel želel poročiti z Marijo?

O: Sprva je Karel želel, da se Marija poroči z naslednikom francoskega prestola dafinom Ludvikom, ker je upal, da bo Anglija postala prijateljica Francije, poleg tega pa je želel imeti na prestolu katoliškega naslednika. Toda zaradi pritiska parlamenta je pozneje namesto tega odobril njuno poroko z Williamom, princem Oranskim.

V: Kdaj sta se poročila?

O:Marija in Viljem sta se poročila v Londonu 4. novembra 1677. Poročajo, da je med obredom jokala.

V:Kakšno razmerje sta imela?

O:Marija je Viljema zelo ljubila, vendar je bil njun zakon pogosto nesrečen, saj zaradi splavov ali mrtvorojenih otrok ni imel otrok. viljem je imel dolgo časa afero z Elizabeto Villiers, eno od Marijinih dvornih dam, vendar se je sčasoma spet otoplil do svoje žene.